Jedro

Tožniku je bila z odločbo, izdano v letu 2005, pravnomočno priznana in odmerjena pravica do starostne pokojnine. Zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine v letu 2008, pri kateri naj se upošteva znesek lastninskega certifikata, je toženec pravilno zavrgel, ker je bilo o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Sodba sodišča o tem, da se lastninski certifikati pod določenimi pogoji lahko vštejejo v pokojninsko osnovo, ni obnovitveni razlog, zato pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločb toženke št. ... (pravilno št. ...) z dne 29. 7. 2009 v zvezi z odločbo št. ... z dne 3. 4. 2009 in predlog za vštevanje dela neizplačanih plač na podlagi lastniškega certifikata v znesku 81.049,00 SIT (sedaj 338,21 EUR) ter izplačilo na novo ugotovljene pokojnine od 8. 4. 2008 dalje.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče napačno ocenilo pravno naravo postopka, ki ga je sprožil tožnik pri toženki z vlogo z dne 8. 4. 2008. Sodišče je namreč zavzelo stališče, da je tožnik s to vlogo zahteval ponovno odmero starostne pokojnine, tožnik pa je predlagal, da se obnovi postopek odmere starostne pokojnine na račun vštetja zneska lastninskega certifikata, izdanega v letu 1995, zaradi neizplačanega osebnega dohodka v višini takratnih 81.049,00 SIT. Vlogo za obnovo postopka je oddal pravočasno, to je znotraj enomesečnega subjektivnega roka, štet od 25. 3. 2008, ko se je seznanil s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 11. 2006. Sodba je za tožnika predstavljala novo dejstvo zato, ker bi v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljalo do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo navedeno oziroma uporabljeno v prejšnjem postopku, ker bi morala toženka, ob odmeri starostne pokojnine, tožniku že ob prvotni odmeri starostne pokojnine lastninski certifikat upoštevati. Lastninski certifikat spada med prejemke iz delovnega razmerja, ki se po takrat veljavnem določilu 39. člena ZPIZ vštevajo v pokojninsko osnovo, ker je bil izdan za del neizplačanega osebnega dohodka. Pavšalna navedba toženke v upravnem postopku, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbi 260. člena ZUP, ker ni podan noben od obnovitvenih razlogov, kaže na dejstvo, da je toženka postopek presojala tudi po določilih ZUP glede obnove postopka, to pa daje pravico tožniku, da nezakonitost odločitve tudi glede utemeljenosti predloga za obnovo postopka preveri v sodnem postopku. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita, pritožba tožnika pa neutemeljena. Meni, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, tožnik je na glavni obravnavi zatrdil, da prispevki niso bili plačani, kakor to izhaja iz tožbenih navedb, kar pomeni, da zneski iz spornega certifikata ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev, tudi če bi bili upoštevani v postopku, ki je bil pravnomočno zaključen. V zvezi z navedbo o subjektivnem roku, pa toženka iz previdnosti pripominja, da datum izpiska dokumenta, ne pomeni nujno datum seznanitve z vsebino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 29. 7. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... in je bila izpodbijana odločba odpravljena (točka 1 izreka odločbe), zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavržena (točka 2 izreka odločbe). Z odločbo Območne enote ... z dne 3. 4. 2009 je bilo odločeno, da se zahteva za novo odmero pokojnine zavrne, zavarovancu pa se še nadalje izplačuje pokojnina po odločbi z dne 21. 9. 2005. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožniku je bila z odločbo z dne 21. 9. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine v višini 204.564,89 SIT na mesec od 7. 10. 2005 dalje. Tožnik je navedeno odločbo prejel 26. 9. 2005, zoper dokončno odločbo ni zahteval sodnega varstva in je postala pravnomočna. Dne 8. 4. 2008 je tožnik pri toženki vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, zahteval je naj se všteje višina zneska lastninskega certifikata, izdanega leta 1995, zaradi neizplačanega neto osebnega dohodka v višini 81.049,00 SIT. Toženec je tožnikovo zahtevo z odločbo z dne 3. 4. 2009 zavrnil, skliceval se je na 4. odstavek 39. člena in 42. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), menil je, da od certifikata niso bili plačani prispevki. Tožnikovo pritožbo je toženec zavrnil z odločbo z dne 29. 7. 2009. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je toženec ugotovil, da ni pravne podlage za ponovni izračun pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove in odmero pokojnine, hkrati je zavrgel zahtevo za ponovno odmero pokojnine in se pri tem skliceval na določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ker je bilo o pravici tožnika do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Ugotovil je tudi, da ne gre za novo odmero pokojnine niti po določilih ZUP, saj je pravnomočno urejena upravnopravna razmerja dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, v konkretnem primeru pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbi 260. člena ZUP.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da ponovna odmera pokojnine ni možna, saj ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe, zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje, v 181. členu ZPIZ-1 pa je določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno. V kolikor je bila odmera napačna je nezakonita, vendar pa je po 4. odstavku 225. člena ZUP pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, to velja tudi za nezakonito odločbo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, zavzetim v točki 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni preizkušalo odločitve tožene stranke tudi v tem smislu, da je bil zahtevek tožnika z dne 8. 4. 2008 mišljen kot predlog za obnovo postopka. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pod točko 9 izrecno izhaja, da je sodišče v tem primeru presojalo tudi obstoj pogojev, ki jih ZUP opredeljuje kot pogoj za postopek obnove. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s strani tožnika naveden razlog, zaradi katerega predlaga obnovo postopka, to je seznanitev s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 11. 2006, ne ustreza obnovitvenemu razlogu iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da citirana sodba z dne 15. 11. 2006 ni dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločitve v letu 2005 – saj sodba ne ustreza pojmu dejstvo oziroma dokaza opredeljenega v 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v predmetnem sporu ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 260. člena, prav tako pa ni podan nobeden izmed drugih alternativno določenih pogojev iz 260. člena ZUP, kar pomeni, da tudi obravnava zahteve tožnika za ponovno odmero pokojnine kot obnove postopka, ne bi za tožnika prenesla ugodnejšega rezultata.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je odločilo, da krije stroške pritožbe pritožnik sam.