Jedro

Podani tožbeni zahtevek ni manj od tožbenega zahtevka na izključitev družbenika po 501. členu ZGD-1. Je nekaj drugega, kajti v primeru ugoditve obravnavanemu tožbenemu zahtevku, bi imel drugotoženec formalni status družbenika, vendar brez vseh korporacijskih pravic. Bil bi "shizofreni družbenik".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in V. točki izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo (in sklepom) ugotovilo, da prvotoženko zastopa pooblaščenka Andreja Strnad (I. točka izreka). Ustavilo je postopek v delu, ki se nanaša na prvotoženko, da je dolžna in njeni organi opustiti uresničevanje vsakršnih pravic drugotoženca iz imetništva poslovnega deleža v družbi zaporedna št. 242058 in 60303 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugotoženca, da se ugotovi, da nima pravic iz imetništva poslovnih deležev v družbi zaporedna št. 242058 in 60303 ter da je dolžan opustiti vsakršno uresničevanje pravic iz imetništva poslovnih deležev drugotoženca v družbi zaporedna št. 242058 in 60303 (III. točka izreka). Prvotoženka sama nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni po vročitvi sodbe povrniti drugotožencu pravdne stroške 724,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Ugotovilo je, da je drugotoženec družbenik prvotoženke le še z 8,1585 % poslovnim deležem. Čeprav je s sodbo I Pg 398/2018 ugotovilo ničnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža in ničnost vpisa v sodni register ter je s pravnomočnostjo sodbe drugotoženec izbrisan iz sodnega registra v zvezi s poslovnim deležem zaporedna št. 242058, je še vedno imetnik poslovnega deleža v prvotoženki zaporedna št. 60303. Materialno pravo ne ureja položaje, ko bi lahko tožeča stranka s tožbo zahtevala opustitev izvrševanj korporacijskih pravic drugotoženca v preostalem delu. Takšnemu tožbenemu zahtevku materialno pravo ne nudi sodnega varstva, zato takšne vrste zahtevek ne obstaja, saj ni podprt s pravili materialnega prava. Pomanjkljivosti v tožbenem zahtevku ni mogoče odpraviti z materialnoprocesnim vodstvom sodišča, zato je zahtevek neodpravljivo nesklepčen.

2. Zoper III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je tožba potrebna, saj je edini način, da se prepreči nadaljnja škodljiva ravnanja drugotoženca in zloraba solastniških družbeniških pravic drugotoženca, ki jih črpa in zlorablja iz svojega ničnega solastniškega družbeniškega položaja v prvotoženki. Kolikor bi lahko tožeča stranka kot družbenik prvotoženke zahtevala izključitev drugotoženca, s čimer bi dosegla prenehanje njegovega poslovnega deleža (oblika razlastitve), ni logično, da ne more zahtevati manj, da se drugotožencu trajno ali začasno omeji izvrševanje korporacijskih pravic iz poslovnega deleža, pri čemer ohranja imetništvo nad poslovnim deležem, pridobi pravico do dela dobička in podobno. Zakaj sodišče ni prisodilo tožeči stranki manj od zahtevanega, kolikor meni, da trajni odvzem korporacijskih pravic ni mogoč. Sodišče bi lahko tožbenemu zahtevku ugodilo deloma tako, da se drugotožencu odvzame izvrševanje korporacijskih pravic do pravnomočne rešitve spora v zadevi I Pg 487/2019, v katerem se ugotavlja ničnost preostalega deleža drugotoženca 8,1585 %. Sodišče bi moralo, kolikor je štelo, da je postavljeni zahtevek preširok, ker meri na trajen odvzem, moral pa bi meriti na začasen odvzem, uporabiti pravilo iz 285. člena ZPP, da bi tožeča stranka prilagodila zahtevek.

3. Prvotoženka se v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke in predlaga, da se pritožbi ugodi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V dejanskih okoliščinah zadeve, kot bodo obravnavane, tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, ker sodišče ni uporabilo četrtega odstavka 324. člena ZPP, (-) da iz obrazložitve ni moč razbrati predpisov, na katere je sodišče oprlo sodbo, da zato ne more presoditi materialne pravilnosti odločitve in je sodba arbitrarna, (-) da sodišče odločitve ne opre na nobeno določbo materialnega prava, kar naj bi predstavljalo arbitrarnost sodbe, (-) da iz argumentacije sodišča ni moč razbrati odločilnih dejstev kako ni moč zahtevati manj od tistega, kar je mogoče na podlagi 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), (-) da sodišče ni uporabilo prvega odstavka 2. člena ZPP in je to vplivalo na zakonitost ter pravilnost izpodbijane sodbe, ker bi lahko deloma ugodilo zahtevku, (-) da sodba trpi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, da nima razlogov v zvezi z odločilnimi dejstvi, zakaj ni prisodilo manj od zahtevanega, kolikor meni, da trajni odvzem korporacijskih pravic ni mogoč, (-) da sodišče brez utemeljenega razloga drugače obravnava enake pravice strank, ko po eni strani drugotožencu priznava družbeniški položaj in pravice, da gre za ustavno pravico do zasebne lastnine, ne dovoljuje pa začasnih posegov vanje, (-) da se ne opredeli do protipravnega ravnanja vznemirjanja in kršenja oziroma nedovoljenega posega drugotoženca, (-) da je kršena ustavna pravica tožeče stranke do izjave, (-) da je sodišče preozko obravnavalo pravno naravo postavljenega dajatvenega zahtevka, (-) da ni upoštevalo, da se ustavnopravno varovane kategorije sodno uveljavljajo z dajatvenimi opustitvenimi oziroma prepovednimi zahtevki na podlagi Ustave RS, (-) da sodba ne omogoča preizkusa, saj je v bistvenih razlogih nepopolno in nerazumljivo obrazložena ter je podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je v izpodbijanem delu zadosti obrazložena, tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu. Jedro odločitve je, da materialno pravo ne varuje podanega tožbenega zahtevka, ne ureja položaja, ko bi lahko tožeča stranka zahtevala opustitev izvrševanj korporacijskih pravic, da takšnemu zahtevku materialno pravo ne nudi sodnega varstva, da takšne vrste zahtevek ne obstaja in ni podprt s pravili materialnega prava ter je zahtevek neodpravljivo nesklepčen (11. točka obrazložitve sodbe). Ali je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je stvar nadaljnje presoje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotoženec družbenik prvotoženke le še glede poslovnega deleža 8,1585 % pod zaporedno št. 60303 (11. točka obrazložitve sodbe). To pritožbeno ni sporno. Nadalje je sodišče prve stopnje povzelo kakšen tožbeni zahtevek je podala tožeča stranka glede drugotoženca (glede prvotoženke je bil postopek ustavljen): da se ugotovi, da drugotoženec nima nobenih pravic iz imetništva poslovnih deležev v prvotoženki in da je drugotoženec dolžan opustiti vsakršno uresničevanje vseh pravic iz imetništva poslovnih deležev prvotoženke (11. točka obrazložitve sodbe). Tudi to pritožbeno ni sporno.

7. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Ne drži, da je tožba (s podanim zahtevkom) potrebna in da je edini način, da se preprečijo nadaljnja škodljiva ravnanja drugotoženca ter zloraba solastniških družbeniških pravic drugotoženca, ki jih črpa in zlorablja iz svojega ničnega solastniškega družbeniškega položaja v prvotoženki. Že v pritožbi in v vlogah pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka zatrjuje ničnost pridobitve poslovnega deleža in navaja, da se v zadevi I Pg 487/2019 ugotavlja ničnost preostalega deleža drugotoženca v višini 8,1585 %. Če bo z ničnostno tožbo uspela, drugotoženec ne bo več družbenik in bo ostal brez vseh družbeniških pravic ter bo moral opustiti njihovo izvrševanje. Prav tako tožeča stranka očita drugotožencu škodljiva ravnanja, zlorabo poslovnega deleža, nedopustne posege v pravni položaj ostalih družbenikov, protipravno vznemirjanje in kršitev oziroma nedovoljeno poseganje v družbeniški položaj ter dodaja, da materialno pravo pozna hujši poseg v korporacijski položaj na podlagi 501. člena ZGD-1, ko je lahko družbenik izključen iz družbe. Velja enako, če bo tožeča stranka vložila in uspela z zahtevkom na izključitev, drugotoženec ne bo več družbenik, ostal bo brez vseh družbeniških pravic in bo moral opustiti njihovo izvrševanje. V zvezi s tožbenim zahtevkom na podlagi 501. člena ZGD-1 tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je moč zahtevati manj od tistega, kar je mogoče na podlagi 501. člena ZGD-1, da ni logično, da ne more zahtevati manj, da se drugotožencu trajno ali začasno omeji izvrševanje korporacijskih pravic iz poslovnega deleža, pri čemer ohranja imetništvo nad poslovnim deležem, pridobi pravico do dela dobička in podobno. Podani tožbeni zahtevek ni manj od tožbenega zahtevka na izključitev družbenika po 501. členu ZGD-1. Je nekaj drugega, kajti v primeru ugoditve obravnavanemu tožbenemu zahtevku, bi imel drugotoženec formalni status družbenika, vendar brez vseh korporacijskih pravic. Bil bi "shizofreni družbenik", kot je bilo že pojasnjeno. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi ji lahko sodišče prisodilo manj od zahtevanega, kolikor meni, da trajni odvzem korporacijskih pravic ni mogoč tako, da drugotožencu odvzame izvrševanje korporacijskih pravic do pravnomočne rešitve spora v zadevi I Pg 487/2019, v katerem se ugotavlja ničnost preostalega deleža drugotoženca 8,1585 %. Pravnomočna sodba ne more začasno urediti razmerja med družbeniki, lahko ga le trajno. Za začasno ureditev razmerja so v zakonu drugi instituti.

8. Tožeča stranka tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, ker ni uporabilo 285. člena ZPP, da bi prilagodila zahtevek, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V skladu z omenjenim 285. členom ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Navedbe tožeče stranke niso bile nepopolne, s pozivanjem na preoblikovanje celotnega tožbenega zahtevka, bi sodišče prekoračilo načelo enakopravnosti strank. Tožeča stranka še neutemeljeno obrazlaga za kakšen način oziroma kakšno vrsto tožbenega zahtevka naj bi šlo v tej zadevi. Odločilno je, da tudi tožeča stranka ne pove kje v materialnem zakonu je urejena pravna posledica, kot jo je zahtevala s tožbenim zahtevkom. V pritožbi omenjeni 63. člen Zakon o prevzemih ni takšna določba, saj ureja vpliv na glasovalne pravice, sploh pa v zadevi ne gre za razmerje na podlagi tega specialnega zakona. Kot je bilo pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom, niti ga ni bilo moč popraviti z materialnoprocesnim vodstvom sodišča. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženca kot neodpravljivo nesklepčnega.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

10. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).