Jedro

Sodišče pritrjuje presoji organa, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo kot očitno neutemeljeno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel 1. 4. 2018 ter da ga je obravnavala Policijska postaja Črnomelj. Tožnik je 9. 4. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

Upravni organ je tožnikovo prošnjo zavrnil kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Upravni organ zaključuje, da iz opisa dogodkov, kakor ga je podal tožnik, jasno izhaja, da pri razlogih, ki jih je navajal ob prošnji, ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Iz njegovih navedb ne izhaja, da bi mu A.A. grozil zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, pač pa da naj bi se sprla zaradi dekleta in da je imel tožnik težave zaradi zaporne kazni, na katero je bil obsojen A.A., po napadu z nožem na tožnika leta 2008. Ta naj bi mu v letih 2012 do 2014 grozil najmanj petkrat, potem pa še dvakrat leta 2016. Glede na to, da tožnik nikoli ni prišel v direkten kontakt z A.A. in je prejemal grožnje preko drugih ljudi, upravni organ zaključuje, da so tožnikove navedbe o nadlegovanju A.A. tako nepomembne, da ne dosegajo standarda preganjanja, kot se uporablja v azilnem pravu. Po tožnikovih navedbah se grožnje po letu 2016 niso več ponovile, tožnik pa je navajal, da je državo zapustil leta 2017, potem ko je pridobil potni list. Tožnik tudi ni predložil dokumentov o A.A. sojenju, kakor je na osebnem razgovoru 26. 4. 2018 navedel, da jih bo. Upravni organ zaključuje, da tožnik izvorne države ni zapustil zaradi groženj A.A., kajti če bi ga ta resnično iskal, bi ga tudi našel, saj je tožnik opravljal različna dela, prodajal je na tržnici, bil natakar v restavracijah, torej se ni skrival. Tožnik tudi ni opisal nobenega dogodka, ki bi izpolnjeval lastnosti preganjanja, kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ-1, grožnje, kot jih je opisal, pa ne morejo biti razlog preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1, zaradi česar upravni organ zaključuje, da razlogi, s katerimi je tožnik utemeljil svojo prošnjo, niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite.

Upravni organ še dodaja, da bi ob predpostavki, da bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi v skladu z 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganja nedržavni subjekt. Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa tožnik ni izkazal. Glede na tisto, kar je tožnik povedal, je policija vse njegove prijave groženj sprejela in začela postopek ugotavljanja dejstev, poleg tega pa je tožnik povedal tudi, da se je A.A. bal priti k njemu v restavracijo, ker bi lastnik poklical policijo in bi ponovno odšel v zapor. Iz navedenega izhaja, da je policija kot subjekt zaščite sposobna nuditi vso ustrezno zaščito pred preganjanjem ali resno škodo, zaradi česar tožnik ni dokazal, da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite, če to potrebuje.

Da gre za nepomembna dejstva in ne za preganjanje v smislu Ženevske konvencije po presoji upravnega organa potrjujejo tudi tožnikove navedbe, da v zadnjem letu ni prejel nobene grožnje A.A. Njegov strah, da bi v Alžiriji imel velike težave z njim, da je raje zapustil državo, je povsem neupravičen, saj mu A.A. v vseh letih ni nikoli osebno grozil, niti se nista nikoli srečala. Pa tudi vsa leta je normalno živel svoje življenje. Tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen. Glede na navedeno je podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Tožnik pa tudi prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Po oceni upravnega organa pa tožnik tudi ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Zato je po mnenju upravnega organa podan tudi razlog po drugi alineji 52. člena ZMZ-1. Organ namreč ugotavlja, da ni podlage za zaključek, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Upravni organ se sklicuje tudi na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. 2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je zaključek organa, da razlogi tožnika niso takšne narave, da bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite, preuranjen in napačen; organ bi tožniku moral omogočiti, da poda dodatna pojasnila in posreduje dodatno dokumentacijo, na katero se je skliceval na osebnem razgovoru.

Organ bi moral resneje preučiti intenzivnost groženj, postopkov in prijav, podanih s strani tožnika, saj bi potem prišel do pravilnega zaključka, da policija ni opravila svojega dela ter da mu država ni nudila ustrezne zaščite. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ preverjal, ali so razmere v izvorni državi take, da tožniku zagotavljajo vsaj minimalno varstvo njegovih pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

Tožnik je verodostojno navedel razloge, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo, organ pa se v izpodbijani odločbi do vseh navedb oziroma razlogov na njegovi strani ni opredelil in jih pravilno ocenil. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru izrecno povedal, da ga je A.A. po prihodu iz zapora večkrat iskal na domu in mu grozil preko drugih oseb, tožnik pa se ga je izogibal. Razlog, zakaj se tožnik ni srečal z A.A., je v tožnikovem aktivnem ravnanju, ne pa v opustitvenih ravnanjih na strani A.A. Organ se do navedb tožnika o stalnih kontinuiranih večletnih grožnjah ni opredelil. Grožnje so se nadaljevale tudi po tem, ko se je tožnik po dveh letih dela v Tuniziji vrnil v Alžirijo. Glede na to je povsem razumno in utemeljeno pričakovanje, da bo A.A. z iskanjem tožnika in z grožnjami zoper njegovo življenje tudi nadaljeval. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi izrecno navedel, da ga bo A.A. v primeru vrnitve sigurno ubil. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi navedel, da ga bo ob vrnitvi v Alžirijo policija zaprla z namenom zasliševanja glede okoliščin v zvezi z izgubo potnega lista. O teh navedbah se organ ni opredelil. Organ bi moral v zvezi s temi navedbami pridobiti dodatne in preverjene informacije o Alžiriji, česar pa v konkretnem primeru ni storil. Organ tožniku tudi ni predočil dejstva, da je Alžirija zanj varna izvorna država in se tožnik o tem tudi ni mogel izjaviti. Tožnik tudi ni bil seznanjen z dokazno oceno glede svojih izjav, prav tako ne z dokazno oceno o pomembnosti listin, na katere se je skliceval, vendar jih do izdaje odločbe ni predložil. Tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjavil o vseh okoliščinah, na katere je organ oprl svojo odločbo. Iz odločbe ni razvidno, ali je bil tožnik s pravico seznanitve o dokazni oceni sploh seznanjen, zato mu je bila tudi s tem kršena pravica do izjave in je podana bistvena kršitev pravil postopka. Tožniku ni bila dana možnost dopolnitve ali dodatne pojasnitve svojih izjav, niti možnost, da predloži dodatne listine.

Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi. Meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zato pri njej vztraja ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano odločbo o zavrnitvi tožniku prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene je upravni organ oprl na materialnopravne razloge iz prve alineje 52. člena ZMZ-1, po kateri se za očitno neutemeljeno šteje prošnja prosilca, če je ta v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, in druge alineje tega člena, po kateri se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Zaključil je namreč, da iz opisa dogodkov, kakor ga je podal tožnik, ne izhaja, da bi mu A.A. grozil zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, pač pa ker sta se sprla zaradi dekleta in ker je bil slednji po napadu na tožnika z nožem leta 2008 obsojen na 3-letno zaporno kazen. Ob upoštevanju, da so bile grožnje zgolj posredne in ne pogoste ter kontinuirane, je ocenil tudi, da ne dosegajo standarda preganjanja, kot se uporablja v azilnem pravu. Če bi dejanja, na katera se je skliceval tožnik, pomenila preganjanje, pa bi moral tudi izkazati, da mu država noče ali ni sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kar pa mu z opisovanjem postopanja policije v njegovih primerih in splošno ni uspelo. Glede na navedeno je zaključil, da ni podlage za zaključevanje, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Alžirijo, katere državljan je in iz katere prihaja, pa je Vlada z Odlokom (tudi) določila kot varno izvorno državo.

6. Tožnik ugovarja, da bi organ ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ne mogel odločiti ob uporabi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 ter da je organ tožniku kršil pravico do izjave, v izpodbijani odločbi pa se tudi ni opredelil do vseh njegovih navedb.

7. Po presoji sodišča je organ pravilno presodil tožnikove navedbe o okoliščinah, ki jih je navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje mednarodno zaščito. Niti sporno ni, da tožnik ni zatrjeval groženj (preganjanja) iz razlogov pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. (Zgolj) to pa so razlogi za priznanje mednarodne zaščite državljanu tretje države (20. in 27. člen ZMZ-1). Tožnik je zatrjeval grožnje (preganjanje) s strani drugega državljana Alžirije A.A., s katerim sta bila v sporu zaradi dekleta, in ki je bil po napadu na tožnika leta 2008 obsojen na 3-letno zaporno kazen. O grožnjah je tožnik povedal, da so se pričele po tem, ko se je A.A. leta 2011 vrnil iz zapora, grozil mu je v letih 2012 do 2014 najmanj petkrat, nato pa še dvakrat leta 2016, grožnje pa so bile v vseh primerih posredne, preko drugih oseb ter neposrednega stika med njima ni bilo. Ob takih tožnikovih navedbah dejstev in okoliščin se sodišče z organom strinja, da ne dosegajo standarda preganjanja, kot se uporablja v azilnem pravu. Kakšne morajo biti lastnosti dejanj preganjanja, da so podani razlogi za priznanje mednarodne zaščite, izhaja iz 26. člena ZMZ-1, med drugim, da gre za dejanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Podlage za zaključevanje, da bi šlo v tožnikovem primeru za taka dejanja, tudi po presoji sodišča ni. Tožnik je namreč očitno živel v bistvenem običajno življenje, preživljal se je z delom na tržnici, s trgovanjem s tekstilom in se s tem v zvezi selil po državi, delal je tudi v gostinstvu, leta 2014 je za dve leti odšel v Tunizijo, tako da ni logičen zaključek, da bi se skrival ali bežal pred preganjanjem, vse grožnje so bile le posredne in ne direktne, niso pa tudi bile zelo pogoste, v letu 2017, vse do tožnikovega odhoda iz izvorne države v drugi polovici leta, pa jih celo ni bilo več. Prav tako se sodišče z organom strinja, da tožnik ni izkazal, da ga država ne bi bila sposobna ali pripravljena dejansko zaščititi pred zatrjevanim preganjanjem. Tožnik je sam povedal (ob čemer pa nobenih dokazov ni predložil, ob zatrjevanju da ni prejel nobenih listin), da se je policija na njegove prijave (kolikor jih je podal, ob tem ko je sam povedal, da prijave vedno ni podal) odzvala in vodila postopek, vendar dejanj nato zgolj ni bilo mogoče dokazati, ker ni bilo dokazov; glede na tako postopanje policije pa ni mogoče enostavno zaključevati, da država zaščite ni (bila) sposobna ali pripravljena nuditi. Poleg tega je tožnik sam navedel, da si A.A. k tožniku v restavracijo ni upal priti, ker bi lastnik restavracije poklical policijo ter bi moral A.A. ponovno v zapor; kar (tudi) kaže na to, da država Alžirija policijsko zaščito državljanom nudi. Tako ugotovljena dejanja preganjanja pa po presoji sodišča tudi niso dajala podlage za sklepanje o resni škodi (28. člen ZMZ-1), ki bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila (smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih). Glede na navedeno sodišče pritrjuje presoji organa, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

8. Drugačne presoje sodišča tožnik ne more doseči z zatrjevanjem, da se ni srečal z A.A. zaradi svojega aktivnega ravnanja in ne, ker bi A.A. preganjanje z grožnjami opustil. Tožnik je, kot navedeno, sam povedal, koliko groženj je doživel v vseh letih od leta 2011, in sicer približno sedem, v letu 2017 celo nobene, da nobena ni bila direktna, iz njegovih navedb pa tudi ni mogoče logično izvesti zaključka, da bi bežal pred zatrjevanim preganjanjem, saj je delo vseskozi opravljal v dejavnostih, v katerih je bil celo izpostavljen nevarnosti npr. napada (tržnica, trgovanje s tekstilom po državi, gostinstvo) ter je, kolikor so njegove tožbene navedbe usmerjene v zatrjevanje večletnega bežanja pred grožnjami in zapustitve države zaradi groženj (ob tem ko je sam povedal, da je v letu 2017, ko ni bilo nobene grožnje več, državo zapustil, ker si je uredil potni list), pri tem neprepričljiv. Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da bi se organ v izpodbijani odločbi ne opredelil do zatrjevanih večletnih ponavljajočih groženj, kajti v odločbi je eksplicitno navedel, da s strani tožnika zatrjevane grožnje (upoštevajoč njihovo resnost, pogostnost) ne dosegajo standarda preganjanja, ki se uporablja v azilnem pravu, torej pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite.

9. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi glede na preganjanje z grožnjami, kakor je o njem mogoče zaključevati na podlagi tožnikovih navedb, bilo razumno in utemeljeno pričakovanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve življenjsko ogrožen. Tudi če je tako povedal na osebnem razgovoru, torej da bi ga A.A. v primeru vrnitve „sigurno ubil“, sodišče njegovemu zatrjevanju ne sledi, saj je tako sklepanje glede na preteklo preganjanje, kot ga je opisal sam tožnik, brez podlage in nelogično, kajti tožnik v vseh letih groženj (od leta 2011 dalje) nikoli ni bil fizično napaden, v letu 2017 (ob tem ko je državo zapustil šele jeseni) pa celo groženj ni več doživljal. 10. Poleg tega niti ni sporno, da je Alžirijo, katere državljan je tožnik in iz katere prihaja, Vlada z Odlokom (tudi) določila kot varno izvorno državo. Po 61. členu ZMZ-1 se tretja država šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: - predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; - spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; - upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; - obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek). Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij; če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli. kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo (tretji odstavek).

11. Po 62. členu ZMZ-1 se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, - če prosilec ima državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno bivališče, in - prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Da tožnik je državljan Alžirije in da iz te države prihaja, niti ni sporno. Sodišče pa se po že navedenem tudi strinja, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključevati, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, tako da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Glede na to je po presoji sodišča organ izpodbijano odločitev mogel opreti tudi na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 12. Kolikor tožnik ugovarja, da se pred odločitvijo v zadevi ni mogel seznaniti z zaključkom organa, da je Alžirija zanj varna izvorna država, mu sodišče ne pritrjuje. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru imel možnost povedati, zakaj se je v Alžiriji počutil ogroženega, zakaj je zapustil državo in ali ter kako bi bil ogrožen, če bi se v Alžirijo vrnil. Njegove navedbe pa je organ nato logično in kritično ter v medsebojni povezavi presodil zaradi ugotovitve, ali so izkazane kakšne posebne okoliščine v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zaradi katerih bi Alžirija zanj ne bila varna država. Vendar nobenih takšnih okoliščin ni ugotovil, sodišče pa se v tem z njim strinja. Z ozirom na to, da je Alžirijo, katere državljan je tožnik in iz katere prihaja, Vlada z Odlokom določila kot varno izvorno državo in glede na to, da tožnik ni izkazal posebnih okoliščin, glede na katere bi Alžirija zanj ne bila varna izvorna država, organu tudi ni bilo treba še posebej preverjati razmer v izvorni državi, torej ali je tožniku zagotovljeno vsaj minimalno varstvo njegovih pravic po EKČP. 13. Tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da v postopku ni bil seznanjen s tem, kako je organ presodil njegove navedbe in kako je ocenil njegovo ravnanje, ko listin, na katere se je skliceval, ni predložil ter da bi moral tožniku omogočiti, da pred odločitvijo v zadevi poda dodatna pojasnila ter posreduje dodatno dokumentacijo. Iz prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal tožnik 9. 4. 2018, izhaja, da je bil ob podaji prošnje (ob prisotnosti pooblaščenca in tolmača za arabski jezik) seznanjen s tem, da mora vse podatke in izjave, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po resnici ter da mora predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi razpolaga, in je izrecno potrdil, da je navedeno razumel. Na osebnem razgovoru 26. 4. 2018 pa je bil (ponovno) opozorjen na navedene dolžnosti ter še posebej, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek, in je tudi potrdil, da je vse to razumel (vse ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in pooblaščenca). Take dolžnosti za prosilca za mednarodno zaščito izhajajo (tudi) iz 89. člena ZMZ-1. Po povedanem je bilo tožniku tako omogočeno ter je bil na to izrecno opozorjen, da pove vse, kar je zanj v zvezi z njegovo prošnjo pomembno, in da predloži vsa razpoložljiva dokazila. Kar pomeni, da ni podlage za presojo, da bi tožniku moralo biti omogočeno dopolnjevanje navedb in dokazov, ob tem ko v tožbi niti ne zatrjuje, da bi kakšnega dejstva ali okoliščine ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ne mogel navesti ter zakaj ali da kakšnega dokaza tedaj ni mogel predložiti ter zakaj.

14. Prav tako neutemeljeno pa tožnik očita, da se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do njegovih navedb na osebnem razgovoru, da bi ga v primeru vrnitve v Alžirijo policija zaprla zaradi zasliševanja o tem, kje ima potni list, ki ga je po zapustitvi izvorne države izgubil. Pomembno je namreč, da se organ izrecno opredeli do bistvenih (odločilnih) navedb strank v postopku, prej predstavljena navedba pa to ni, saj se zatrjevana resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, ki bi ji bil prosilec lahko izpostavljen v primeru vrnitve, upošteva le, če je med dejanji preganjanja in razlogi preganjanja ter grozečo resno škodo podana neposredna vzročna zveza, kar pa v tem primeru ni. Zato se organu v obrazložitvi odločbe do podane navedbe ni bilo potrebno izrecno opredeliti. V vsakem primeru pa se je do navedbe opredelil implicitno, z razlogi za odločitev, iz katerih je razvidno, katera dejstva in okoliščine so za odločitev pravno relevantne. Iz povedanega pa implicitno tudi že izhaja presoja sodišča, da organu v postopku ni bilo potrebno, kot zagovarja tožnik, pridobivati dodatnih informacij o Alžiriji v zvezi s postopki v tej državi ob izgubi potnega lista.

15. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločba, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1, kot neutemeljeno zavrnilo.