Jedro

Vrhovno sodišče RS je 28. 2. 2013 v postopku zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je novo sodbo izdalo 12. 2. 2015. Zadeva je bila sodišču druge stopnje predložena 20. 4. 2015. Drugi odstavek 91. člena KZ-1 določa, da v kolikor je bila pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok 2 leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Postopek nove razsoje ni več podvržen roku za zastaranje kazenskega pregona, ker je pregon za vselej končan s pravnomočnostjo sodbe.

Postopek nove razsoje je torej omejen na dveletni rok iz 2. odstavka 91. člena KZ-1.

Izrek

Ob reševanju pritožb se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se zoper obtožena A. A. in B. B. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da sta z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, s silo in resno grožnjo poskusila prisiliti drugega, da v škodo svojega premoženja kaj stori, pri čemer je dejanje storilo dvoje oseb, s tem, da sta 26.9.2008 od 16.00 ure dalje v lokalu C. v D. E. E. pod pretvezo, da ga odpeljeta domov, povabila v avtomobil, nato pa sta ga odpeljala v dolino F. rekoč, da bo „videl nekaj novega“, A. A. ga je med vožnjo spraševal, kdo jima je posekal travo in požel snope, nato pa v grapi F. ustavil avtomobil, B. B. pa ga je potem, ko je izstopil iz vozila, udaril s topim ročajem večjega noža po desni strani glave, da je padel, A. A. pa ga je z bambusovo palico pretepal po desni strani telesa – nogi, roki in rebrih in ga pri tem spraševal, kdo je posekal „travo“, B. B. pa mu je grozil, da mu bo prerezal vrat; med tem ko sta mu grozila, je moral klečati na tleh in držati roke za hrbtom, A. A. pa ga je nato brcnil v trebušni del, da je ponovno padel, na njun ukaz je ponovno sedel v vozilo, odpeljali so se v smeri proti G.; med vožnjo pa sta mu govorila, da jima bo podpisal zadolžnico za 50.000,00 EUR, sicer ga bosta ubila; A. A. je nato še nekajkrat ustavil vozilo v dolini zajetja H. in kamnolomoma v bližini vasi I., kjer sta fizično obračunavala z njim, ga udarila in obrcala ter se pogovarjala, kaj naj bi storila z njim – če bi ga morda zaprla v klet do ponedeljka, ko bo pri notarju podpisal zadolžnico, mu grozila, da ga bosta ubila, če tega ne bo storil, ali prijavil njuno ravnanje na policijski postaji, ga vrgla v prepad hidroelektrarne H. čez skale in da bosta ubila njega, ženo in sina, vnukinjo pa spekla v „plehu“, ko pa sta ga odpeljala proti domu, sta mu ob zavezi, da se v ponedeljek dobijo, ker bodo skupaj odšli k notarju, kjer bo podpisal zadolžnico za 50.000,00 EUR, dovolila zapustiti vozilo; dejanje pa je ostalo pri poskusu, saj je E. E. njuno početje prijavil na policijski postaji.

S čemer naj bi storila poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtožencev in zagovornikov proračun.

II. Obtoženemu A. A. se kazen 1 (eno) leto zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 173/2008 z dne 18.6.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 99/2009 z dne 10.11.2009 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 7386/2012 z dne 28.2.2013 izreče. Na podlagi prvega odstavka 49. člena Kazenskega zakonika se obtoženemu A. A. v izrečeno kazen všteje že prestana kazen.

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za krivega poskusa kaznivega izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja od 29.9.2008 od 7.55 ure do 30.9.2008 do 19.45 ure ter čas že prestan v zaporu od 1.6.2010 do 30.4.2011. Obtoženemu A. A. je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju kazni eno leto zapora za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ določene v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 173/2008 z dne 19.6.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 99/2009 z dne 10.11.2009 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) I Ips 7386/2012 z dne 28.2.2013 izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja oziroma pripora od 7.55 ure dne 29.9.2008 ter del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 173/2008. Odločilo je, da se pogojni obsodbi izrečeni obtožencema in sicer obtoženemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 365/2006 z dne 7.11.2007, obtoženemu B. B. pa s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani K 23/2007 z dne 26.4.2007, ne prekličeta. Obtoženemu B. B. je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obtoženega A. A. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa je, da mora plačati stroške iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika po uradni dolžnosti pa je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi: - zagovornik obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornica obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe.

3. Pritožbi nista utemeljeni, je pa sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

4. Določba 3. člena KZ oziroma sedaj 7. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ureja časovno veljavnost zakona, določa, da se za storilca uporablja praviloma zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat) se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

5. V tej kazenski zadevi sta bila obtoženca že enkrat pravnomočno spoznana za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ, vendar je bila pravnomočna sodna odločba s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 7386/2012 z dne 28.2.2013 razveljavljena glede tega kaznivega dejanja glede odločbe o enotni kazni za obsojenega A. ter glede odločbe o preklicu pogojne obsodbe in stroških postopka za obsojenega B. in A. ter zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Dne 1.11.2008 je stopil v veljavo KZ-1, ki v drugem odstavku 91. člena vsebuje določbo, da v kolikor je bila pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Podobno je pred tem razsodilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo UI 25/2007 z dne 11.9.2008. 7. Iz ustavne sodne prakse izhaja, da postopek nove razsoje po razveljavitvi sodbe v postopku za izredno pravno ni več podvržen roku za zastaranje kazenskega pregona, ker je pregon za vselej končan s pravnomočnostjo sodbe. Do omenjene odločbe Ustavnega sodišča je bil postopek nove razsoje časovno neomejen, odtlej in po uveljavitvi KZ-1 pa je omejen s posebnim dveletnim zastaralnim rokom.

8. V konkretni zadevi je od odločbe Vrhovnega sodišča o razveljavitvi (28.2.2013) do predložitve zadeve sodišču druge stopnje v pritožbeni postopek (20.4.2015) preteklo več kot dve leti in je zato sodišče druge stopnje glede na načelo obvezne uporabe milejšega zakona ob reševanju pritožb zagovornikov obeh obtožencev, ki kršitve drugega odstavka 91. člena KZ-1 nista uveljavljala, izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper oba obtoženca izdalo zavrnilno sodbo zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Posledično je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

9. Obtoženemu A. A. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 173/2008 z dne 18.6.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 99/2009 z dne 10.11.2009 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 7386/2012 z dne 28.2.2013, torej v delu, ki ni bil razveljavljen po izrednem pravnem sredstvu, za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ določena kazen eno leto zapora. Sodišče druge stopnje je v ta del poseglo po uradni dolžnosti, tako, da je obtoženemu A. določeno kazen izreklo, vanjo pa vštelo čas že prestane kazni.

10. Pritožbi zagovornikov obeh obtožencev nista bili utemeljeni, zato ju je sodišče druge stopnje zavrnilo ter v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo, ki se nanašajo na odločitev, da se obtožencema že izrečeni pogojni obsodbi ne prekličeta, potrdilo, saj ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP, drugih kršitev zakona v škodo obtožencev, ni ugotovilo. V tem delu, ker je bilo sicer odločeno v korist obtožencev, sodba sodišča druge stopnje odločbe o stroških ne vsebuje (drugi odstavek 98. člena ZKP).