Jedro

Stvar tožnikove odločitve je, ali bo s sodbo slovenskega sodišča prisojeno terjatev izterjeval v Sloveniji ali v tujini; zavarovanje te terjatve z začasno odredbo pa lahko zahteva le, če bi bilo terjatev v tujini potrebno izterjevati, ne pa tudi v primeru, ko je uveljavljanje terjatve v tujini stvar njegove izbire.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, s katerim tožnik zaradi zavarovanja svojega zahtevka za plačilo 46.015- € predlaga, da se tožencu prepove odtujiti in obremeniti njegov solastninski delež nepremičnin parc. št. 3725, 3726, 3727 in 3728, vpisanih v vl. št. 124 k.o. T..

Pritožuje se tožnik in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka zavarovanja. Meni, da je izpodbijani sklep nekonsistenten, ker na eni strani ugotavlja, da bi se iztoževana terjatev lahko vsaj deloma uveljavljala v tujini, po drugi strani pa zavrača zavarovanje te terjatve. Sklicuje se na mnenje Vrhovnega sodišča RS (poročilo o sodni praksi 1/87), ki navaja, da je treba določbo 4. odstavka 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) uporabiti vedno, kadar bi bilo potrebno sodbo domačega sodišča izvršiti v tujini, medtem ko narodnost strank ni relevantna. Odločilna je torej lociranost upnikovega premoženja. Vztraja, da je predlog utemeljen, ker toženec živi in dela v tujini (tam pridobiva dohodke), v Sloveniji pa razen obravnavanega nima drugega premoženja, zaradi česar se bo moral pri izvršitvi obrniti na tuje sodišče. Sklicuje se na sodbi višjega sodišča, iz katerih izhaja, da je domneva nevarnosti podana le takrat, ko naj bi bila sodna odločba izvršena v tujini.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjate (270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (t. i. objektivni pogoj) in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t. i. subjektivna nevarnost). Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iztoževana denarna terjatev verjetno izkazana, predlogu za zavarovanje te terjatve pa ni ugodilo, ker je štelo, da ni izkazana nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Svojo odločitev je torej oprlo na odsotnost nevarnosti, ki jo ZIZ poleg verjetnega obstoja terjatve predpisuje kot drugi – obligatoren pogoj za izdajo začasne odredbe.

Edina okoliščina, s katero tožnik utemeljuje obstoj tega drugega, subjektivnega pogoja je, da bo tožnik moral vsaj del terjatve uveljaviti v tujini, ker toženec tam živi, ima premoženje in je tam središče njegovih ekonomskih in življenjskih interesov.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je toženčevo premoženje v Sloveniji tako veliko, da tožencu iztožene terjatve ne bo treba uveljavljati oz. sodbe izvršiti v tujini. Po tožnikovih navedbah je toženec solastnik ½ nepremičnine, v kateri so štirje poslovni prostori, ki se oddajajo v najem. Upoštevajoč, da je predmet spora terjatev v približni vrednosti 20 % najemnine za obdobje manj kot štirih let, je že na prvi pogled očitno, da je vrednost toženčevega ½ solastninskega deleža večja od verjetno izkazane terjatve. Nepremičnina je v samem centru Ljubljane. Dejstvo, da je v teku postopek zaradi delitve solastnine, ni pomembno, saj se z delitvijo vrednost toženčevega dela premoženja ne bo zmanjšala. Fizična delitev in s tem samostojnost lastnika pri razpolaganju s premoženjem običajno vrednost nepremičnine celo poveča. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodba nekonsistentna, ker po eni strani ugotavlja, da bi se terjatev lahko uveljavljala v tujini, po drugi strani pa kljub jasni določbi 4. odstavka 270. čl. ZIZ predlog zavrača. Sodišče prve stopnje povzema tožnikove – predlagateljeve trditve in soglaša, da bi se prisojena terjatev lahko (vsaj deloma) uveljavljala v tujini. Po tožnikovih trditvah ima toženec tam premoženje, na katerega je mogoče poseči. V nadaljevanju pa sodišče jasno navede, da za izvrševanje sodbe v tujini ne bo potrebe, ker vrednost toženčevega premoženja v Sloveniji presega vrednost iztoževane terjatve. Pri tem je povsem nepomembno dejstvo, da ima toženec v tujini več premoženja kot v Sloveniji. V razlogih sodbe torej ni nasprotja, obrazložitev je jasna in prepričljiva. Z odločitvijo sodišča skladna sta sodna praksa in pravno mnenje, ki ga pritožnik citira.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna s citirano sodno prakso. Stvar tožnikove odločitve je, ali bo s sodbo slovenskega sodišča prisojeno terjatev izterjeval v Sloveniji ali v tujini; zavarovanje te terjatve z začasno odredbo pa lahko zahteva le, če bi bilo terjatev v tujini potrebno izterjevati, ne pa tudi v primeru, ko je izvrševanje v tujini stvar njegove izbire.

Pritožbena trditev, da toženec z izdajo začasne odredbe nič ne izgubi, tožnik pa je varovan, pomeni širitev dejanske podlage. Gre za pritožbeno novoto, ki zaradi nedovoljenosti ne more biti upoštevana (1. odstavek 337. čl. ZPP).

Ker je bil postopek kontradiktorno speljan pred prekinitvijo postopka in je do prekinitve postopka prišlo po tem, ko je bilo dejansko stanje razčiščeno, je sodišče o pritožbi odločalo kljub prekinitvi postopka. Pritožba tožencu sicer še ni bila vročena, kar pa ni ovira za njeno obravnavanje, ker odgovor nanjo ni predviden.

O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo, upoštevajoč potrebnost stroškov in uspeh strank v postopku (154. in 155. čl. ZPP).

O pritožbi odloča senat, ker gre za pravno vprašanje, pomembno pri oblikovanju sodne prakse (3. odstavek 166.a čl. ZPP).