Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti.

Neupoštevno mora ostati pritožbeno razlogovanje o naravi regresa oziroma njegovi uvrstitvi in opredelitvi kot dohodka, ki se ne bi smel upoštevati v dohodek družine, ker ga ne ZSvarPre, ne ZUPJS in ne ZDoh-1 ne navaja kot dohodek, ki bi moral biti upoštevan. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve sodbe izrecno sklicevalo na stališče VSRS iz sodbe VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, da gre pri regresu za letni dopust za obdavčljiv dohodek, ker gre za dohodek iz delovnega razmerja, ki je predmet obdavčitve. Določilo 1. točke 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodke, od katerih se ne plača dohodnina, deli na tiste, ki so oproščeni plačila in tiste, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. VSRS je opozorilo, da samo iz razloga, ker je regres do določene višine, deležen posebne davčne obravnave, ne utemeljuje uvrstitve med dohodke, ki so oproščeni plačila dohodnine, temveč gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ga je potrebno kot takega upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 4. 1. 2024 in odločbe CSD A. št. ... z dne 9. 10. 2023.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zaradi prejetega regresa za letni dopust je CSD kljub veljavni odločbi o priznanih pravicah za obdobje enega leta predčasno preverjal dohodke družine in ugotovil preseganje cenzusa ter zahteval vračilo neupravičeno prejetih sredstev za nazaj. Ker je tožnik upokojenec, ki izpolnjuje pogoje po četrtem odstavku 36. člena ZSVarPre, bi se moralo izpolnjevanje pravic ponovno preverjati ob novi vložitvi vloge po ali ob preteku tega obdobja. Odločba CSD z dne 9. 10. 2023, ki ukinja oziroma zmanjšuje pridobljene pravice za nazaj od 1. 9. 2023 je protiustavna. Dohodek družine je bil nepravilno ugotovljen. Regres ne spada med občasne neperiodične dohodke. V primeru upoštevanja regresa v višini 1/12 zneska mesečno in pomnoženo s tremi meseci, bi se štel regres v mesečni višini 68,17 EUR in bi glede na ostale dohodke ne presegel cenzusa, ki je 1.517,01 EUR. Sodišče je v 11. točki navedlo, da tudi v primeru upoštevanja regresa na način, kot predlaga tožnik, pri čemer sodišče ni ugotovilo neustreznost načina, po izračunu sodišča ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, ker bi dohodki družine preseglo minimalni dohodek, kar ni res. Regres se ne bi smel upoštevati kot dohodek družine, ker ne v ZSVarPre, ne v ZUPJS, ne v ZDoh-2 ni naveden kot upoštevni dohodek. 12. člen ZUPJS določa, kateri dohodki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, vendar regres ne spada v nobeno izmed teh dveh kategorij. Po 37. členu ZDoh-2 je regres dohodek iz delovnega razmerja, ki se po 41. členu tega zakona sicer všteva v davčno osnovo, vendar na podlagi 44. člena le nad določeno višino. Nobenega drugega izmed naštetega, do določene višine CSD ne všteva v premoženje, le regres. V zadevi je sporen ugotovljen materialni položaj zaradi vštetih 1.203,36 EUR regresa za letni dopust med dohodek družine. Regres je nižji od povprečne plače v RS in se ne všteva v davčno osnovo, kar pomeni, da ne gre za obdavčljiv dohodek. Obdavčljiv bi bil regres za letni dopust, ki bi presegal 100 % mesečne plače zaposlenih v RS. Regres do določene višine ni obdavčljiv dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino, niti ni naštet kot dohodek, oproščen dohodnine, kar pomeni, da ga ne moremo upoštevati po 1. točki, navedeni v drugem odstavku. Pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči se skladno z drugim odstavkom 12. člena ZUPJS upoštevajo še taksativno našteti prejemki, med drugim tudi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine, razen tistih, ki jih kot izjemo določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke. 105. člen ZDoh-2 opredeljuje druge dohodke, vendar regresa ni med njimi. Regres ne spada v druge dohodke, ki ureja dohodnino, kar pomeni, da ga ne moremo upoštevati po točki 2, navedeni v drugem odstavku. Sodišče se v 9. točki v sodbi sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS sodbe VIII Ips 32/2022, kjer je omenjen Pravilnik o podrobnejši opredelitvi podatkov o obdavčljivih dohodkih, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Podzakonski akt ne more posegati v pravice ZUPJS oziroma ZSVarPre, kjer regres ni nikjer naveden kot dohodek, ki bi se moral upoštevati. V citirani sodbi VSRS je zavzeto stališče, da je treba izhajati iz splošnega načela, da se upoštevajo vsi dohodki in prejemki, razen tistih, ki so izrecno izvzeti. Če bi povsod zasledovali splošna načela, zakonov ne bi potrebovali. Če bi ZUPJS in ZSVarPre res zasledovala navedeno načelo, bi to navedena zakona morala tudi vsebovati. Regres bi bil naveden kot dohodek, ki se mora upoštevati bodisi kot obdavčljiv dohodek ali kot drug dohodek, vendar tega ni. Sklicevanje na splošna načela, podzakonske predpise ne predstavlja zadovoljive zakonske podlage, po kateri bi regres morali upoštevati kot dohodek družine in je zato lahko to celo protizakonito in protiustavno. Ob takšnem tolmačenju je družina ob prejemu regresa neutemeljeno kaznovana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je o pritožbenih očitkih o zmotni uporabi materialnega prava in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju potrebno ponovno poudariti naslednje.

V predmetni zadevi gre za presojo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 4. 1. 2024 in odločbe CSD A. št. ... z dne 9. 10. 2023, s katero je bilo po uradni dolžnosti odločeno, da se odločba CSD z dne 27. 1. 2023 razveljavi s 1. 9. 2023 in da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in ostalih uveljavljenih pravic, da je od 1. 9. 2023 do 31. 1. 2024 upravičen do varstvenega dodatka v znesku 81,98 EUR in da mora neupravičeno prejeta javna sredstva iz naslova denarne socialne pomoči v višini 186,77 EUR, iz naslova prejetega varstvenega dodatka pa 85,54 EUR vrniti.

Tudi v pritožbeni obravnavi ostaja sporno upoštevanje dohodka letnega regresa v višini 1.203,36 EUR, ki ga je tožnikova žena prejela v juniju 2023, ter način upoštevanja tega.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti.

Neupoštevven mora ostati pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dohodku družine, saj je sodišče v 10. točki izrecno pojasnilo, da določba drugega odstavka 23. člena ZSVarPre2 ureja način upoštevanja občasnih neperiodičnih dohodkov, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. V tem sporu je tožnikova žena prejela regres junija 2023, kar je še v obdobju, ko je družina že prejemala denarno socialno pomoč, zato določilo in način izračuna, za uporabo katerega se zavzema tožnik ni sprejemljiv3.

Neupoštevno mora ostati pritožbeno razlogovanje o naravi regresa oziroma njegovi uvrstitvi in opredelitvi kot dohodka, ki se ne bi smel upoštevati v dohodek družine, ker ga ne ZSvarPre, ne ZUPJS in ne ZDoh-1 ne navaja kot dohodek, ki bi moral biti upoštevan. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve sodbe izrecno sklicevalo na stališče VSRS iz sodbe VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, da gre pri regresu za letni dopust za obdavčljiv dohodek, ker gre za dohodek iz delovnega razmerja, ki je predmet obdavčitve. Določilo 1. točke 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodke, od katerih se ne plača dohodnina, deli na tiste, ki so oproščeni plačila in tiste, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. VSRS je opozorilo, da samo iz razloga, ker je regres do določene višine, deležen posebne davčne obravnave, ne utemeljuje uvrstitve med dohodke, ki so oproščeni plačila dohodnine, temveč gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ga je potrebno kot takega upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.

Nenazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da sodišče pri odločanju ne bi smelo slediti stališču VSRS v citirani sodbi, saj podzakonski predpis (Pravilnik) ne more posegati v pravice po ZUPJS oziroma ZSVarPre, kjer regres ni naveden kot dohodek, ki bi se moral upoštevati. Ključno je, da ZDoh-2 dohodke, od katerih se ne plača dohodnina deli na tiste, ki so oproščeni plačila in tiste, ki se ne vštejejo v davčno osnovo.