Jedro

Kljub temu, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas opravljanja funkcije direktorja, mu je tožena stranka po prenehanju funkcije podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik to ponudbo sprejel, je sodno varstvo omejeno na ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 2. 2011 in da pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 19. 8. 200 ni prenehala veljati ter za izplačilo razlike med tožniku izplačano plačo za opravljanje dela kustosa, muzejskega svetovalca, vodje enote in plačo direktorja A. po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 8. 2008, od 1. 3. 2011 do 5. 8. 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov plač (do plačila). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sprememba delodajalca šteje kot neutemeljen odpovedni razlog. V primeru spremembe delodajalca bi morala tožena stranka ohraniti vse pravice tožniku še najmanj eno leto, kar pomeni, da mu ne bi smela znižati plače. Pripominja, da sodišče ne more biti vezano na odločitev upravnega sodišča o predčasnem prenehanju mandata. Dejstvo je, da je bil tožnik po prenehanju mandata direktorja v delovnem razmerju, zaradi česar je treba njegov položaj obravnavati po delovnopravnih predpisih. Meni, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo iz neutemeljenega poslovnega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnika tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V 1. členu odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2008 sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se delovno razmerje sklepa za določen čas, od 6. 8. 2008 do izteka mandata, t.j. do 5. 8. 2013, v drugem odstavku 7. členu citirane pogodbe pa, da pogodba začne veljati z dnem, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki, in da velja do prenehanja funkcije direktorja. Po 1. alinei 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) s potekom časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, le - ta preneha veljati. Po prvem odstavku 77. člena ZDR pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena.

Ker zaradi zakonitega predčasnega prenehanja mandata dne 18. 1. 2011, o čemer je bilo pravnomočno odločeno v upravnem sporu, tožnik funkcije direktorja ni mogel več opravljati, bi bilo, glede na določbo drugega odstavka 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2008, treba šteti, da pogodba velja "do prenehanja funkcije direktorja". Glede na to določbo je tožnik delo, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, z dnem 18. 1. 2011 opravil, in je torej razlog, zaradi katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem prenehal. Zato je glede na citirani določbi 75. in 77. člena ZDR prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas. Kljub temu je tožena stranka štela, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas do 5. 8. 2013 in je tožniku 11. 2. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove za delovno mesto kustos, muzejski svetovalec, vodja enote. Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je obseg sodnega varstva v obravnavani zadevi, glede na to, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, katere ustreznost med strankama ni sporna, zožen na ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz neutemeljenega odpovednega razloga, tj. zaradi spremembe delodajalca. Zaradi statusnih sprememb (pripojitve A. k toženi stranki) je tožniku zakonito prenehal mandat direktorja. S tem pa delo direktorja pod pogoji iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2008 ni bilo več mogoče oziroma potrebno in se je v novi pogodbi o zaposlitvi na drugem delovnem mestu lahko na novo določila tudi višina osnovne plače. Znižanje plače na drugem delovnem mestu po novi pogodbi o zaposlitvi je posledica organizacijskega oziroma utemeljenega poslovnega razloga na strani delodajalca, v takšnem primeru pa tudi v primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ni pravne podlage za to, da bi delavec obdržal vse pravice (zlasti plačo) po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Prav tako so neutemeljene navedbe, da tožena stranka kot delodajalec prevzemnik po 73. členu ZDR pogodbe o zaposlitvi ne bi smela odpovedati še eno leto po spremembi delodajalca. Iz drugega odstavka 73. člena ZDR ne izhaja, da delodajalec prevzemnik v enem letu po prevzemu, če obstajajo zakonski razlogi, delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 106/2010 z dne 19. 12. 2011. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.