Jedro

Skrbnik denacionaliziranega premoženja je procesno legitimiran, da v svojem imenu sodno uveljavlja tujo materialno pravico, to je pravico oseb, ki bodo v sklepu o dedovanju ugotovljene kot dediči denacionaliziranega premoženja. Ni torej stranka v pravdi na podlagi lastne pravice ali lastnega interesa, ampak zato, ker je varovanje tujih pravic sestavni del njegove uradne dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, ki toženki zaradi odpovedi najemne pogodbe nalaga, da mora do 14.2.1997 izprazniti poslovne prostore v pritličju poslovne zgradbe, ki stoji na parceli št. 316/6 k.o. Š.v., v katerih se opravlja obrt kemično čiščenje.

Zoper to sodbo se pritožuje toženka in zatrjuje, da je sodišče spregledalo, da po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu deduje šest dedičev, ki pa se vsi ne strinjajo z odpovedjo najemne pogodbe.

A.P., ki je bila postavljena za skrbnico denacionaliziranega premoženja, v nasprotju z voljo ostalih solastnikov zastopa le svoje interese. Ostali solastniki so namreč za podaljšanje najemnega razmerja. Zahtevajo le uskladitev višine najemnine in predlagajo sklenitev nove najemne pogodbe. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), s to razliko, da ga ne postavi zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku (1. odstavek 192. člena ZD), ampak organ denacionalizacijskega postopka v odločbi o denacionalizaciji in to obligatorno v vseh primerih denacionalizacije, če je upravičenec umrl (in ne samo v primerih, kadar je to potrebno kot določa ZD). Tudi pravice in dolžnosti, ki jih ima skrbnik denacionaliziranega premoženja, so enake tistim, ki jih ima začasni skrbnik zapuščine. Ne gre torej samo za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak sploh za zastopanje dedičev (1. odstavek 131. člena ZD); skrbnik zastopa prave dediče, t.j. tiste osebe, ki bodo v sklepu o dedovanju denacionaliziranega premoženja ugotovljene kot dediči. Toda ker so ti dediči praviloma neznani, je specifičnost tega skrbništva tudi v tem, da ima skrbnik sam položaj pravdne stranke. Ni stranka v pravdi na podlagi lastne pravice ali lastnega interesa, ampak zato, ker je varovanje tujih pravic sestavni del njegove uradne dolžnosti. Skrbnik je (na podlagi zakona) upravičen, da v imenu dedičev toži, je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče (1. odstavek 131. člena ZD). Gre torej za skrbnikovo procesno legitimacijo, ko je na podlagi posebnega zakonitega predpisa (kot organ v postopku, podobno kot državni tožilec) upravičen, da v svojem imenu sodno uveljavlja tujo materialno pravico. Stanka je torej skrbnik (ne pa še neznani dediči). Čim je tako, so brez pomena pritožbene trditve, da se ostali dediči (za katere pritožnica niti ne pove, kdo so) ne strinjajo z odpovedjo najemne pogodbe, da so le za uskladitev višine najemnine in da predlagajo sklenitev nove najemne pogodbe.

Ker je tako sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).