Jedro

V postopku preklica pogojne obsodbe zakon ne ureja obsojenčeve pravice do udeležbe na seji pritožbenega senata.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je obsojenemu D. L. pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 7738/2014 z dne 24. 8. 2015, pravnomočno 2. 9. 2015, v zvezi s sodbama Okrajnega sodišča v Kranju II Kr 7738/2014 z dne 21. 6. 2017 in Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 7738/2014 z dne 17. 1. 2018, pravnomočnima 22. 1. 2017, preklicalo in mu izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica iz razlogov po 1., 2. in 3, točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja sodne prakse. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva utemeljena in izda odločbo, s kateri v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Višje sodišče je o pritožbi obsojenca odločilo 27. 8. 2019, okrajno sodišče pa je sodbo prejelo 29. 8. 2019. Na podlagi 129. člena ZKP je sodba postala pravnomočna z dnem razglasitve, odpravljena je bila znotraj enoletnega roka. Višje sodišče je natančno pojasnilo tudi okoliščine glede navzočnosti na seji senata pritožbenega sodišča. Sodišče je obsojenca na njegov predlog o seji obveščalo, vendar mu obvestila ni uspelo vročiti niti s pomočjo sodnega vročevalca. Poleg tega obsojenec ni navedel konkretnih razlogov, zakaj želi biti vabljen na seji, zato zatrjevane kršitve zakona niso podane. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem izjavila in vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo, ki je postala pravnomočna 2. 9. 2015, obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo dodatni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača zaostalo preživnino ter jo v bodoče redno plačuje. Rok za izpolnitev posebnega pogoja je bil podaljšan do konca preizkusne dobe, tj. do 2. 9. 2018. Z izpodbijano sodbo je sodišče pogojno obsodbo zaradi neizpolnitve posebnega pogoja preklicalo.

7. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodba, s katero sodišče prekliče pogojno obsodbo in obsojencu izreče zaporno kazen, predstavlja drugo odločbo v smislu citirane zakonske določbe. Da jo Vrhovno sodišče lahko obravnava, mora zato zahteva odpirati pomembna pravna vprašanja.

8. Zagovornica uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 62. člena KZ-1, po kateri sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe pogojno obsodbo preklicati in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika. Obsojencu je bilo naloženo, da posebni pogoj izpolni do konca preizkusne dobe, tj. do 2. 9. 2018. Okrajno sodišče je o preklicu odločilo s sodbo 12. 4. 2019. Višje sodišče je o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje odločilo dne 27. 8. 2019. Ta odločba je bila obsojencu vročena 3. 9. 2019. Zagovornica zatrjuje, da je vročitev sodbe ključna za presojo pravočasnosti preklica pogojne v smislu drugega odstavka 62. člena KZ-1. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-80/09 z dne 1. 20. 2009, s katero je to ugotovilo neskladnost ZKP z Ustavo RS, ker zakon ni določal časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe, ter odločilo, da do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

9. Vrhovno sodišče je o vprašanju pravočasnosti preklica pogojne obsodbe že odločalo in se postavilo na stališče, da mora sodba, s katero sodišče prekliče pogojno obsodbo, v roku iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 postati pravnomočna.1 Zagovorničino sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-80/09 je neupoštevno, saj je ugotovljeno neustavnost zakonodajalec odpravil s kasnejšimi spremembami ZKP, po katerih prvi odstavek 129. člena zdaj določa, da v primeru, ko je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Izpodbijana sodba je skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP postala pravnomočna 29. 8. 2008. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje takrat prejelo overjene prepise sodbe pritožbenega sodišča. V zvezi s pravočasnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe zahteva tako ne odpira nobenega pomembnega pravnega vprašanja.

10. Pomembno pravno vprašanje pa zahteva odpira z navedbami o pravici obsojenca za udeležbo na seji senata višjega sodišča. V pritožbi, ki jo je vložil obsojenec sam, je predlagal, da sodišče "opravi glavno obravnavo in ga povabi nanjo". Višje sodišče je ta predlog tolmačilo kot predlog za „vabilo“ na javno sejo. Obsojencu je o seji poslalo obvestilo, to je skušalo storiti tudi z vročevalcem, a ne vročanje s pošto ne prek vročevalca ni bilo uspešno. Na dan razpisane seje dne 27. 8. 2019 je zato predlog še enkrat preučilo in odločilo, da lahko sejo opravi tudi brez njegove navzočnosti. Zapisalo je, da gre za dejanje, ki sodi v pristojnost okrajnega sodišča. V skrajšanem postopku skladno z določbo 445. člena ZKP strank o pritožbeni seji ni treba obveščati, če senat oceni, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari. Obsojenec v pritožbi ni pojasnil, zakaj bi bila njegova udeležba koristna, zato je odločilo, da sejo lahko opravi tudi brez njegove navzočnosti.

11. Zagovornica temu postopanju nasprotuje. Navaja, da je višje sodišče očitno sprva presodilo, da je obsojenčeva udeležba koristna. Vročitev ni bila uspešna, ker je bil obsojenec v tistem času odsoten. Dne 21. 8. 2019 mu je bilo puščeno obvestilo, da lahko pošiljko dvigne na pošti v 15 dneh. Rok za dvig se je iztekel šele po razpisani javni seji. Ko je sodišče ugotovilo, da z vabljenjem ni bilo uspešno, je zato, da bi odločilo v zakonskem roku za preklic pogojne obsodbe, sejo opravilo brez obsojenčeve navzočnosti. Taka odločitev, ki je posledica nepravilnega „vabljenja“, kaže na interes sodišča za to, da pravočasno izda sodbo. Želje po tem sodišče ne more sanirati s tem, da naknadno odloči, da obsojenčeva udeležba na seji ni potrebna.

12. Postopek za preklic pogojne obsodbe v celoti ureja 506. člen ZKP. Zakon, ki je veljal v času predmetnega postopka za preklic pogojne obsodbe je v drugem in tretjem odstavku navedene določbe določal, da sodnik, ki je za to določen, zasliši obsojenca, če je dosegljiv, in opravi potrebne poizvedbe, da ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev, nakar pošlje spise senatu (šesti odstavek 25. člena). Nato razpiše predsednik senata sejo senata in obvesti o njej tožilca, obsojenca in oškodovanca. Če stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje.

13. Zakon je torej predvideval možnost, da se seja senata (oziroma v predmetni zadevi seja, ki jo na podlagi točke d tretjega odstavka 25. člena ZKP vodi sodnik posameznik pri okrajnem sodišču) izvede tudi, če obveščene stranke nanjo ne pridejo.2 Pravice do udeležbe na seji pritožbenega senata določba 506. člena ZKP sploh ne predvideva. Določba tudi ne napotuje na smiselno uporabo drugih določb ZKP. V tem se zakonska ureditev postopka preklica pogojne obsodbe razlikuje od določb, ki urejajo skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, postopek za izdajo kaznovalnega naloga in izrek sodnega opomina, saj ZKP v določbah 429., 445.e, in drugega odstavka 446. člena ZKP napotuje na smiselno uporabo drugih določb zakona. ZKP v prvem odstavku 451. člena ureja tudi uporabo drugih določb zakona v postopku proti mladoletnikom. Če bi zakonodajalec tako smiselno uporabo želel urediti tudi za postopek preklica pogojne obsodbe, bi to izrecno predpisal. Tega ni storil, kar skladno z jezikovno in logično razlago (argumentom a contrario) pomeni, da se druge zakonske določbe, med drugim tista iz 445. člena ZKP, ki ureja udeležbo na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku, v tem postopku ne uporabljajo. Taka ureditev je smiselna tudi iz vidika sistematične presoje zakona. Obdolženec ima v postopku preklica pogojne obsodbe že pred prvostopenjskim sodiščem manj pravic kot jih ima v postopku o sojenju o glavni stvari, saj neudeležba obsojenca na seji, na katero je bil pravilno obveščen, ni ovira za izvedbo seje. Tak nižji obseg pravic v primerjavi s sojenjem o glavni stvari velja tudi v fazi odločanja o pritožbi.

14. Ker pravice do udeležbe na seji pritožbenega senata 506. člen ZKP ne ureja, višje sodišče ni imelo podlage za obveščanje obsojenca o seji. Ko je to storilo, pa je kasneje ob neuspešnem vročanju obvestila presodilo, da lahko zadevo vseeno obravnava na seji, obsojencu zato ni kršilo nobene pravice, ki jo ima po zakonu.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja in prejema nizke osebne dohodke, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžen preživljati.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča sodbi I Kp 2/2008 z dne 30. 9. 2008 in I Ips 7/2008 z dne 14. 2. 2008. 2 Po ureditvi, ki jo predvideva zakon po sprejemu novele ZKP-N (Uradni list RS št. 22/19), izvenobravnavni sodnik narok razpiše le po potrebi (tretji odstavek 506. člena ZKP).