Jedro

Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, pri čemer se mu kršitev (natančno) določene oziroma predpisane hitrosti vožnje ni očitala. Skladno z navedenim natančno opredeljena hitrost vožnje ne predstavlja odločilnega oziroma pomembnega dejstva.

Vrhovno sodišče sprejema zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe, da dejstva v zvezi z obsojenčevim pitjem in sicer, kdaj je začel piti in kaj je pil, za presojo njegove kazenske odgovornosti niso pomembna.

Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč in poudarja, da izvedenec cestnoprometne stroke glede vprašanj, povezanih s telesnimi poškodbami, ni primeren dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 12. 2016 M. I. v ponovljenem sojenju spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto zapora in varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja B kategorije. Odločilo je, da se obsojencu novo vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil B kategorije ne sme izdati v roku treh let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja ukrepa. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 6. 2017 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Meni, da je zagovornik enake oziroma podobne kršitve uveljavljal v pritožbi, pri čemer se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb in obrazložilo, da uveljavljane kršitve niso podane. Navaja, da zagovornik s svojimi navedbami pod videzom kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navaja, da očitek kršitve prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v izreku sodbe ni konkretiziran. V obrazložitvi sodbe ni opredeljeno obsojenčevo ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z navedeno določbo. Po zagovornikovih navedbah iz izreka in obrazložitve sodbe ne izhaja, da obsojenec hitrosti vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim. Navaja, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni opredeljena obsojenčeva hitrost vožnje in vpliv hitrosti na obsojenčevo zmožnost obvladovanja vozila. Trdi, da sta obsojenčeva nezmožnost obvladovanja vozila in vožnja po bankini posledica vožnje po napačni strani vozišča in premajhne oddaljenosti vozila od desne bankine, zato je zaključek sodišč o kršitvi prvega odstavka 45. člena ZPrCP napačen in v nasprotju z razlogi sodbe.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zagovornikove navedbe neutemeljene. Skladno s prvim odstavkom 104. člena ZPrCP voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola. Po drugem odstavku 105. člena ZPrCP lahko imajo vozniki, ki niso navedeni v prvem odstavku 105. člena ZPrCP (t. i. drugi vozniki), največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec vozil z najmanj 2,947 grama alkohola v kilogramu krvi, torej pod vplivom alkohola, s čemer je kršil prvi odstavek 104. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPrCP. V izreku je opisano, da je obsojenec pri vožnji vozila v odseku 9006 do km 00,500 zapeljal v levi ovinek ter pri tem hitrosti vožnje ni prilagodil poteku in tehničnim lastnostim ceste, tako da bi lahko ves čas obvladoval vozilo, zaradi česar je zapeljal na desno, na bankino in nato izven vozišča na njivo, kjer se je vozilo večkrat prevrnilo in ustavilo na kolesih, s čemer je kršil prvi odstavek 45. člena ZPrCP, skladno s katerim mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na okoliščine. Očitek kršitve prvega odstavka 45. člena ZPrCP je tako v izreku povsem konkretiziran.

7. Sodišče druge stopnje je soglašalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke zaključilo, da so motorizirani udeleženci pri koncentraciji v višini 1,10 grama alkohola na kilogram krvi (ne glede na to, ali so redni uživalci alkoholnih pijač, ali so amaterski ali poklicni vozniki) absolutno nesposobni za varno upravljanje motornega vozila. Že v izreku sodbe je navedeno, da je obsojenec imel v času obravnavanega dogodka v kilogramu krvi najmanj 2,94 grama alkohola, iz obrazložitve izhaja, da je bil zato absolutno nesposoben varne udeležbe v prometu. Sodišče je zaključilo, da je bila vsebnost alkohola pri obsojencu takšna, da lahko vse pogostejša in daljša izguba prisebnosti povzroči popolno izgubo intelektualnih funkcij z možnim pojavljanjem izgube zavesti. Obrazložilo je, da je obsojenec prometno nesrečo povzročil zaradi alkoholiziranosti ter posledično vožnje z neprilagojeno hitrostjo glede na svoje psihofizično stanje in stanje cestišča (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točke 4, 12 in 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

8. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, pri čemer se mu kršitev (natančno) določene oziroma predpisane hitrosti vožnje ni očitala. Skladno z navedenim natančno opredeljena hitrost vožnje ne predstavlja odločilnega oziroma pomembnega dejstva. Zagovornik z navedbami o hitrosti vožnje ter vzročni zvezi med obsojenčevim ravnanjem in nesrečo izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Zagovornik navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo časa nastanka in vzroka obsojenčeve neprištevnosti. Po zagovornikovem mnenju iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bil obsojenec pred uživanjem alkoholnih pijač prišteven ter da bi pred uživanjem alkohola vedel in se zavedal, da bo po zaužitju alkohola vozil. Po zagovornikovih trditvah zaključek sodišč, da je obsojenec sam povzročil neprištevnost, nima podlage v spisu.

10. Zagovornikove navedbe niso utemeljene. Iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenec obravnavano dejanje storil v stanju neprištevnosti, ko svojega ravnanja ni mogel imeti v oblasti in ga je povzročil s predhodnim uživanjem alkoholnih pijač, pri čemer se je zavedal, da se bo po zaužitju teh pijač usedel v vozilo ter da lahko v takšnem stanju povzroči prometno nesrečo, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo.

11. Vrhovno sodišče sprejema zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe, da dejstva v zvezi z obsojenčevim pitjem in sicer, kdaj je začel piti in kaj je pil, za presojo njegove kazenske odgovornosti niso pomembna. Odločilno je, da je imel obsojenec v času storitve kaznivega dejanja v kilogramu krvi najmanj 2,94 grama alkohola in da se je v takšno stanje spravil sam, ko se je moral zavedati, da lahko v takšnem stanju stori kaznivo dejanje. Sodišči sta na podlagi zagovora zaključili, da sta bila obsojenčeva volja in razum v času, ko se je odločil za popivanje, nedotaknjena, obsojenec pa se je ob upoštevanju izkušenj iz preteklosti, ko je v vinjenem stanju povzročil vrsto prekrškov, toliko bolj moral zavedati, da lahko povzroči nesrečo (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik z navedbo, da zaključek sodišč o obsojenčevi neprištevnosti nima podlage v spisu, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke. Po zagovornikovih trditvah bi izvedenec ugotovil, ali je obsojenec telesne poškodbe pridobil kot voznik ter ali je podana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prometno nesrečo. 13. Uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve sodbe obrazložilo, da bi izvedenec cestnoprometne stroke ob upoštevanju tehničnih komponent nesreče lahko opisal njen potek, ki ni sporen. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je imel obsojenec v času nesreče v kilogramu krvi 2,94 grama alkohola in je tako bil nesposoben za varno vožnjo, pri čemer vozila ni obvladal in je zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo povzročil nesrečo. Obrazložilo je, da lahko vprašanja glede nastanka poškodb presojajo osebe z medicinsko izobrazbo. Na podlagi listinskih dokazov, izjav prič ter izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke je zaključilo, da v prometni nesreči ni bila udeležena tretja oseba in da vozila ni vozil oškodovanec, ampak obsojenec. Sodišče druge stopnje je v točki 13 obrazložitve sodbe soglašalo z zaključki sodišča prve stopnje in dodalo, da obramba ni utemeljila, na kakšen način bi izvedenec cestnoprometne stroke na podlagi zbranih dokazov ugotavljal morebiten drugačen vzrok prometne nesreče. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč in poudarja, da izvedenec cestnoprometne stroke glede vprašanj, povezanih s telesnimi poškodbami, ni primeren dokaz, saj je sodišče prve stopnje vzrok in potek prometne nesreče ugotovilo na podlagi izpovedb prič in listinskih dokazov (zlasti zapisnika o ogledu, skice in albuma fotografij kraja prometne nesreče), pri čemer obramba ni utemeljila, kako bi izvedenec cestnoprometne stroke še dodatno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.

14. Če je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ-1 in torej ni bil kršen kazenski zakon, Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je namreč pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zagovornikovih navedb, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazenske sankcije ne bi smelo upoštevati prekrškov, ki jih je obsojenec storil pred več kot desetimi leti, zato ni presojalo.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva je bila vložena tudi iz razlogov, zaradi katerih je ni mogoče vložiti, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.