Jedro

Vrhovno sodišče RS je že presodilo v primerih, ki so se nanašali na zaporedne odpovedi delodajalcev, da kasnejša odpoved ne more imeti pravnega učinka, če je že začela učinkovati predhodno podana odpoved.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2015, ki jo je podala tožena stranka tožniku 18. 11. 2015, nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 10. 2015 in je trajalo do 31. 12. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 755,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi kršitve določb pravdnega postopka (12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, saj je po njenem mnenju sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, o katerem že teče pravdni postopek v opr. št. Pd 439/2015. Sklicuje se na zapisnik o opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo z dne 22. 12. 2006 v citirani zadevi, iz katerega je mogoče ugotoviti, da je tožnik pod 2. točko postavil identičen tožbeni zahtevek kot v predmetnem individualnem delovnem sporu (glede trajanja delovnega razmerja do 31. 12. 2015). Trdi, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitev, ki v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 439/2015 še ni bila sprejeta, saj je zadeva še v fazi dokazovanja. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek pod II. točko izreka zavreči. Dalje navaja, da ni izkazan pravni interes za goli ugotovitveni zahtevek nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (brez reintegracijskega in dajatvenega zahtevka). Navaja, da je dokument z dne 18. 11. 2015 predstavljal dopolnitev izredne odpovedi z dne 2. 11. 2015. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno štelo, da je s tem dokumentom tožena stranka tožniku podala novo izredno odpoved. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 145/2009 in trdi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi enostranska pisna izjava o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki učinkuje z dnem vročitve, kar za predmetni spor pomeni, da je odpoved z dne 2. 11. 2015 začela učinkovati 9. 11. 2015, ko je bila tožniku vročena izredna odpoved. Trdi, da dokument z dne 18. 11. 2015 ni mogel predstavljati nove izredne odpovedi, saj v tem obdobju pogodba o zaposlitvi ni več veljala. Glede na to meni, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki se je spuščalo v presojo, ali so bili izpolnjeni formalni kriteriji izredne odpovedi. Meni, da je tožba, ki jo je sprožila tožeča stranka, nepotrebna in zanjo nima pravnega interesa, saj pogodba o zaposlitvi v času podaje spornega pisnega dokumenta ni več veljala. Meni, da bi glede na to sodišče prve stopnje moralo zavrniti I. točko tožbenega zahtevka. V posledici navedenega je po njenem mnenju nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških sodnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ne ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V primeru več zaporednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz različnih razlogov v zvezi z zahtevki za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, trajanja delovnega razmerja, reparacije in reintegracije o litispendenci ni mogoče govoriti. Tudi sicer pa ta ugovor v predmetni zadevi ni utemeljen. Po vpogledu v spis Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 439/2015 (pred pritožbenim sodiščem se zadeva vodi pod opr. št. Pdp 933/2017) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v predmetni zadevi tožba, ki jo je tožnik vložil 18. 12. 2015, vročena toženi stranki v odgovor 9. 1. 2016, v zadevi opr. št. Pd 439/2015 pa je bila tožba z dne 1. 12. 2015 vročena toženi stranki v odgovor šele 17. 2. 2016. Skladno z določbo 189. člena ZPP pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Glede na to, da je v predmetni zadevi pravdni postopek začel teči prej kot v citirani zadevi, v tej zadevi ni podana litispendenca. Z odločitvijo v tej zadevi tudi ni prejudicirana odločitev v navedeni drugi zadevi, v kateri se odloča o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2015. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

6. Prav tako ni podana zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2015, ki jo je tožena stranka tožniku podala iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dokument z dne 18. 11. 2015 (listina A 2) samostojna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko. Zatrjevanje tožene stranke, da je 18. 11. 2015 podala zgolj dopolnitev izredne odpovedi z dne 2. 11. 2015, ni utemeljeno, saj gre po vsebini za dvoje različnih odpovedi, pa tudi odpovedna razloga sta deloma različna. Sodišče prve stopnje je za to ugotovitev navedlo pravilne in popolne razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, pravilno je tudi ugotovilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1. 7. Pritožbeno sklicevanje tožene stranke na sodno prakso v zvezi z več zaporedno podanimi izrednimi odpovedmi ne more privesti do drugačne odločitve v zvezi z zakonitostjo izpodbijane izredne odpovedi. Izredna odpoved z dne 2. 11. 2015 je bila tožniku vročena 9. 11. 2015 (povratnica - B 5). Tožnik tako res ni bil več v delovnem razmerju, ko mu je 2. 12. 2015 tožena stranka vročila odpoved z dne 18. 11. 2015. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi bi lahko učinkovala le, če bi bil tožnik ob podaji druge izredne odpovedi še vedno v delovnem razmerju, vendar pa je že pred tem pričela učinkovati prva podana izredna odpoved z dne 2. 11. 2015 in mu je tako delovno razmerje že pred tem prenehalo 9. 11. 2015. Vrhovno sodišče RS je že presodilo v primerih, ki so se nanašali na zaporedne odpovedi delodajalcev, da kasnejša odpoved ne more imeti pravnega učinka, če je že začela učinkovati predhodno podana odpoved (primerjaj z zadevami opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011, VIII Ips 195/2012 z dne 15. 1. 2013 in VIII Ips 30/2017 z dne 25. 10. 2017). Vendar pa se tožena stranka neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba zaradi tega zavrniti tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti take kasneje podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledica je ravno nasprotna - taka odpoved ne more učinkovati med strankama, zato tožnik utemeljeno zahteva ugotovitev njene nezakonitosti. Delavcu ni mogoče odrekati sodnega varstva zoper neučinkovito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je podana po prenehanju delovnega razmerja zaradi učinkovanja predhodne odpovedi, saj ima po zakonu pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1).

8. Tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika, je pravno zmotna. Podlaga za ugotovitveni zahtevek je opredeljena v posebnem predpisu - ZDR-1, zato tožniku ni treba posebej izkazovati pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Ker ZDR-1 določa, da se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, določba 181. člena ZPP ni bila kršena, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1) in določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.