Jedro

Tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje: (1) da med pravdnima strankama ne obstoji dogovor oziroma pogodbena podlaga, iz katere bi izhajalo, da bo tožena stranka tožeči stranki povrnila sorazmeren delež od skupnega stroška obnove vodovoda; (2) in da glede na zatrjevani status tožeče stranke kot lastnika vodovodnega in komunalnega omrežja tudi ne obstoji na zakonu temelječa obveznost tožene stranke, da kot uporabnica vode, tožeči stranki povrne stroške obnove njenega omrežja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 507,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 27382/2008 z dne 21. 05. 2008 v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v višini 2.194,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da naloži toženi stranki plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Argumentirano je prerekala navedbe pritožnice in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Hkrati je od pritožnice zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo deleža (na skupnem delu vodovoda in hidrantnega omrežja) od zneska 188.340,00 EUR, ki odpade na toženo stranko v višini 17.185,26 EUR (račun 172 z dne 07. 04. 2008 – priloga B/5) so navedeni v točki 2. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vodovodno omrežje, razpeljano v industrijski coni S., v lasti tožeče stranke. Ugotovilo je tudi, da tožeča stranka toženi stranki kot končnemu uporabniku vode, ne priznava solastnine na komunalnih napravah, ker te potekajo po zemljišču, ki je v njeni lasti. Zato na toženo stranko po zakonu ni upravičena prevaliti deleža svojega stroška obnove vodovoda in hidrantnega omrežja. Nadalje je tudi ugotovilo, da tožena stranka pri izvrševanju pravic iz lastninske pravice na dveh objektih ni v nobeni pravni skupnosti niti s tožečo stranko niti z ostalimi lastniki objektov v istem kompleksu. Zato je zavrnilo kot nepomembne trditve tožeče stranke o zavezi tožene stranke na podlagi pravnih dejanj med tožečo stranko in ostalimi lastniki. Glede zaveze tožeče stranke, da plača del obveznosti, ki bi odpadel nanjo v zvezi z naročilom napeljave vode do skladiščnega objekta pa je kot neutemeljeno zavrnilo zatrjevano posledico, ki naj bi konkludentno pomenila pristanek tožene stranke, da plača delež, ki odpade nanjo za celotno obnovljeno vodovodno omrežje.

Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje. Ocenjuje tudi, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje: da med pravdnima strankama ne obstoji dogovor oziroma pogodbena podlaga, iz katere bi izhajalo, da bo tožena stranka tožeči stranki povrnila sorazmeren delež od skupnega stroška obnove vodovoda; in da glede na zatrjevani status tožeče stranke kot lastnika vodovodnega in komunalnega omrežja tudi ne obstoji na zakonu temelječa obveznost tožene stranke, da kot uporabnica vode, tožeči stranki povrne stroške obnove njenega omrežja.

V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče odgovarja na posamezne očitke tožeče stranke.

Tožena stranka v točki 3. pritožbe sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno uporabilo določb ZPP o prekluziji in da bi moralo upoštevati vloge tožeče stranke z dne 14. 04. 2010, 05. 05. 2010 ter 24. 05. 2010 in v teh vlogah podane dokazne predloge. Za uspešno uveljavitev pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa bi morala tudi zatrjevati, katerih pravno relevantnih dejstev in dokazov sodišče prve stopnje zaradi domnevno nepravilne uporabe določb ZPP ni upoštevalo in kako bi, če bi jih, to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pa tega tožeča stranka v pritožbi ne pove, pritožbeno sodišče nima podlage za presojo utemeljenosti uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka.

V točki 4 tožeča stranka samo povzema dejansko stanje; trditve, da tožena stranka ni nasprotovala obnovi vodovoda, pa glede na zaključke sodišča prve stopnje niso pomembni. Tožeča stranka, ki je kot lastnica sama izvedla obnovo, ni niti zatrjevala, da je za pridobitev dovoljenj za obnovo potrebovala dovoljenja uporabnikov.

V točki 5 tožeča stranka nasprotuje dokazni oceni listine – dopisa tožene stranke z dne 10. 10. 2008 (A 57). Sodišče prve stopnje je zapis, ki se glasi „Istočasno ugotavljamo, da še vedno niste izpolnili pogojev za plačilo izvedbe vodovoda in vodovodnih jaškov, zato vas pozivamo, da to nemudoma storite“ presojalo v skladu z določbo 8. člena ZPP v povezavi z dopisom tožene stranke z dne 26. 05. 2008 (B4), s katerim je izrecno zavrnila plačilo vtoževane terjatve z opombo, da je pripravljena plačati le sorazmerni delež vodovodnih jaškov pod določenim pogojem ter v povezavi z neprerekanim odgovorom tožene stranke, da se je z dopisom A57 le branila pred izjavo tožeče stranke, da odpoveduje toženi stranki Pogodbo o uporabi infrastrukture. S tako obrazloženo dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša. S tem pa se izkaže, da sodišču prve stopnje pritožnica neutemeljeno očita, da bi moralo iz dopisa z dne 10. 10. 2008 sklepati, da je le ta posledica predhodnega dogovora med tožečo in toženo stranko o prevzemu plačila obnove celotnega vodovodnega omrežja v industrijski coni v višini sorazmernega deleža, ki odpade nanjo.

V točki 6 tožeča stranka povdarja, da ji je tožena stranka naročila ureditev števca za njen skladiščni objekt, kar pa za odločitev v sporu ni pomembno, ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, koliko znaša ureditev števca po naročilu tožene stranke, niti na tej podlagi tožeča stranka ne uveljavlja plačila. Kot pa je bilo navedeno zgoraj, tudi pritožbeno sodišče ne sprejema njenega očitka sodišču prve stopnje, da naj bi iz dejstva, da je tožena stranka naročila priklop vode na skladišče, pristala na plačilo obnove celotnega vodovoda (pravilo doseženega soglasja volj).

V točki 7 očita pritožnica sodišču prve stopnje, da je sodbo oprlo na zmotno ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki plačevala uporabnino za vodovodno omrežje tožeče stranke in da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da med pravdnima strankama obstoji najemno razmerje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov v sodbi sodišča prve stopnje navedeni zaključki, ki jih navaja tožeča stranka, ne izhajajo.

V točki 8 pritožnica očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in sicer, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da se je tožena stranka priklopila na vodovodno omrežje, pri določitvi plačila prenove moralo uporabiti določila OZ o pogodbi o delu (2. odstavek 642. člena OZ). Pritožbeno sodišče ponujenega materialnopravnega pravila za določitev cene prenove vodovoda ne sprejema, ker je zavrnilo stališče tožeče stranke, da izveden dokazni postopek omogoča sklepanje o tem, da naj bi tožena stranka s tem, ko je naročila priklop skladišča na vodovod, posledično naročila obnovo celotnega vodovodnega omrežja. Če se je tožeča stranka toženi stranki zavezala le priklopiti vodovod na njen objekt, bi ji bila upravičena zaračunati izpolnitev naročenega dela ne pa drugačnega predmeta izpolnitve.

Na navedbe iz točke 9 je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

V točkah 10, 11 in 12 tožeča stranka pojasnjuje, da je bila sama po zakonu dolžna prenoviti vodovod, zato, da bi lahko v razmerju s toženo stranko izpolnila svojo obveznost, da ji dobavlja vodo. Če je tako, se neutemeljeno sklicuje na pravilo o izdatku za drugega (197. člen OZ), ker ta predvideva obveznost tistega, ki je po zakonu kaj dolžan storiti, da tretjemu, ki namesto njega izpolni po zakonu določeno dolžnost, za to povrne stroške.

V točki 13 očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Izrek sodbe je oblikovan v skladu z določbo 3. odstavka 436. člena ZPP, ki se uporablja tudi v pravdi, ki sledi po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (v odločbi o glavni stvari odloči sodišče, ali ostane sklep o izvršbi v delu, v katerem je dolžniku naloženo plačilo terjatve, v veljavi, ali pa se razveljavi). Obrazložitev sodbe vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in prepričljivo dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s pravili iz 8. člena ZPP. O odločilnih dejstvih pa ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

V dopolnitvi pritožbe se tožeča stranka sklicuje na 16. člen Pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 28. 06. 2005, ki jo je v spis vložila tožena stranka. Navaja, da se je v 16. členu te pogodbe tožena stranka zavezala tožeči stranki, da bo nosila del stroškov za uporabo in vzdrževanje infrastrukture. Sodišču prve stopnje očita, da dokaza ni ocenilo. Če bi ga, bi na podlagi pogodbene zaveze tožene stranke glede vzdrževanja, ki vključuje tudi stroške infrastrukturnega omrežja in investicijske stroške, moralo ugoditi zahtevku tožeče stranke.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo uveljavljala prekluzijo tožeče stranke, da v pritožbi navaja dejstva, ki izhajajo iz pogodbe, ki jo je v spis vložila tožena stranka. Ker je tožena stranka pogodbo priložila k svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2009, navaja, da bi lahko trditve, ki jih je podala šele v pritožbi, navajala že v odgovoru na njeno pripravljalno vlogo. Če bi jih, bi jim tožena stranka nasprotovala, ker je tožena stranka od tožeče kupila dva objekta, eden je že bil kupljen s priključkom za vodo, sporna pogodba pa se nanaša na skladišče brez priključene vode.

Pogodba je del avtonomnega materialnega prava, ki pa ga sodišče uporabi le glede dejstev, ki jih zatrjujeta pravdni stranki. Ker tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na pogodbeni zavezi tožene stranke iz 16. člena Pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 28. 06. 2005, da bo nosila del stroškov za vzdrževanje in uporabo infrastrukture, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Uporabo določbe 16. člena pogodbe za presojo utemeljenosti zahtevka bi bilo mogoče presojati le v zvezi s trditvami o dejstvih, ki pa jih navaja tožeča stranka šele v pritožbi. Ker tožena stranka pravilno opozarja, da tožeča stranka ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj teh dejstev ni navedla že v odgovoru na pripravljalno vlogo tožene stranke, h kateri je pogodbo priložila, predstavljajo v pritožbi zatrjevana dejstva nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). S tem pa se izkaže, da sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati da bi glede na zatrjevano dejansko stanje odločitev o tožbenem zahtevku moralo opreti na 16. člen Pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 28. 06. 2005. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe v pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP) in jih kot neutemeljene zavrnilo. Ker ni zaznalo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki so nastali stroški odgovora na pritožbo, ki ji jih je dolžna povrniti tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela. Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo stroške plačane sodne takse za odgovor na pritožbo 85,93 EUR; za sestavo odgovora 750 točk po OT ter za materialne stroške 15 točk po OT, oboje z 20% DDV, skupaj stroške v višini 507,29 EUR.