Jedro

Sodišče izda začasno odredbo za ureditev določenega razmerja med staršema in otrokom, če je otrok ogrožen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. II Z 8/2022 z dne 30. 3. 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se: ″I. Predlogu upnika za izdajo začasne odredbe z dne 24. 2. 2022 se ugodi in se po uradni dolžnosti izda začasna odredba z naslednjo vsebino: 1. Mladoletna A. A., EMŠO: ..., se do pravnomočne odločitve sodišča o dodelitvi mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in stikov, dodeli v varstvo in vzgojo očetu, B. B., rojenem ... 1986, .... 2. Stiki med mld. A. A., rojeno ... 2013 in materjo C. C., rojeno ... 1994, začasno potekajo prvi in četrti vikend v mesecu od petka od 16.00 ure do nedelje do 18.00 ure in tretji vikend v mesecu od petka od 16.00 ure do sobote do 18.00 ure, ko mati hčerko prevzema in vrne na očetovem naslovu ... 3. V primeru kršitve začasne odredbe bo sodišče kršitelju izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti v korist proračuna na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, v primeru nadaljnjega nespoštovanja začasne odredbe pa bo sodišče izreklo novo kazen, v novem višjem znesku in bo sodišče tako ravnalo vse dotlej, dokler kršitev ne bo prenehal s kršitvijo. 4. Preživninska obveznost udeležencev tega postopka, ki je bila doslej določena s sodno poravnavo opr. št. III N 348/2019, se odslej določi tako, da je od dneva izdaje te začasne odredbe C. C. kot mati dolžna za mld. A. A. plačevati preživnino v višini 180,00 EUR mesečno. 5. Preživninsko obveznost po tej začasni odredbi je dolžna mati plačevati do vsakega 25. dne v mesecu za tekoči mesec za TRR upnika B. B., št. TRR ..., odprt pri .... 6. V primeru zamude z izpolnitvijo posamezne mesečne preživninske obveznosti, bo C. C. dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva zapadlosti do dneva plačila obveznosti. 7. Ta začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočno zaključenega sodnega postopka oziroma sedem dni, če ustrezen predlog o načinu izvajanja stikov ne bo vložen (166. člen DZ). 8. Pravno sredstvo zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njegove izvršitve. II. Odločitev o stroških se pridrži do končne odločitve.″

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da iz vseh navedenih dejstev, pridobljenih poročil in izjav izhaja, da dolžnica zaradi lastnih neustreznih ravnanj, opuščanja potrebe, skrbi, pomanjkljive in neustrezne skrbi, ni poskrbela za razvoj mld. A. A., ko jo je večkrat pustila samo doma ali jo puščala v varstvu pri neznanih ljudeh, do tega pa niti ni zavzela kritičnega stališča. Tudi strokovna delavka CSD Celje je v treh zaporednih obiskih na domu ugotovila, da je mld. A. sama. Pri upniku pa se mld. A. A. dobro počuti, tam ima živali, ni sama, oče ima drseči delovnik in tudi z očetovo partnerko se dobro razume. Za njeno vzgojo in varstvo je poskrbljeno. Sodišče je sledilo upniku, saj so njegove navedbe prepričljive, prav tako pa je strokovna sodelavka CSD Celje D.D. njegove navedbe v celoti potrdila, zato sodišče ocenjuje, da je verjetnost obstoja terjatve za začasno odločitev glede dodelitve mld. A. A. v varstvo in vzgojo očetu, v smislu varovanja otrokove koristi izkazana in da nedvomno ni več v korist mld. A. A., da še naprej ostane v varstvu in vzgoji pri materi. Sodišče je glede ureditve stikov sledilo mnenju CSD Celje in jih odločilo tako kot izhaja iz izreka sklepa o začasni odredbi. Glede na obveznost staršev za preživljanje mld. otrok, ki izhaja iz 140. člena DZ upoštevaje dejstvo, da se mld. A. trenutno nahaja pri očetu, pa je vsaj verjetno izkazana tudi obveznost plačila preživnine dolžnice za mld. A. A. Tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje sledilo mnenju CSD Celje. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da ta začasna odredba velja za drugačno odločitev sodišča oziroma do pravnomočno zaključenega sodnega postopka oziroma 7 dni, če ustrezen predlog o načinu izvajanja stikov ne bo vložen. Odločitev o stroških je pridržalo do končne odločitve.

3. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo dolžnica po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Dolžnica se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in navaja, da je pri izdaji začasnih odredb v družinskih zadevah glede na potrjeno sodno prakso treba pristopiti restriktivno. Gre za izjemno pravno sredstvo in jo sodišče izda le, če je resnično nujno, da bi brez nje otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali bi lahko prišlo do nasilja. Torej le, kadar je otrokova korist ogrožena v tolikšni meri, da z zavarovanjem ni mogoče čakati. To je zgolj v primeru, če predlagatelj izkaže, da je položaj otroka hudo ogrožen in je nujno, da se vprašanja zaupanja v varstvo in vzgojo oziroma v konkretnem primeru predodelitev otroka, uredi pred meritorno odločitvijo sodišča s sodbo. Dolžnica poudarja, da upnik ogroženosti mld. A. A., ki bi utemeljevala spremembo odločitve, sprejete v sodbi Okrožnega sodišča v Celju IV P 508/2016, ni izkazal. Nato navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno navedlo, da sledi poročilu CSD, saj se v tem poročilu ne navaja nikakršna ogroženost mld. A. A., še manj, pa, da bi bilo ugotovljeno, da naj bi bila ta ogrožena v takšni meri, da bi bilo potrebno takoj, še pred izvedbo dokaznega postopka, odločiti o njeni predodelitvi očetu. Iz poročila Osnovne šole... izhaja, da je dolžnica vzorno skrbela za šolske obveznosti mld. A. A., ki je bila v šolskem letu 2021/22 učenka tretjega razreda in je domače obveznosti redno izpolnjevala. Sodišče, ki je sledilo poročilu oz. mnenju CSD, prav tako ni navedlo, v čem naj bi bila podana ogroženost mld. A. A., še manj pa, da naj bi bila ta akutno ogrožena in tudi ni ugotovilo verjetnosti, da bo utrpela škodo in da je škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve in opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne in druge težave v njegovem odraščanju, kot to določa 157. člen DZ. Dolžnica pripominja, da sodišče izdajo predmetne začasne odredbe obrazlaga zgolj v točki 16. obrazložitve, kjer zgolj navaja, da dolžnica zaradi lastnih neustreznih ravnanj, opuščanja potrebne skrbi, pomanjkljive in neustrezne skrbi, ni poskrbela za razvoj mld. A., ko jo je večkrat pustila samo doma ali jo puščala v varstvu pri neznanih ljudeh, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Takšna ugotovitev tudi ni v skladu z dejanskim stanjem. Sodišče ni upoštevalo, da je mld. A. A. stara skoraj 9 let in je samostojna, kot je to razvidno iz poročila osnovne šole. Dolžnica je vedno poskrbela za varstvo mld. A. A., v sredo dne 16. 3. 2022 pa je imela prometno nesrečo in ko je prišla domov, je izvedela, da je CSD mld. A. A. odpeljal v Krizni center. Sodišče pa pri tem tudi ni obrazložilo, v čem je podana ogroženost mld.A. A., ob upoštevanju njene starosti skoraj 9 let in njene samostojnosti. Sodišče je zgolj navedlo, da je verjetnost obstoja terjatve za začasno odločitev glede dodelitve mld. A. A. v varstvo in vzgojo očetu, v smislu varovanja otrokovih koristi in da je ta izkazana. S takšno odločitvijo pa je sodišče prve stopnje kršilo določbo člena 161 DZ, ki določa, da se z začasno odredbo uredi položaj otroka na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka, prav tako pa je kršilo določilo 157. člena DZ, ki določa, kdaj se šteje, da je podana ogroženost otroka. Ravnanja dolžnice tako ni mogoče opredeliti kot pomanjkljivo ali neustrezno skrb za otroka. Na drugi strani pa sodišče sploh ni preverilo pogojev pri upniku – očetu, oprlo se je le na mnenje CSD, da ima A. A. pri očetu urejeno sobo, pri tem pa ni upoštevalo izpovedbo dolžnice, da je oče že večkrat bil obsojen za kazniva dejanja, da je užival alkohol in prepovedane droge. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se odloči, da je oče mld. A. dolžan takoj izročiti mld. A. v varstvo in vzgojo dolžnici – materi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pa navaja, da je sodišče prve stopnje temeljito in konkretno izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem strank na naroku dne 25. 2. 2022 ter s pregledom vseh listinskih dokazil v spisu, nato pa je v skladu s pravno teorijo, znanostjo in sodno prakso ugotovilo, da dolžnica zaradi lastnih, neustreznih ravnanj, opuščanja potrebne skrbi, pomanjkljive in neustrezne skrbi, ni poskrbela za razvoj mld. A. A., ki jo je večkrat pustila samo doma, ali jo puščala v varstvu pri neznanih ljudeh, do tega pa dolžnica tudi ni zavzela kritičnega stališča. To pa pomeni v smislu varovanja otrokove koristi, da je izkazano, da ni več v korist mld. A. A., da še naprej ostane v varstvu in vzgoji pri materi. Nato navaja, da iz mnenja CSD izhaja, da mld. A. A. pri dolžnici ni imela več kontroliranega in stabilnega sistema varstva in vzgoje, ki je najpomembnejši za otrokov razvoj, zato je bila njena največja korist tako dosežena le s posegom spremembe odločitve o varstvu in vzgoji. Upnik je zato kot odgovoren oče po daljšem opazovanju stanja mld. A. A. primerno ukrepal in storil vse, kar je v njegovi moči, da bi deklico zaščitil. Navaja še, da dolžnica nepravilno navaja, da sodišče ni preverilo pogojev pri upniku. CSD Celje, Enota Celje je namreč dne 23. 3. 2020 opravila obisk pri upniku, kjer pa ni bilo ugotovljenih nobenih neprimernih pogojev za mld. A. A. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ustavno sodišče je v odločbi Up 410/01 z dne 14. 2.2012 izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah velik neposredni vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka (161. člen DZ), pri čemer mora biti ogroženost izkazana s stopnjo verjetnosti. V skladu z drugim odstavkom 157. člena ZD se šteje, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali pa na otrokovem premoženju (tretji odstavek 157. člena DZ). Sodišče prve stopnje te navedene kriterije ni pravilno presodilo oziroma jih sploh ni presodilo. Sodišče prve stopnje je sicer pridobilo mnenje CSD ter poročila šole, ki jo deklica obiskuje, prav tako je zaslišalo dolžnico in upnika iz začasne odredbe. Vse te izvedene dokaze pa sodišče prve stopnje ni presodilo v smislu zakonskih pogojev iz člena 161. in 157. DZ. Pravilno pritožba na tem mestu opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo le v točki 16. obrazložitve. Takšna obrazložitev pa ne ustreza obrazloženosti začasne odredbe v smislu določbe člen 161. in 157. ZD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da opuščanje potrebne skrbi, pomanjkljive in neustrezne skrbi, ki se kaže v tem, da dolžnica ni poskrbela za razvoj mld. A. A., ko jo je večkrat pustila samo doma ali jo puščala v varstvu pri neznanih ljudeh in do tega ni zavzela kritičnega stališča, ni v korist otroka. To pa ne pomeni nobenega indica trenutne in akutne ogroženosti otroka. Prav tako to ne izhaja iz ugotovitve, da je tudi strokovna delavka CSD Celje, z obiski na domu ugotovila, da je mld. A. A. sama. Pri upniku naj bi se mld. A. A. dobro počutila, tam ima živali, ni sama, oče ima drseč delovnik in tudi z očetovo partnerko se dobro razume, za njeno vzgojo in varstvo je poskrbljeno. Navedbe upnika naj bi potrdila tudi sodelavka CSD Celje D. D. Sodišče prve stopnje zato v točki 16. obrazložitve ocenjuje, da je verjetnost obstoja terjatve za začasno odločitev glede dodelitve mld. A. A. v varstvo in vzgojo očetu, v smislu varovanja otrokove koristi izkazana in da nedvomno ni več v korist mld. A. A., da še naprej ostane v varstvu in vzgoji pri materi. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb člena 161. in 157. DZ, kakor glasijo in do katerih se je že izrekla sodna praksa, po kateri je začasna odredba kot ukrep varstva otrokove koristi izjemen ukrep in je omejen za primere, ko je z vidika zagotavljanja otrokove koristi dejanska situacija takšna, da otroku grozi nasilje ali težko nadomestljiva škoda, zaradi česar je potrebno ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj1. Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je za verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (člen 161 DZ). Otrok pa je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, kot je to določeno v drugem odstavku 157. člena DZ, v tretjem odstavku pa je določeno, da škoda iz prejšnjega odstavka obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. V tem postopku ni sporno, da je bila mld. hči upnika in dolžnice pravnomočno dodeljena v varstvo in vzgojo materi in da so bili pravnomočno določeni tudi stiki in način plačevanja preživnine. Sodišče in CSD morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka. Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen, ogroženost je podana, če je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda posledica storitve ali opustitve enega od staršev2. Taka obrazložitev, vsebovana v točki 16. sklepa ni ustrezna obrazložitev za izrek tako hudega ukrepa zavarovanja otrokovih koristi, kot ga je izreklo sodišče prve stopnje.

7. Pritožnica pravilno v pritožbi navaja, da sodišče, ki je sledilo poročilu oz. mnenju CSD ni navedlo, v čem naj bi bila podana ogroženost mld. A. A. še manj pa, da naj bi bila ta akutno ogrožena in tudi ni ugotovilo verjetnosti, da bo utrpela škodo in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjski, čustvene, učne in druge težave v njegovem odraščanju, kot to določa 157. člen DZ. Sodišče prve stopnje tudi ni, v luči vseh teh določb presodilo poročila Osnovne šole ..., iz katerega vsebine celo izhaja, da je mld. deklica v šoli uživala, bila razigrana, dobrovoljna in dobro razpoložena, s šolo sodelujeta oba starša, in se zanimata za A. šolsko delo in napredek. Sodišče prve stopnje se tako ne opredeli ali iz tega poročila izhaja ogroženost mld. otroka zaradi ravnanj dolžnice, to je matere mld. otroka. Pritožnica tudi pravilno navaja, da se v poročilu CSD ne navaja nikakršna ogroženost mld. A. A., še manj pa, da bi bilo ugotovljeno, da bi bila ta ogrožena v taki meri, da bi bilo potrebno takoj odločiti o njeni predodelitvi očetu, ker je mld. deklica dodeljena materi. Tako se pod vprašanje postavlja ravnanje CSD, ki je A. A. odpeljal v Krizni center, nato pa je dovolil, da je otroka prevzel oče, kateremu mld. deklica ni dodeljena. Sodišče tako pri vsem tem ni obrazložilo, v čem je podana ogroženost mld. A. A., upoštevaje njeno starosti skoraj 9 let in njeno samostojnost, ki je razvidna iz poročila šole. Pravilno opozarja pritožnica, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da dolžnica zaradi lastnih neustreznih ravnanj, opuščanja potrebne skrbi, ni poskrbela za razvoj mld. A. A., kajti iz izpovedbe dolžnice je razvidno, da je poskrbela za njeno varstvo. Dolžnica je k pritožbi priložila tudi prejšnje zapisnike CSD Celje, iz katerih izhaja, da se oče v preteklosti ni kaj dosti zanimal za hčerko, da je morala v celoti zanjo skrbeti dolžnica, oče se ni držal sodno dogovorjenih stikov, naj pa bi užival trdne in mehke droge ter da je dolžnica zoper upnika podala že več kazenskih ovadb, predvsem zaradi težav s stiki in groženj. Nad njima s hčerko pa je izvajal tudi nadzor. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker ni striktno uporabilo določb členov 161 in 157 DZ, nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja ogroženosti mld. A., zaradi nekaterih ravnanj matere, katere je opisal Center za socialno delo.

8. Pritožba nasprotne udeleženke, to je dolžnice je tako utemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti pravilen postopek za izdajo začasne odredbe, in ob pravilni uporabi prej citiranega materialnega prava in sicer določb člena 161 in 157 DZ zanesljivo ugotoviti, ali so zaradi ravnanja matere mld. otroka, nastopili pogoji za izdajo začasne odredbe, kot jo je z izpodbijano vsebino izdalo sodišče prve stopnje. Pri tem bo moralo upoštevati navodila sodišča druge stopnje, kot izhajajo iz gornje obrazložitve in sicer, da je potrebno k izdaji začasne odredbe pristopiti restriktivno, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Upoštevati bo moralo, da je izdaja začasne odredbe izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka (161. člen DZ), pri čemer mora biti ogroženost izkazana s stopnjo verjetnosti. Sodišče bo moralo ugotoviti, skladno z drugim odstavkom 157. člena DZ ali je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in ali je ta škoda oz. verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve matere, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v otrokovem odraščanju. Moralo bo ugotoviti ali škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju mld. A. A., kot to določa tretji odstavek 157. člena DZ. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti tudi do navedb dolžnice o osebnih lastnostih očeta in o njegovem preteklem ravnanju, tako do mld. otroka, kakor tudi do tega ali veljajo navedbe nasprotne udeleženke, da je bil oče že večkrat obsojen za kazniva dejanja ter da uživa alkohol in prepovedane droge. Šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in na podlagi pravilne dokazne ocene bo sodišče prve stopnje lahko odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer bo striktno moralo upoštevati določbe členov 161 in 157 DZ.

9. Stroškovna odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1. 1 Tako tudi sklep VSM II Cp 54/2021 z dne 16. 2. 2021. 2 Tako tudi sklep VSL IV Cp 911/2020 z dne 10. 6. 2020.