Jedro

Ker izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo po kvalificiranem pooblaščencu, niti ni tožnik izkazal, da ima sam opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 11. 2010.

Obrazložitev

Tožnik v tem socialnem sporu z vložitvijo tožbe dne 11. 4. 2008 uveljavlja pravice iz zdravstvenega zavarovanja in sicer pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, kar je ena izmed pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot jih določa 13. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Iz listin v sodnem spisu, prilog, ki jih je predložil tožnik in listin, ki jih je z dopisom z dne 29. 1. 2009 poslal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da je prvostopenjsko sodišče s sodbo opr. št. Ps 1504/2002 z dne 14. 5. 2004, ki je dne 7. 7. 2004 postala pravnomočna, razsodilo, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo od 11. 2. 2002 do 30. 6. 2002, od 1. 7. 2002 do 26. 7. 2003 pa je bil za delo zmožen z omejitvami. Iz obrazložitve omenjene sodbe ter dokončne odločbe tožene stranke št.... z dne 16. 12. 2004 (priloga B 3 v spisu) izhaja, da mu je delovno razmerje prenehalo in je bil od 1. 7. 2002 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Tožniku je bilo s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 342/2009 z dne 8. 7. 2009 pojasnjeno, da v tem socialnem sporu ne more neposredno uveljavljati pravic iz zdravstvenega zavarovanja, ki so odvisne od njegovega delovnopravnega statusa, pojasnjeno pa mu je tudi bilo, da s tožbo, vloženo priporočeno na pošto 11. 4. 2008, ne more izpodbijati dokončne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ... z dne 16. 12. 2004, za katero je bilo že v obrazložitvi sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 40/2005 z dne 18. 5. 2005 (priloga B 2 v spisu) ugotovljeno, da mu je bila vročena in je bil z njo seznanjen najkasneje 29. 12. 2004, saj jo je tega dne priložil vlogi v socialnem sporu, v katerem je izpodbijal sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2174/2004 z dne 9. 12. 2004. V omenjeni odločbi z dne 16. 12. 2004 je tožena stranka tožnika pravilno poučila o dopustnosti vložitve tožbe v roku 30 dni od vročitve dokončne odločbe, kot je določal 31. čl. tedaj veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami).

V nadaljevanju sodnega postopka so bile tožnikove vloge z dvema sklepoma prvostopenjskega sodišča z dne 6. 11. 2009 in z dne 21. 6. 2010, potrjenima s sklepoma sodišča druge stopnje opr. št. Psp 650/2009 z dne 7. 1. 2010 in opr. št. Psp 346/2010 z dne 19. 8. 2010, zavržene, kjer jih ni dopolnil, kot je na podlagi 18. tč. 1. odst. 270. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) zahtevalo prvostopenjsko sodišče oz. je vlagal pravna sredstva – pritožbe zoper sklepe sodišča druge stopnje, ki po 1. odst. 333. čl. ZPP niso dopustna.

Tožniku je potrebno ponovno pojasniti, da je podlaga za uveljavljanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ustrezen zavarovalni status. Pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela imajo po 1. alineji 28. čl. ZZVZZ zavarovanci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji in sicer to pravico lahko po 3. odst. 137. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) najprej uveljavljajo v breme delodajalca oz. v primeru brezposelnosti na podlagi 3. odst. 17b. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) v breme Zavoda RS za zaposlovanje, šele od 31. delovnega dne dalje, pod pogojem, da so še vedno zavarovani, pa v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pravico do nadomestila plače ali druge pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja bi tožnik lahko uveljavljal le v primeru, da bi dokazal obstoj delovnega razmerja ali drugačnega zavarovalnega statusa.

Tožniku je po njegovih navedbah, povzetih v omenjeni pravnomočni sodbi z dne 14. 5. 2004, že v juniju 2002 prenehalo delovno razmerje. Po določbi 2. odst. 34. čl. ZZVZZ zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela zaradi bolezni prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, če bi bil v tem času po oceni zdravnika ali zdravstvene komisije še nezmožen za delo. Tožnik ugotovitvam, da mu je delovno razmerje prenehalo ne ugovarja, dejstvo je tudi, da zoper odločbo direkcije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 16. 12. 2004, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do nadomestila za obdobje od 1. 7. do 30. 7. 2002, ni zahteval sodnega varstva.

Tudi v sedaj obravnavanem primeru je tožnik na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 346/2010 z dne 19. 8. 2010, s katerim je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 6. 2010, vložil „odgovor na sklep“, v katerem ponavlja trditve, da je upravičen do pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oz. do nadomestila plače na podlagi omejene sodbe z dne 14. 5. 2004. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vloga pomanjkljiva in je s sklepom opr. št. XII Ps 1003/2008 z dne 18. 10. 2010 tožniku naložilo, da se izjasni, ali je vlogo, ki jo je sodišče prejelo 3. 9. 2010, šteti kot revizijo in ga poučilo, da je potrebno revizijo vložiti po pooblaščencu, ki je odvetnik, oz. se izkazati, da ima opravljen pravniški državni izpit, ker bo sicer vlogo zavrglo. Tudi na ta sklep je tožnik poslal vlogo, s katero ni omenjene vloge v ničemer v skladu z zahtevo prvostopenjskega sodišča dopolnil, zato jo je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. XII Ps 1003/2008 z dne 8. 11. 2010 zavrglo.

Zoper ta sklep vlaga pritožbo in se sklicuje na pravice, ki naj bi mu pripadale na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča z dne 14. 5. 2004. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je že v obrazložitvi sklepa, s katerim je zahtevalo dopolnitev vloge pojasnilo, da lahko po 3. odst. 86. čl. ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primeru, kadar ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo po kvalificiranem pooblaščencu, niti ni tožnik izkazal, da ima sam opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odst. 346. čl. ZPP oz. 1. odst. 374. čl. ZPP tožnikovo vlogo pravilno zavrglo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP zavrnilo.