Jedro

Kršitev predkupne pravice ima za posledico izpodbojnost pogodbe. V kolikor tožnica meni, da tretji, kateremu sta toženca prodala kmetijska zemljišča, ponudbe ni sprejel pravilno, ter da ima sama kot predkupni upravičenec prednost pri nakupu, mora sprva doseči razveljavitev sklenjene pogodbe in šele nato zahtevati, da toženca skleneta prodajno pogodbo z njo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženci s tožnico skleniti prodajno pogodbo za nepremičnine, vpisane v vl.št. 6, 18 in 55, vse k.o. ..., za kupnino v višini 42.000,00 EUR, sicer bi prodajno pogodbo nadomestila sodba. Tožnici je naložilo, da mora tožencem povrniti njihove pravdne stroške, in sicer prvi toženki in drugemu tožencu 730,70 EUR, tretjemu in četrtemu tožencu pa 987,20 EUR, vsem z obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge, posebej na zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je edina pravilno sprejela ponudbo tožencev za prodajo spornih kmetijskih zemljišč. Sodišče bi moralo upoštevati, da je pogodba sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, čeprav pod odložnim pogojem kasnejše odobritve s strani pristojne upravne enote. I. D., s katerim so toženci sklenili prodajno pogodbo, njihove ponudbe ni sprejel na zakonsko predpisan način. Svojo izjavo o sprejemu ponudbe je tožencem posredoval ustno, namesto priporočeno s povratnico. Stroga obličnost za sprejem ponudbe je predpisana zaradi preprečitve zlorab in varovanja kmetijskih zemljišč. Da gre za obliko „ad valorem“ izhaja tako iz gramatikalne, namenske in zgodovinske razlage, kot iz obsežne sodne prakse. I.D. torej ni bil upravičen do sklenitve pogodbe. Nasprotno pa je tožnica izkazala, da ima prednost pred ostalimi predkupnimi upravičenci, zato utemeljeno terja od tožencev izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/07 – UPB 3, 45/08, 57/09 in 12/10) paziti po uradni dolžnosti. Drugih procesnih kršitev tožnica ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva. Sicer pa tožnica trditve o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v pritožbi niti ni obrazložila.

6. Odločitev o tem, da tožnica ni upravičena do zahtevanega pravnega varstva svoje predkupne pravice, je pravilna. Res pa bi bilo treba zavrnitev tožbenega zahtevka po presoji pritožbenega sodišča prvenstveno opreti na nesporno dejstvo, da so toženci za iste nepremičnine 26.2.2008 že sklenili prodajno pogodbo z drugim kupcem I.D.. Če tožnica meni, da I.D. ni pravilno sprejel ponudbe in da je zato sama imela pri nakupu prednost pred njim, potem bi morala najprej izpodbiti sklenjeno pogodbo oziroma doseči njeno razveljavitev, šele nato bi lahko od tožencev zahtevala, naj z njo sklenejo prodajno pogodbo za sporne nepremičnine. Kršitev predkupne pravice, ki jo določa 23. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ; Ur. l. RS, št. 55/03 – UPB 1) ima namreč upoštevaje 512. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB 1) za posledico izpodbojnost pogodbe. Dokler pa tožence že sklenjena pogodba veže, ne morejo za iste nepremičnine skleniti nove pogodbe s tožnico. Odveč je torej razpravljanje o tem, ali je oblika, ki jo za sprejem ponudbe o prodaji kmetijskega zemljišča določa 21. člen ZKZ, predpisana le zaradi dokazovanja ali kot pogoj veljavnosti izjave o sprejemu ponudbe. Na pritožbene trditve v zvezi s tem zato ni treba odgovarjati. Tožnica namreč po navedenem drugačne odločitve o svojem tožbenem zahtevku ne more doseči, četudi bi ji uspelo dokazati, da je imela v obravnavanem primeru pri nakupu prednost pred ostalimi predkupnimi upravičenci.

7. Drugačni materialnopravni predlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, torej niso relevantni, enako pa velja tudi za pritožbene trditve, s katerimi tožnica tem razlogom nasprotuje. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

8. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih stroškov zanjo. Odločitev o teh je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.