Jedro

Tožnik ni mogel zanesljivo sklepati, da bo v nastali prometni situaciji zavarovanka tožene stranke naredila premik v levo. Glede na takšno dejansko ugotovitev je pravilna materialnopravna presoja o porazdelitvi odgovornosti med tožnika in toženko v razmerju 75:25.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 10.711,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.825,39 EUR z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne. Spremenilo je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper del pravnomočne sodbe, s katero je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je pritožbeno sodišče pri presoji sokrivde zmotno uporabilo 178. člen ZOR. Napačno je tudi povzelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede ugotovitev izvedenca J. S., ki je vzrok za nastanek prometne nesreče videl v nenavadnem načinu vožnje zavarovanke tožene stranke. Da sta bila vozna pasova namenjena za zavijanje levo in desno, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem kot tudi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Materialnopravno zmotno je po njegovem mnenju tudi naziranje, da tožnik zaradi prižganih zavornih luči na avtomobilu ne bi smel nadaljevati vožnje, oziroma bi moral zmanjšati hitrost, kar dodatno argumentira. Poudari, da avtomobila ni prehiteval. Iz napadene sodbe tudi ne izhaja, kakšno težo je pri odmeri sokrivde drugostopenjsko sodišče namenilo dejstvu, da je bil tožnik alkoholiziran. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ponovno vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zaradi posledic prometne nezgode od toženke zahteval povračilo materialne in nematerialne škode. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik 10.6.1995 kot voznik motorja udeležen v prometni nesreči. Voznica se je približevala odcepu za zavijanje desno, v trenutku aktiviranja zavor avtomobila je bil njen avtomobil od mesta trčenja oddaljen 10,84m, tožnik, ki je vozil za njo, pa približno 32,2m. Voznica je zavila desno, ne da bi vključila desni smerokaz in s tem zaprla pot tožniku, ki je njeno vozilo prehiteval po desni strani. Po presoji pritožbenega sodišča je bila za prometno nesrečo voznica avtomobila (zavarovanka tožene stranke) odgovorna 25%, tožnik pa 75%.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se vozni pas, po katerem je peljala voznica avtomobila, cepi na dva razvrstilna pasova, desni je namenjen za zavijanje v desno, drugi pa za vožnjo naravnost in zavijanje levo. Voznica je zapeljala nekoliko levo proti sredini vozišča z namenom, da bi lažje zavila desno in ko je to storila, ni vključila desnega smerokaza in ni preverila, če to lahko stori varno. Voznica je tako zaprla pot tožniku, ki je pripeljal za njo in nameraval obvoziti ustavljeni avtomobil po desni strani. Ugotovilo je tudi, da tožnik hitrosti svoje vožnje ni prilagodil nastali prometni situaciji, niti ni preveril razlogov ustavljanja pred seboj vozečega vozila, poleg tega pa je bil tudi pod vplivom alkohola (1,47 promilov). Sodišče prve stopnje je odgovornost za prometno nesrečo porazdelilo med voznico in tožnika v razmerju 70:30. 8. Za presojo škodnega dogodka so odločilna naslednja ugotovljena dejstva: voznica avtomobila je svoj avto na vozišču pred odcepom za blok ustavila in nato s speljevanjem in zavijanjem desno (ne da bi vključila smerokaz ali se prepričala, da to lahko stori varno) zaprla pot vozniku motornega kolesa, posledično pa je prišlo do trčenja; z odstopom od zavijanja desno bi preprečila nastanek prometne nesreče; tožnik se je ustavljen avto, kljub možni zaznavi zavornih luči avtomobila, odločil obvoziti, ne da bi preveril razloge za njegovo ustavljanje ali prilagodil svojo hitrost nastali prometni situaciji; z zaviranjem bi lahko preprečil prometno nesrečo; na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nevarno situacijo povzročila tožnica; tako zavarovanka tožene stranke, kot tožnik pa bi lahko prometno nesrečo preprečila.

9. Materialnopravno podlago za odločitev glede odgovornosti za nastalo prometno nezgodo predstavlja drugi odstavek 178. člena ZOR. Odločilno za presojo odgovornosti za konkretni škodni dogodek je določilo prvega odstavka 59. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/1988, v nadaljevanju ZTVCP), ki določa, da se vozilo prehiteva z leve strani. Obvezno prehitevanje z desne določa drugi odstavek istega člena le v primeru, če je vozilo na vozišču zavzelo tak položaj, da se da zanesljivo sklepati, da bo vozilo zavilo na levo. Dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki je spričo tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati je, da tožnik ni mogel zanesljivo sklepati, da bo v nastali prometni situaciji zavarovanka tožene stranke naredila premik v levo. Glede na takšno dejansko ugotovitev je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in toženko porazdelila v razmerju 75:25. Vprašanje dolžine zavorne poti ter varnostne razdalje ne predstavlja pravno odločilnega dejstva in je zato zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej zvezi neutemeljeno. Prav tako ni pravno odločilno ali je tožnik voznico avtomobila prehiteval ali le obvozil, saj je določba 59. člena ZTVCP jasna. Pri tem se za pravno nepomembno izkaže tudi revidentovo opozarjanje, da je pas za zavijanje levo omogočal tudi vožnjo naravnost oziroma, da se je tožnik že razvrstil na vozni pas za zavijanje na desno. Alkoholiziranost tožnika pa je, kot to izhaja iz obrazložitve, sodišče druge stopnje upoštevalo pri tem, da je bilo v tožnikovi vožnji zaslediti elemente neprevidne vožnje.

10. Revidentov očitek v smeri nepravilnega povzemanja mnenja izvedenca glede odgovornosti za nastanek škodnega dogodka pa je zavrniti s pojasnilom, da izvedenci ugotavljajo ali razjasnjujejo dejstva, če je za njihovo ugotavljanje ali razjasnjevanje potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP); presojanje tako ugotovljenih ali razjasnjenih dejstev pa je pridržano izključno sodiščem.

11. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.