Jedro

Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ker je osebi X in osebi Y o tožniku dejal, da je "navadna baraba, kriminalec in svinja, da je podkupil ljubljansko policijo in nadškofa". V zadevi v kateri tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi objave teh izjav v medijih, je treba natančno in nedvomno ugotoviti ali in zakaj toženec odgovarja za objavo izjav v medijih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v 15 dneh plačati odškodnino 2.000.000,00 SIT ter 153.767,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pravočasno pritožuje toženec. Poudarja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kolikor so navedeni, pa so nejasni in v nasprotju sami s sabo ter vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Izpodbijana sodba ne predstavlja drugega kot prepis razveljavljene sodbe opr. št. III P 84/94 z dne 11.4.1997. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, ki so pomembna za odločitev o odškodninski odgovornosti, to je elementov civilnega delikta - nastanka škode, nedopustnega ravnanja oz. dejstva, obstoja vzročne zveze med nastalo škodo in med nedopustnim ravanjem ter odgovornostjo povzročitelja. Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 465/92 z dne 17.2.1993 res spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ker naj bi 2.9.1992, okrog 16:00 ure, v Ljubljani pred magistratom B.S. in M. V. trdil, da je tožnik "navadna baraba, kriminalec in svinja, da je podkupil ljubljansko policijo, tako, da ji je kupil konja ter da je podkupil nadškofa, tako da mu je dal 1.500.000,00 SIT gotovine kot podkupnino". Vendar pa toženec ni govoril z nikomer drugim. Z B. S. je govoril izključno kot s predstavnikom policije, z namenom prijaviti tožnikove nepravilnosti. Tožnik v obravnavani zadevi zahteva povrnitev škode, ki mu je domnevno nastala zaradi objave inkriminiranih besed v sredstvih javnega obveščanja. Toženec pa izrečenih besed ni posredoval novinarjem. Tudi z B. S. toženec ni govoril z namenom, da bi slednji njun pogovor posredoval novinarjem. Če B. S. oz. M. V. vsebine pogovora ne bi posredovala novinarjem, tožnik za toženčeve izjave ne bi izvedel. Toženec ne more odgovarjati za ravnanje drugih, z objavo pa nima ničesar. Tožnikova izpoved, podana sedem let po storitivi kaznivega dejanja, je očitno prilagojena interesom tega postopka. Nekritičen povzetek izpovedi tožnika s strani sodišča prve stopnje pa nima in ne more imeti nobene dokazne vrednosti; še posebej upoštevaje dejstvo, da niti S. niti V. niti tožnik niso izpovedovali tako, kot je naknadno izpovedoval tožnik. Tožnikovo mnenje, da je toženec žaljive trditve izrekel tako glasno, da so jih slišali tudi novinarji, je smešno in absurdno. Pritožnik poudarja, da ni podana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in objavo v medijih. Podredno se toženec pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine, glede katere sodišče prve stopnje ni izvedlo potrebnih dokazov. Toženec na domnevno bolezen tožnika ni mogel vplivati. Ugotovitve sodišča, da je tožnik duševno trpel, zaradi česar je zbolel, so pavšalne, laične ter nepreverjene. Tudi na disciplinske postopke zoper tožnika, na izgubo službe in brezposelnost toženec ni vplival. Sodišče prve stopnje je v vsem sledilo zgolj tožnikovim navedbam, ki niso podkrepljene z dokazi. Vendar pa je dokazno breme glede temelja in glede višine na strani tožnika. Sodišče prve stopnje tudi tokrat ni razumelo, da tožnik v tem postopku zatrjuje drugo podlago od tiste, za katero je bil toženec obsojen. Toženec tudi nima vpliva na okoliščino, da je tožniku v istem obdobju povzročil škodo M. V. Zaradi navedenega pritožnik predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, le-ti so jasni in niso v nasprotju sami s sabo ter vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kakšne od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), po kateri sodišče zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja duševnih bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Le-to prisodi če ugotovi, da so podane vse od naslednjih splošnih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti: protipravnost (škodljivo dejstvo); nedopustna škoda; vzročna zveza med škodljivim dejstvom (dogodkom) in škodo ter odgovornost. Na podlagi določbe 154. člena ZOR je tožnik dolžan dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastankom škode oz. dokazati, da mu je bila škoda povzročena prav z ravnanjem toženca. Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da mu je toženec povzročil škodo, ker je 2.9.1992 B. S. in M. V. trdil, da je "navadna baraba, kriminalec in svinja ter je podkupil ljubljansko policijo, s tem da je kupil konja, in da je podkupil dr. A. Š., s tem da mu je dal 1.500.000,00 SIT podkupnine". Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca v zvezi z opisanim historičnim dogodkom v skladu z določbo 14. člena ZPP v tem postopku vezano na pravnomočno kazensko sodbo opr. št. II K 465/92, potrjeno s sodbo Kp 521/93. Vendar pa ni ugotovilo, kakšne duševne bolečine je imel tožnik zato, ker je toženec sporne izjave podal B. Š. in M. V. oz. kakšna škoda mu je v zvezi s tem nastala, saj se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče ponovno, kot že v svojem sklepu opr. št. I Cp 1497-97 z dne 1.4.1998 pojasnjuje, da je bil toženec s citirano sodbo obsojen le, ker je žaljive trditve o tožniku izrekel B. S. in M. V. Tožnik pa v tožbi poudarja, da so ga žaljive trditve posebej prizadele zato, ker so bile takoj po dejanju objavljene v sredstvih javnega obveščanja in je bila z njimi seznanjena širša javnost. Zaradi razširjanja govoric naj bi tožnik zbolel, 15.1.1993 pa mu je bilo prekinjeno delovno razmerje in je bil nezaposlen. Škoda, ki naj bi tožniku nastala in je predmet te pravde, je torej predvsem tožnikova bolezen ter brezposelnost, do katerih naj bi prišlo, ker so se žaljive trditve, ki jih je o njem izrekel toženec, razširile v javnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo torej ugotoviti, v čem je odgovornost toženca za razširitev žaljivih trditev in objavo le-teh v medijih. Ne drži sicer pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba glede tega vprašanja le prepis prve, razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje, ki o tem vprašanju ni imela nobenih razlogov. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s toženčevo trditvijo, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec sporne izjave podal na javnem mestu, glasno in jih večkrat ponovil, ne zadošča za zaključek o toženčevi odgovornosti za objavo izjave v medijih in s tem za razširjenje kritičnih trditev v javnosti. Omenjeni zaključek je neprepričljiv tudi zato, ker sodišče ni ugotovilo, da bi bil v kritičnem trenutku prisoten kakšen od novinarjev, ampak je na podlagi tožnikove izpovedi, ki bi jo moralo kritično oceniti in presoditi, česar sodišče ni storilo, ugotovilo le, da so bili novinarji prisotni na seji Mestne skupščine. Ugotovljeno je bilo tudi, da so novinarji klicali dr. M. V. po telefonu, da bi jim dal informacije v zvezi z dogodkom, zato je vsaj dvomljivo, ali so le-te pridobili od toženca na način, ki ga opisuje tožnik, in mu sledi sodišče prve stopnje. V tem obsegu je sodišče prve stopnje torej dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Prav tako je, kot utemeljeno opozarja pritožnik, še vedno ostalo nerazčiščeno vprašanje razmejitve škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi dejanja toženca, od škode, ki naj bi mu nastala zaradi dejanja M. V. dne 16.6.1992 in je predmet postopka opr. št. I P 437/95 oz. I P 803/99. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, kakšno škodo tožnik zatrjuje v postopku zoper M. V., in v katerem obdobju naj bi jo trpel. Glede na to niti ni moglo ugotoviti, ali je tožnik dejansko že razmejil škodo, ki naj bi mu nastala z dejanjem tožnika, od škode, katere povrnitev zahteva od M. V. Tudi sicer pa bi moralo takšno razmejitev opraviti sodišče, ki ne more zgolj slediti trditvam tožnika, da je škodo že razmejil. Pritožbeno sodišče sicer sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da so trditve, ki jih je izrekel toženec, hujše, in bi same po sebi tožniku lahko povzročile hujše trpljenje. Vendar bo moralo sodišče prve stopnje situacijo natančneje razčistiti in analizirati, saj med drugim ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila izjava M.V. podana pred toženčevo izjavo. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega ugodilo pritožbi toženca in v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči natančno razčistiti dejansko stanje v zvezi z zgoraj izpostavljenimi vprašanji. Po dopolnjenem dokaznem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Ne glede na zgoraj opisani vprašanji, pa pritožbeno sodišče še poudarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, če bo ugotovilo, da toženec odgovarja za objavo izjav v medijih, in ko bo posledice njegove izjave razmejilo od posledic izjave M. V., tudi natančneje presoditi vprašanji vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in zatrjevano škodo ter obsegom škode. Izpovedba stranke, ki je za izid postopka zainteresirana oseba, mora biti vedno podvržena skrbni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dosedaj ni ugotovilo, kako in zakaj je tožnik zbolel, ampak je zgolj sledilo njegovim trditvam, da so duševne bolečine v hudi obliki trajale do 15.4.1993, ter da se je dlje časa zdravil na Nevrološki kliniki. Tudi trditev tožnika, da so duševne bolečine zaradi prenehanja delovnega razmerja ter štirinajstmesečna brezposelnost v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, sodišče prve stopnje sprejme brez izvedbe kakršnegakoli dokaza, kljub trditvam toženca, da vzročne zveze med škodnim dogodkom in prenehanjem delovnega razmerja ni. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, zakaj verjame tožniku, da ravno zaradi psihičnih težav, ki naj bi jih povzročilo toženčevo ravnanje, tako dolgo ni uspel dobiti nove zaposlitve. Dejansko stanje glede obsega škode ter vzročne zveze med izjavami toženca in zatrjevano škodo bo torej moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dodatno razčistiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.