Jedro

Zahteva za sodno varstvo je edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku in predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku, zato je treba dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, razlagati še nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Domžalah razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilko A. s. p., spoznal za odgovorno za prekršek po dvanajstem odstavku 26. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega ji je izrekel globo 1.000,00 EUR ter ji naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Domžalah je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo izpodbijano odločbo o prekršku in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZP-1 ter kršitve tretjega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 167. člena ZP-1, četrtim odstavkom 135. člena ZP-1 in v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da v izpodbijani sodbi ni najti razlogov o v zahtevi za sodno varstvo uveljavljanih kršitvah materialnih določb ZP-1, določb postopka o prekršku, nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in odločitvi o sankciji. V izpodbijani sodbi so povzete navedbe zahteve za sodno varstvo in odločbe o prekršku, navedeni so tudi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo. Po navedbi pravne podlage odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika je sodišče v obrazložitvi na kratko zapisalo, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena. Sodišče je nadalje navedlo, da samostojna podjetnica ni dokazala, da je pravočasno izvedla vse ukrepe, da bi prekršek preprečila, obrazložitev v zadnjem odstavku na peti strani sodbe pa je nerazumljiva. Tako izpodbijana sodba nima pravne ocene storilkinega zagovora, ne vsebinskih razlogov za zavrnitev zahteve za sodno varstvo, niti se ne opira na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe o prekršku, niti se do njih ne opredeli. Neobrazložen je tudi del izreka z odločitvijo o plačilu sodne takse. Po 135. členu ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 je treba v obrazložitvi sodbe navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe. Pri odločanju mora priti do polnega izraza ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravica do sodnega varstva iz 23. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pri čemer je po sodni praksi pritožbeno sodišče dolžno pritožbo vsebinsko obravnavati ter se opredeliti do vseh pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti ali razveljaviti.

5. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 66/2011 z dne 20. 9. 2011 (med drugim) obrazložilo, da ZP-1 ne predpisuje izrecne vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, zato je treba v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po drugem odstavku 167. člena ZP-1 sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zahteva za sodno varstvo je edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku in predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku, zato je treba dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, razlagati še nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje (enako stališče je Vrhovno sodišče ponovilo na primer v sodbah IV Ips 45/2012 in 47/2012, obe z dne 27. 11. 2012).

6. Okrajno sodišče v Domžalah v izpodbijani sodbi povzema izrek in del obrazložitve odločbe prekrškovnega organa, storilkine navedbe, podane v zahtevi za sodno varstvo, storilkin zagovor in vsebino v spis vloženega računa. Sodišče nato ugotavlja, da v postopku pred prekrškovnim organom in z odločbo o prekršku ni bila storjena nobena od kršitev iz 62. a člena ZP-1, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Po citiranju določb 14. in 14. a člena ZP-1 sodišče zaključi, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena ter da storilka ni dokazala, da je pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

7. Stališču vrhovne državne tožilke, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer sodišče ni zadostilo standardu obrazloženosti sodbe, je treba pritrditi. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče sploh presodilo pravno relevantnost navedb, podanih v zahtevi za sodno varstvo oziroma da bi pojasnilo, katere od navedb, s katerimi so v zahtevi za sodno varstvo uveljavljane procesne (na primer kršitev načela kontradiktornosti v postopku o prekršku pred prekrškovnim organom) in materialne (na primer v zvezi z opustitvijo dolžnega nadzorstva) kršitve ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je štelo za bistvene. Sodišče tudi ni podalo razlogov, zaradi katerih je navedbe zahteve za sodno varstvo štelo za neutemeljene, prav tako ni podalo ocene izvedenih dokazov. Končno je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v delu, v katerem navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o stroških postopka. V izpodbijani sodbi namreč ni navedena ne pravna ne dejanska podlaga za naložitev plačila stroškov postopka o prekršku storilki prekrška. V okviru uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, je kljub temu, da vrhovna državna tožilka tega ne izpostavlja, treba dodati, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov niti o tem, zakaj se je sodišče odločilo za uporabo določb ZP-1 o odgovornosti samostojnih podjetnikov posameznikov, ki v času storitve prekrška še niso veljale (drugi odstavek 28. člena Ustave in drugi odstavek 2. člena ZP-1).

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo, izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.