Jedro

Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2013 in št. ... z dne 13. 1. 2014, priznanje pravice ter izplačilo sorazmernega dela starostne pokojnine od 20. 9. 2012 na podlagi ZPIZ-1 in 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da tožena stranka odmeri sorazmerni del pokojnine na podlagi delovne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji ter izplača zapadle zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine, od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila (I. točka izreka). Posebej je še enkrat izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Že v tožbi je izpostavil, da ima v Bosni preko 20 let zavarovalne dobe, in da skupna zavarovalna doba znaša več kot 40 let. Izpodbijana sodba zato ne bi smela temeljiti na obrazcu BiH/SI 25 z dne 4. 6. 2013, saj mora biti dejansko stanje ugotovljeno v kontradiktornem postopku in določene listine ne morejo imeti večje vrednosti od drugih ter od trditvenih navedb stranke. Pri uporabi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH je potrebno upoštevati temeljne človekove pravice in svoboščine ter dejstvo, da gre za sporazum med državama, ki sta nastali iz bivše Jugoslavije. Sporazum v 34. členu določa, da se upoštevajo tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji pogodbenic pred začetkom njegove veljavnosti. Zato bi bilo potrebno upoštevati beneficiran staž, dopolnjen pred in po letu 2008, morebitne omejitve iz 20. člena Sporazuma pa bi se lahko kvečjemu nanašale na obdobje po veljavnosti mednarodne pogodbe.

Nelogično, arbitrarno in protiustavno je izhajati iz drugih določb Sporazuma. Delovno razmerje mu je prenehalo 10. 7. 2012, ko je dopolnil 40 let pokojninske dobe. Pogodbenici ga silita v pokoj, zaradi izpolnitve pogojev ga prisilno upokojujeta, po drugi strani pa mu na podlagi identičnih pogojev ne omogočata uživanja pokojnine. Postavljen je v nemogoč položaj, ki ga ne bi bilo, če bi bivša država še obstajala. Datum 8. 10. 1991 je določen arbitrarno in ne temelji na nobenem resnem in utemeljenem razlogu. Ne more biti sporno, da je imel beneficiran staž. Ni razloga za odvzemanje upravičenih pričakovanj do starostne pokojnine. Dejstvo, da mu je bila enkrat že priznana pokojnina v BiH, ne more vplivati na njegov položaj. Če ne bo upoštevano celotno obdobje pokojninske dobe, izgubi del svojih pravic, kar ni dopustno in predstavlja kršitev 50. člena Ustave RS. Ker je diskriminatorno poseženo v njegov položaj in upravičena pričakovanja, je v tem smislu sporazum protiustaven, njegovo izvajanje pomeni kršitev ESČP, zato bi ga moralo obravnavati Ustavno sodišče RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podana niti zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti. Za takšno kršitev bi po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP šlo le v primeru, če sodišče tožniku z nezakonitim postopanjem(1) , zlasti pa opustitvijo vročitve, ne bi dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

S tem, ko so pri ugotavljanju zavarovalne dobe, dopolnjene pri tujem nosilcu zavarovanja, upoštevani uradno sporočeni podatki na obrazcu BiH/SI 25 z dne 4. 6. 2013, seveda ni prišlo, niti ni moglo priti do kršitve načela kontradiktornosti, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Gre za dokazno sredstvo, s katerim tuji nosilec zavarovanja uradno potrjuje le dopolnjeno zavarovalno in ne pokojninsko dobo. Tožnikova trditev, da ima čez 40 let pokojninske dobe(2) , sama po sebi tako niti ni sporna. Vendar pa izhaja iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da bi pri odločanju o slovenski starostni pokojnini morala biti upoštevna zavarovalna doba s povečanjem, dopolnjena pri nosilcu zavarovanja v BiH in ne le zavarovalna doba v dejanskem trajanju, kot je dogovorjeno v Mednarodnem sporazumu.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. V predsodnem upravnem postopku je bila zahteva z izpodbijanima upravnima aktoma zavrnjena, saj je prvostopenjski organ ugotovil, da ni pogojev za prevedbo v BiH priznane starostne pokojnine, drugostopenjski organ pa se je postavil na stališče, da o pravici ni mogoče odločati niti po 20. členu mednarodnega sporazuma, ker je ta uporabljiv le pri prvem uveljavljanju pravice.

Pravno odločilna dejstva konkretnega primera

6. Glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo so za razsojo predmetne zadeve bistvena naslednja pravno relevantna dejstva, in sicer: - da je tožnik rojen 15. 8. 1954; - da ima pri slovenskem nosilcu zavarovanja vključno z zavarovalno dobo s povečanjem dopolnjenih 20 let, 8 mesecev in 16 dni zavarovalne dobe; - da ima pri nosilcu zavarovanja v BiH dopolnjenih 14 let, 0 mesecev in 6 dni zavarovalne dobe(3) ; - da mu je nosilec zavarovanja v BiH z odločbo z dne 27. 10. 1999 od 10. 6. 1998 dalje priznal starostno pokojnino ob upoštevanju tudi v RS dopolnjene zavarovalne dobe; - da je tuji nosilec zavarovanja starostno pokojnino prenehal izplačevati 26. 2. 2001, ker se je tožnik reaktiviral; - da je tožniku prenehalo obvezno zavarovanje dne 20. 9. 2012, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri tujem delodajalcu zaradi dopolnjenih 40 let pokojninske dobe(4) .

Razčlenitev spornega materialnopravnega vprašanja

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev konkretne zadeve je podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP/10/2008; v nadaljevanju Mednarodni sporazum) ter Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ju je v okoliščinah konkretnega primera pravilno interpretiralo in uporabilo že sodišče prve stopnje.

a) Uporaba 37. člena mednarodnega sporazuma o prevedbi pokojnin

8. V prehodni določbi 37. člena Mednarodnega sporazuma sta se Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina med drugim dogovorili za prevedbo pokojnin, priznanih v eni od držav pogodbenic. Gre za ponovno odmero pokojnin, priznanih v eni od pogodbenic od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma 1. 7. 2008. Pokojnine, ki jih je nosilec zavarovanja ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, se po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Glede na 2. odstavek 37. člena Mednarodnega sporazuma se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine pri drugi pogodbenici ugotavljajo po njeni zakonodaji, veljavni na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostane dajatev trajno obveznost pogodbenice, ki jo je priznal. Ker je bil tožnik ob uveljavitvi Mednarodnega sporazuma na dan 1. 7. 2008 v delovnem razmerju in torej zavarovanec, ne bi bilo pogojev za prevedbo pokojninske dajatve, četudi bi bil takšen postopek po uradni dolžnosti sploh sprožen. Pogoji za prevedbo ne bi bili izpolnjeni glede na 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1, ki je izrecno določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po slovenski zakonodaji tudi prenehanje obveznega zavarovanja. Pravice do pokojnine kljub dopolnjeni starosti in predpisani pokojninski dobi po ZPIZ-1 ni mogoče priznati vse dokler je zavarovanec vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Sicer pa v okoliščinah konkretnega primera nosilec zavarovanja BiH, ki je tožniku prvi priznal pravico do starostne pokojnine, postopka za prevedbo sploh ni sprožil. Tako ni bilo podlage za odločanje po 37. členu Mednarodnega sporazuma, kot tožena stranka že sama pravilno razloguje v drugostopenjskem upravnem aktu.

b) Uporaba 20. člena Mednarodnega sporazuma o seštevanju zavarovalnih dob

9. Mednarodni sporazum v 4. poglavju ureja priznavanje dajatev za primer starosti, invalidnosti in smrti. Če po zakonodaji ene pogodbenice obstaja pravica brez seštevanja zavarovalnih dob, ta pogodbenica zagotavlja samostojno denarno dajatev le po svoji zakonodaji (21. člen). V nasprotnem primeru se zavarovalni dobi seštevata. Tako 1. odstavek 20. člena Mednarodnega sporazuma eksplicitno določa, da se zavarovalni dobi, ki jo zavarovanec dopolni po zakonodaji obeh pogodbenic, pri uveljavitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri jo je zavarovanec dopolnil(5). Glede na 3. odstavek 20. člena Mednarodnega sporazuma se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju. Torej brez povečanja, oziroma upoštevanja t. i. beneficiranega staža ali posebne dobe, dopolnjene pri tujem nosilcu zavarovanja.

Pritožnikovo materialnopravno stališče, da bi ob uporabi 20. člena Mednarodnega sporazuma bilo potrebno upoštevati tudi zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem(6) , dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v BiH je zmotno, in zato nesprejemljivo. Mednarodni dogovor med novo nastalima državama na območju bivše SFRJ, da se sešteva le zavarovalna doba v dejanskem trajanju, ni v nasprotju z 50. členom Ustave RS, ki državo med drugim zavezuje, da ureja tudi pokojninsko in invalidsko zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje. Po hierarhiji pravnih aktov je mednarodna pogodba nad zakoni. Zakoni in drugi predpisi morajo biti glede na 8. člen ustave v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo in se uporabljajo neposredno. Ustavno sodišče RS sicer lahko v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe na predlog predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora poda mnenje o njeni skladnosti z ustavo, ni pa pristojno za ustavnosodno presojo že ratificiranega Mednarodnega sporazuma, kot smiselno predlaga pritožnik.

Besedilo dogovora, da se pri ponovni pridobitvi pravice do dajatve, zavarovalni dobi seštevata, je potrebno razlagati in uporabljati ustavno skladno. Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 50. člena določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Pravica do pokojnine je torej z ustavo varovana človekova pravica. Zaradi prepovedi diskriminacije mora to načeloma veljati tudi za tujce, v kolikor mednarodna pogodba ne določa drugače. Tudi po načelni določbi 5. člena ZPIZ-1 so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja opredeljene neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Ker gre za neodtuljivo pravico, v okoliščinah konkretnega primera 20. člena Mednarodnega sporazuma ni mogoče pravilno razlagati, niti uporabiti na način, kot razloguje tožena stranka v izpodbijani drugostopenjski odločbi.

Ni dvoma, da tožnik ob uveljavitvi Mednarodnega sporazuma 1. 7. 2008 ni bil uživalec pokojninske dajatve, temveč je imel status zavarovanca. Po prenehanju zavarovanja je zato po stališču pritožbenega sodišča upravičen uveljavljati pravico do starostne pokojnine na temelju 20. člena Mednarodnega sporazuma.

Odločitev pritožbenega sodišča v konkretni zadevi

10. Ker je pri ugotavljanju pogojev za pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v BiH(7) , sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Mednarodne pogodbe, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje vtoževane pravice. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano.

Tožnik ima sicer dopolnjenih 34 let, 8 mesecev in 22 dni slovensko - bosanske zavarovalne dobe(8). Glede na to, da je rojen 15. 8. 1954, je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti. Po ZPIZ-1 torej ni izpolnjeval pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Izključno iz tega razloga sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter tožbeni zahtevek na njuno odpravo z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen.

Prejšnja ugotovitev pa seveda sama po sebi ne pomeni, da tožnik pravice do sorazmernega dela ali celo samostojne starostne pokojninske dajatve ne bi mogel ponovno uveljavljati, ko bo dopolnil starost, predpisano z veljavnim novim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 69/2012; ZPIZ-2).

11. Iz vseh predhodno navedenih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da nosi pritožnik sam priglašene stroške za zastopanje po pooblaščeni odvetnici.

(1) Npr. možnostjo izjasnitve.

(2) Po definiciji iz 8. členu ZPIZ-1 pokojninska doba obsega zavarovalno + posebno dobo.

(3) Uradno potrdilo tujega nosilca zavarovanja - BIH/SI 25, izdano v skladu z Mednarodnim sporazumom dne 4. 6. 2013. (4) Ki ni identična z zavarovalno dobo! Po definiciji 8. člena ZPIZ-1 je pokojninska doba sestavljena iz zavarovalne in posebne dobe.

(5) Po 8. členu ZPIZ-1 je zavarovalna doba obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki.

(6) Oziroma t. i. beneficiran staž.

(7) Ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v BiH.

(8) Od tega 20 let, 6 mesecev in 16 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja ter 14 let in 6 dni zavarovalne dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja v BiH.