Jedro

Ena od listin, na podlagi katerih zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo v zemljiški knjigi, je tudi pravnomočna sodna odločba, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. S tožbenim zahtevkom v tej pravdi se zahteva ugotovitev obstoja stvarne služnostne pravice poti, kar je nedvomno pravica, ki se vknjiži v zemljiški knjigi, in v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku v tem delu, bo podlaga za vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi že pravnomočna sodba o tej odločitvi. To pomeni, da bo tožnik lahko predlagal zemljiškoknjižni vpis obravnavane služnostne pravice že na podlagi pravnomočne sodbe, s katero bo ugotovljen, če bo, obstoj te pravice, in ni potrebno dodatno v pravdi odločati še o vknjižbi te pravice v zemljiški knjigi, kot to zahteva tožeča stranka v 2. točki tožbenega zahtevka. Ker torej ni materialnopravne podlage za tožbeni zahtevek, kot je ta podan v 2. točki izreka, je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se vpiše stvarna služnostna pravica poti, hoje in vožnje v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 123/9, parcele št. *95/1, parcele št. 123/10, parcele št. 123/3 in parcele št. *225/0, vse k. o. X ter v korist vsakokratnega lastnika parcele št. *289/0 in parcele št. *96/0, obe k. o. X in to v obsegu kot je opisan v 1. točki tožbenega zahtevka, zavrne; - v preostalem delu (1., 3. in 4. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka ugotovilo obstoj v tem pravdnem postopku obravnavane stvarne služnostne pravice poti, pod 2. točko izreka je odločilo, da se tako ugotovljena stvarna služnostna pravica vpiše v zemljiški knjigi, pod 3. točko izreka je toženim strankam naložilo opustitev vsakršnega poseganja v v tem postopku ugotovljeno služnostno pravico ter odstranitev z nje vseh ovir, predvsem navoženega kamenja, pod 4. točko izreka pa je tožencem naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.631,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami. Toženci v pritožbi navajajo, da je nerazumljiv in protispisen zapis v izpodbijani sodbi v prvem stavku zadnjega odstavka na 5. strani. Toženci namreč nikdar niso zatrjevali, da naj bi dogovor o vzajemni uporabi poti prenehal takrat, ko so pravni predniki tožene stranke prenehali uporabljati dvorišče tožnika. Dogovor o vzajemni služnosti je prenehal s preklicem, ne pa s konkludentnimi dejanji, saj je z dogovorom tudi nastal. Šlo je za vzajemno uporabo poti do preklica. Dogovorjena služnost je obsegala širino cca 1,5 m in dolžine cca 60 m in to samo za hojo in vožnjo z vozovi ter kasneje ob tehničnem napredku z manjšimi traktorji ter osebnimi vozili. Pravni predniki tožeče stranke so imeli prehod po zemljišču pravnih prednikov tožene stranke in obratno, pravni predniki tožene stranke po zemljišču tožeče stranke. Nikakor ni šlo za dogovor o trajni služnostni pravici. V kolikor bi šlo za trajno služnostno razmerje, bi bila sklenjena služnostna pogodba in ta vknjižena v zemljiški knjigi. Zatrjevano dejansko stanje izhaja iz izpovedb A. A. in B. B., kateri potrjujeta tudi priči C. C. in D. D. Ko sodišče prve stopnje utemeljujejo nedokazanost zatrjevane služnosti do preklica, so njegovi razlogi nerazumljivi in jih ni mogoče preizkusiti. Toženka A. A. tožniku in njegovi družini ni prepovedovala uporabe poti zaradi dejstva, ker sama poti čez njegovo dvorišče ni potrebovala, česar tudi ni zatrjevala. Če je bilo posestvo A. A. nekaj let prazno, to ne vpliva na dejansko stanje glede samega dogovora o vzajemnosti, ki je nedvomno obstajal. A. A. se ta čas ni odpovedala nobeni pravici, ki pripada njeni nepremičnini. Sodišče ne pojasni, zakaj toženim strankam ne verjame in zakaj so njihove izpovedbe neverodostojne. Tožene stranke so tožniku prepovedale uporabo poti v letu 2010 zaradi večjih zlorab in posledično povzročanja škode, pisno pa so dovoljenje za uporabo poti preklicale v januarju 2012. S prenehanjem dovoljenja za uporabo poti tožniku so tožene stranke tudi povsem prenehale z uporabo poti preko dvorišča tožnika glede na dogovor o vzajemni služnosti do preklica. Razlog za preklic je bila tudi nepotrebnost poti, saj ima tožnik več drugih bolj kvalitetnih dostopov. Razlaga, ki jo poda sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe glede nedokazanosti prekarija, je popolnoma zgrešena, nerazumljiva in nikakor ne dosega standarda potrebne utemeljitve za preizkus. Hkrati pa je takšen zaključek glede na navedeno v pritožbi in izvedene dokaze protispisen. Z izpovedbo tožnika, da dogovora s E. E. ne pozna, ta ne zanika obstoja dogovora, temveč zgolj to, da ga ne pozna. Izpovedi toženih strank o obstoju dogovora pa so prepričljivo podprte z izjavami nepristranskih prič. Sodišče se prav tako ni določno opredelilo do navedb toženih strank glede nepoštenega izvrševanja služnosti, glede zlorab sporne poti s strani tožeče stranke, čeprav so tožene stranke o tem navedle potrebne trditve in jih podprle z dokazi. Tožnik je služnost izvrševal povsem nepošteno in kljub prepovedim toženih strank. Tako drastičnega širjenja in obremenjevanja poti ni mogoče pripisati niti tehničnemu napredku, kot to stori sodišče prve stopnje. Služnost je mogoče priposestvovati v obsegu in na način, kot se je dejansko izvrševala celo priposestvovalno dobo. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo sprememb pri izvrševanju služnosti – obseg služnosti in vrste voženj po prevoznih sredstvih in namenu ter v zvezi s tem ni presojalo priposestvovalne dobe. Tudi v tem delu se torej sodbe ne da preizkusiti. Ugotoviti bi bilo potrebno potek priposestvovalne dobe (začetek in konec) za posamezne služnosti (hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, gradbeno mehanizacijo in kmetijskimi stroji), ugotoviti bi bilo potrebno, na kakšen način (vrsta služnosti) so lastniki dejansko izvrševali služnost in tudi v kakšnem obsegu (širina poti) so se služnosti priposestvovale. Ničesar od tega sodišče v sodbi ni ugotavljalo in obrazložilo. Prav tako se sodišče ni natančno opredelilo do poteka poti po posameznih parcelah toženih strank in njene širine in tako iz izpodbijane sodbe ni jasno, kakšen obseg služnosti (širina poti) bremeni posamezne služeče nepremičnine. Posledično izpodbijanju odločitve o glavni stvari toženci izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka. V razlogih namreč ni obrazloženo, kaj zajemajo priznani stroški in se sodišče ne sklicuje niti na stroškovnik. Nedvoumno pa odločitev v tem delu ni pravilna, saj je sodišče v predhodni sodbi naložilo povračilo zgolj 532,42 EUR, sedaj pa kar 1.631,02 EUR.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe, vse s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) je ena od listin, na podlagi katerih zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo v zemljiški knjigi, tudi pravnomočna sodna odločba, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. S tožbenim zahtevkom v tej pravdi se zahteva ugotovitev obstoja stvarne služnostne pravice poti (1. točka zahtevka), kar je nedvomno pravica, ki se vknjiži v zemljiški knjigi, in v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku v tem delu bo podlaga za vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi že pravnomočna sodba o tej odločitvi. To pomeni, da bo zainteresirana stranka, torej tožnik, lahko predlagala zemljiškoknjižni vpis obravnavane služnostne pravice že na podlagi pravnomočne sodbe, s katero bo ugotovljen, če bo, obstoj te pravice, in ni potrebno dodatno v pravdi odločati še o vknjižbi te pravice v zemljiški knjigi, kot to zahteva tožeča stranka v 2. točki tožbenega zahtevka. Ker torej ni materialnopravne podlage za tožbeni zahtevek, kot je ta podan v 2. točki izreka, pritožbeno sodišče pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava skladno drugemu odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi glede tožbenega zahtevka pod 2. točko izreka ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

6. Glede preostalega dela odločitve z izpodbijano sodbo (1., 3. in 4. točka izreka) pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti ker sodba o posameznih relevantnih dejstvih nima potrebnih razlogov ali so ti razlogi nejasni in celo sami s sabo v nasprotju. Tako pritožba pravilno opozarja, da so razlogi glede prekarija (zadnji odstavek na 5. strani in prvi odstavek 6. strani izpodbijane sodbe) nerazumljivi in tudi protispisni. Najprej namreč sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka ugovarjala vzajemno služnostno pravico in s prenehanjem izvrševanja te pravice po eni stranki preneha tudi pravica druge stranke, v nadaljevanju pa ugovor opredeli kot služnostna pravica do preklica (prekarij), torej da pravica stranki preneha s preklicem nasprotne stranke. S takim nedoslednim podajanjem razlogov sta predstavljena dva načina prenehanja služnostne pravice in je resnično vprašljivo, katerega izmed njiju zatrjuje tožena stranka. Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje nedokazanost prekarija, so neprepričljivi in s šibko argumentacijo, zlasti pa so nerazumljivi in nelogični, tako da se z njimi pravilnost odločitve resnično ne more preizkusiti. Ni namreč sporno, da je tožnik služnost sporne poti izvrševal tudi v času med leti 1983 in 1998 in da mu v tem času njenega izvrševanja nihče ni preprečeval, ni pa logično, kako in zakaj bi ta okoliščina vplivala na verodostojnost izpovedb prič C. in D. in kako bi ta vplivala na vprašanje obstoja dogovora o služnostni pravici do preklica. Nadalje je res, kot trdi pritožba, da sodba nima razlogov, torej se sodišče ni opredelilo o pravno pomembnih ugovorih tožene stranke o nepoštenem izvrševanju služnosti in zlorabi sporne poti, kar so prav tako smiselne ovire iz drugega odstavka 54. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) za priposestovanje obravnavane služnostne pravice. Praktično nobenih razlogov ni glede odločitve o stroških postopka (4. točka izreka izpodbijane sodbe) in tudi v tem delu bi sodišče prve stopnje moralo podati razloge, s katerimi se odločitev lahko preizkusi. Ni pa slediti pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni zadovoljivo opredelilo o obsegu izvrševanja služnosti, poteku priposestvovalne dobe, vrsti in načinu izvrševanja služnosti, ker se s podanimi razlogi pravilnost odločitve v tem delu da preizkusiti. Sam potek poti, po kateri se služnost izvaja, je po prepričanju pritožbenega sodišča v tožbenem zahtevku dovolj natančno opredeljen in je pravdnima strankama nedvomno znano, kje v naravi ta pot poteka.

7. Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožbi ugodilo tudi glede preostale odločitve in izpodbijano sodbo v 1., 3. in 4. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je kršitev postopka takšna, katere pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo izključno zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, sodišču prve stopnje v ponovljenem sojenju ni potrebno ponovno opravljati glavne obravnave, ampak mora le izdelati nov pisni odpravek sodbe, v kolikor o tožbenem zahtevku še ni odločeno. Ob ponovni izdelavi sodne odločbe naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in odloči materialnopravno pravilno ter o svoji odločitvi poda razloge, s katerimi se bo pravilnost odločitve lahko preizkusila.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi. Tu pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je potrebno tudi odločitev o stroških postopka utemeljiti tako, da se s podanimi razlogi lahko preizkusi pravilnost odločitve.