Jedro

V družinskih sporih lahko sodišče določi višjo preživnino, kot je zahtevana v tožbenem zahtevku. Vendar pa mora sodišče pred tem strankam dati možnost, da se o tem izjavijo.

Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, postane vrednotno izmaličena, če bi stroške, ki so po naravi skupni, morala kriti tista stranka, ki je založila predujem.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se: sodba v 4. odstavku izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačevati preživnino v višini 65,00 EUR tudi za čas od 29.5.2007 do 1.1.2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči petnajsti dan po izdaji sodbe sodišča prve stopnje; v 5. odstavku spremeni tako, da je dolžna tožena stranka prvotožniku povrniti pravdne stroške v znesku 435,18 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi; sodba razveljavi v neobstoječem delu glede morebitne višje preživnine za čas po 1.1.2010 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, tožene stranke pa v celoti zavrne ter se v tem obsegu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: V tej pravdi prvi tožnik zahteva, naj se mld. sin predodeli v varstvo in vzgojo njemu. Doslej je namreč živel pri materi, ki pa zanj ni skrbela v zadostni meri ter mu ni nudila potrebne stabilnosti za zdrav življenjski razvoj.

Sodišče prve stopnje je zahtevku za predodelitev sina ugodilo. Sedaj je torej S. S. dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Stike med otrokom in toženko je sodišče določilo tako, da potekajo vsak drugi konec tedna. Mati pride otroka iskat v Škofjo Loko v petek ob 17.00 uri, oče pa ga pride iskat v nedeljo ob 17.00 uri. Praznike in počitnice otrok preživlja izmenično, tako da so dnevi med staršema enakomerno porazdeljeni. Med daljšimi poletnimi počitnicami preživi otrok najmanj štirinajst dni strnjeno pri materi. V preživninskem delu odločitve je sodišče toženko zavezalo k plačevanju preživnine v višini 65,00 EUR. Ta obveznost pa prične teči šele 1.1.2010. Višji zahtevek glede preživnine (torej za čas med 29.5.2007 in 31.12.2009) je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zapadle preživnine. V stroškovnem delu odločitve je sodišče odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Nazadnje je sodišče prve stopnje odločalo še o ugovoru tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi in slednjega zavrnilo.

Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Pritožba tožeče stranke: Tožeča stranka napada izpodbijano odločbo glede načina izvajanja stikov in glede določitve preživnine od 29.5.2007 do 31.12.2009. Napada pa tudi odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Podredno pa predlaga, naj sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu. Glede zavrnitve preživninskega zahtevka za čas od vložitve tožbe do 31.12.2009 pritožba meni, da je sodišče s svojo odločitvijo enostavno toženki odpustilo plačilo preživnine za približno 32 mesecev. Tega ni storilo iz utemeljenih razlogov. V nadaljevanju pritožbe se ta osredotoča na premoženjske razmere predvsem pa na pridobitne sposobnosti na strani toženke. To tudi konkretizira v nadaljevanju pritožbe.

Glede odločitve o stikih pritožnik pravi, da se sicer strinja z obsegom stikov, vendar pa bo zaradi načina njihovega izvajanja ogroženo preživljanje mld. otroka. Strošek prevoza mld. otroka v Maribor dvakrat mesečno znaša 60,00 EUR. To je le 5,00 EUR manj, kot znaša celotna preživnina. Glede na to, da ima toženka celo višje dohodke kot tožnik, bi moralo sodišče določiti način izvajanja stikov tako, da toženka pride iskat otroka k tožniku ter ga po stiku tudi pripelje nazaj.

V nadaljevanju pritožba pravi, da je sodišče nepravilno ugotovilo potrebe mld. S., ki znašajo bistveno več kot 250,00 EUR mesečno. Sodišče bi moralo v tem postopku po uradni dolžnosti pravilno ugotoviti obseg potreb mld. S. in jih pravilno ovrednotiti, ne glede na tožbene navedbe, saj mora skrbeti za koristi mld. otrok.

Glede stroškov postopka pritožba pravi, da je toženka zato, ker je imela brezplačno pravno pomoč, postopek zavlačevala in zlorabljala svoje pravice. Zato se pritožba ne strinja z odločitvijo, v skladu s katero vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Predvsem pa opozarja, da sta tožnika plačala stroške sodnega izvedenca.

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V uvodnem delu pritožbe ta pravi, da ne sprejema ugotovitev, češ da ni materinsko skrbna. Navaja, da je iz Slovenije zbežala zaradi psihično nasilnega prvotožnika. Dalje navaja, da je prvotožnik mld. sina dobesedno ugrabil. 31. maja 2007 je namreč izkoristil rojstni dan ter ga več ni vrnil k materi. Kmalu za tem je bila izdana začasna odredba. Pritožba opozarja na niz nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v postopku izdaje začasne odredbe. Kršeno naj bi bilo tudi načelo kontradiktornosti. V nadaljevanju pravi, da je prav izdana začasna odredba povzročila, da se je mld. sin privadil na življenje pri očetu. Takšno stanje je tako posledica nepravilno izdane začasne odredbe. Opozarja, da si tožnik navzlic obljubam ni uredil stanovanjskih razmer. Toženka si je stanovanjske razmere medtem uredila.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Prvotožnik je odgovoril na pritožbo toženke in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je v pretežnem delu utemeljena.

Glede dodelitve mld. otroka: Toženka v pritožbi podaja gole navedbe, ki skušajo očrniti prvega tožnika. S temi golimi dejanskimi navedbami pa ne more izpodbiti povsem drugačnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Te so namreč plod dokaznega postopka, katerega pomemben del je bilo tudi sodelovanje izvedenih prič (CSD), vpogled v listinsko dokumentacijo CSD ter dokaz z izvedencem. Način izvedbe tega dokaza je bil tak, da je izvedenec lahko preizkusil tudi morebitno indoktrinacijo otroka. O tem vsebuje sodba sodišča prve stopnje izrazito podrobne razloge. Vsi ti razlogi omogočajo, da pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša. Kot že rečeno – zgolj dejanske navedbe njene celovitosti ne le ne omajajo, marveč je zaradi svoje golosti (tudi pavšalnosti) niti ne morejo omajati.

Vse pritožbene navedbe, ki grajajo postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe so irelevantne, saj je s potrditvijo izpodbijane sodbe začasna odredba tako ali tako nehala veljati.

Očitki o pristranskosti sodišča in izvedenca so pavšalni.

Očitki, da je prav začasna odredba povzročila, da se je sin privadil življenja pri očetu, so pravno nepomembni. Četudi bi bili namreč resnični, to na zdajšnjo odločitev, ki zagotavlja korist otroka, ne bi moglo vplivati.

Ker toženkina pritožba, ki vsebinsko napada le odločitev o dodelitvi otroka, ni utemeljena, in ob tem tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (navedeno se nanaša tudi na ostale odločitve, ki jih brez konkretnih pritožbenih navedb napada pritožba toženke), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP (1) pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v zanjo neugodnem delu potrdilo.

Glede odločitve o preživnini: Sodišče je ugotovilo, da je premoženjsko ravnotežje med obema staršema takšno, da bi za kritje preživninskih potreb mld. sina toženka mogla in morala plačevati vsaj 65,00 EUR, kolikor je zahtevano s tožbo. Navedeno velja tako od sodbe dalje, kakor tudi že pred tem (se pravi od vložitve tožbe dalje). V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nobenih razlogov, ki bi za obe časovni obdobji utemeljevali različno odločitev (vsaj ne različno v tem pogledu, da pred 1.1.2010 toženka ni dolžna plačevati ničesar. Razlika pa je zaradi finančnega bremena izvrševanja stikov podana v obratni smeri. A o tem kasneje). Sestavni del pojma preživninska sposobnost (129. člen ZZZDR (2)) sta tako materialna zmožnost (torej: obstoječa premoženjska moč) kakor tudi pridobitne zmožnosti zavezanca (torej potencialna premoženjska moč). Res je na dlani, da golih pridobitnih zmožnosti za nazaj več ni mogoče izkoristiti, če zavezanec tega ni storil dotlej. Vendar: takšna neizraba pridobitnih sposobnosti ne more iti na rovaš drugega roditelja, marveč mora iti v breme tistega preživninskega zavezanca, ki pridobitne zmožnosti ima, pa jih ni izrabil. Razlogi izpodbijane sodbe glede zavrnjenega preživninskega zahtevka tako pritrjujejo pritožbeni tezi, da je sodišče toženko preprosto oprostilo plačila preživnine za nazaj, čeprav so bili za obstoj njenega preživninskega dolga podani vsi zakonski razlogi. Ti so namreč prav enaki kot tisti, ki utemeljujejo prisojo preživnine od 1.1.2010 dalje.

Ker sodišče prve stopnje glede odločitve o preživnini za obdobje od vložitve tožbe do 1.1.2010 ni pravilno uporabilo materialnega prava, je to storilo sodišče druge stopnje. V skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter glede zavrnitve preživninskega zahtevka za obdobje od vložitve tožbe do 1.1.2010 sodbo spremenilo tako, da je toženka tudi za to obdobje dolžna plačevati preživnino v višini 65,00 EUR. Od zapadlih preživninskih obrokov je toženka v mejah tožbenega zahtevka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti in sicer za čas petnajstih dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje.

O problemu višje preživninske obveznosti: Sodišče prve stopnje se je v mejah tožbenega zahtevka očitno zadovoljilo s tem, da bo toženka mogla in morala plačevati zahtevanih 65 EUR, čeravno bi potrebe otroka in preživninske sposobnosti obeh staršev utemeljevale drugačno razmerje v preživninskem trikotniku – takšno, da bi bilo preživninsko breme toženke višje. Takšna dispozicija s preživninskim zahtevkom je načeloma dopustna tudi v družinskih sporih, razen v primeru, če bi to posegalo v korist otroka. V takšnem primeru ima sodišče v drugem odstavku 408. člena ZPP pooblastilo, da odloči tudi preko postavljenega zahtevka.

V obravnavani zadevi pa je podan paradoksalen položaj. Tožnik se je zadovoljil s preživninskim zahtevkom v višini 65 EUR (kar je že tako malo), sodišče pa je nato stike uredilo tako, da je prvega tožnika finančno obremenilo z okvirno 60 EUR (kolikor tudi po splošno znanih dejstvih staneta dve povratni vožnji na relaciji Škofja Loka – Maribor). S takšnim finančnim izidom pa prvotožnik ni soglašal in tudi njegov zahtevek ni bil tako naravnan. S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, ki skoraj v celoti izniči pomen preživninske obveznosti, so prvemu tožniku nastale nove potrebe (h katerim je zavezan s sodbo in se jim torej ne more izmakniti), ki bi jih bilo treba upoštevati. Tako kot odločitev o stikih ne izhaja iz meja tožbenega zahtevka, bi ob tako nastalem finančnem bremenu moralo veljati tudi glede odločitve o višini bodoče preživninske obveznosti. V nasprotnem primeru je tožnik žrtev odločitve sodišča prve stopnje ter tako nastalega položaja ne more rešiti niti s tožbo, v kateri bi zahteval zvišanje preživnine zaradi spremenjenih razmer.

Odločitev o višini preživnine bi sicer pritožbeno sodišče korigiralo samo in tudi odločilo preko zahtevka, vendar pa bi s tem stranke prikrajšalo v dveh temeljnih procesnih pravicah: v pravici do izjave (saj se stranke o višji preživnini, kot je bila zahtevana, doslej niso mogle izjaviti) ter v pravici do dvostopenjskega sojenja. Ker sodbe v tem delu torej ni moglo spremeniti samo, je sodišču prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP je zadevo v opisanem obsegu vrnilo v nov postopek.

Napotki za nadaljnje delo bodo podani v zaključnem delu sodbe.

O določitvi stikov: Določitvi stikov, kakor so opredeljeni v sodbi sodišča prve stopnje, v svojem bistvu ne nasprotuje nobena izmed strank. Tisto, kar moti tožnika, je finančno breme, ki bi ga zaradi načina izvrševanja stikov moral nositi on. O tem pa je bilo več rečeno že v prejšnji točki. Takšno finančno breme torej spreminja ravnovesje med preživninskimi zmožnostmi obeh staršev, kar se lahko odraža kvečjemu v odločitvi o višji preživnini. Ker v tem delu pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka: Pritožbeno sodišče se v izhodišču strinja z odločitvijo, naj v sporih glede dodelitve otrok, določitve stikov in plačevanja preživnine vsak izmed staršev krije svoje stroške – razen če so podani utemeljeni razlogi za drugačno odločitev (temu je tudi namenjeno pravilo o prostem preudarku iz 413. člena ZPP). V družinskih sporih namreč ne gre za boj o premoženjskih pravicah, marveč predvsem za pravdo o koristih otroka, kjer vsak izmed staršev (ki se obenem bori tudi za svojo roditeljsko upravičenje in ne le dolžnost) predstavi svoje argumente, ki naj sodišču omogočajo objektivno odločitev.

Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pa postane vrednotno izmaličena, če bi stroške, ki so po naravi skupni, morala kriti tista stranka, ki je pač založila predujem. Takšen je tudi strošek, ki ga je v tej pravdi za izvedenca založila tožeča stranka. Tožeča stranka je priglasila stroške z izvedencem, kakor so ji bili naloženi s strani sodišča. To pa je 500 EUR s pozivom sodišča (l. št. 75) in 370,37 EUR s sklepom z dne 26.6.2009. Skupaj tako stroški predujma znašajo 870,37 EUR.

Pritožbeno sodišče je, po zgoraj navedenem izhodišču, odločilo, da mora polovico teh stroškov povrniti toženka. To pa je 435,18 EUR. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Napotki za nadaljnje delo: Zaradi razlogov, ki so bili predhodno opisani, je ostala odprta odločitev o morebitni višji preživninski obveznosti toženke za čas po 1.1.2010. Takšnega zahtevka tožeča stranka sicer ni postavila, vendar pa sodišče v družinskih sporih ni vezano na zahtevke strank (drugi odstavek 408. člena ZPP). Narava odločitve, po kateri za izvajanje stikov sedaj tudi prvi tožnik porabi 60 EUR mesečno, terja, da se navedeni strošek upošteva pri določitvi preživnine. Sedanja odločitev, ko so dohodki toženke višji od dohodkov prvega tožnika, ko dalje prvi tožnik za otroka v celoti skrbi ter ko bi moral tudi po postavljenem zahtevku kriti večji del preživninskega bremena, ob tem pa bi po odločitvi sodišča skoraj celotno preživnino izničil novonastali strošek, namenjen izvrševanju stikov med otrokom in toženko, je vrednotno nevzdržna. Sodišče naj zato navedene okoliščine upošteva, da strankam možnost, da se o vprašanju višje preživnine izjavijo ter nato preživnino za obdobje po 1.1.2010 ustrezno (za določen delež novonastalih stroškov) zviša. (1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in naslednji).

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976 do Uradni list RS, št. 16/2004).