Jedro

Delovna organizacija se po I. odst. 170. čl. ZOR razbremeni odgovornosti za svojega delavca, če dokaže, da je bilo ravnanje delavca v skladu z merili skrbnosti, ki veljajo za delovno organizacijo.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje raz veljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 15.508,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti za čas od 1.1.2002 do vključno 27.6.2003 po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 dalje do plačila pa zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, od zneska 8,35 EUR pa zakonske zamudne obresti od 17.12.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 6.679,18 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za še zahtevanih 5.047,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.1.1999 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 20.455,69 EUR od 29.1.1999 do 1.1.2002, zakonske zamudne obresti od zneska 4.718,38 EUR od 23.9.2008 do plačila, od zneska 407,61 EUR od 2.9.2002 do plačila, od zneska 579,20 EUR od 5.9.2003 dalje do plačila, od zneska 424,20 EUR od 12.3.2007 dalje do plačila, od zneska 99,32 EUR od dne 6.7.2007 dalje do plačila, od zneska 505,00 EUR od 17.3.2008 dalje do plačila ter od zneska 87,50 EUR od 9.6.2008 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija višino prisojene odškodnine in trdi, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka za vse oblike škod, saj je tožnica utrpela spiralni zlom desne stegnenice. Izpodbija tudi stroškovni del odločitve in trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od predujmov, ki jih je tožnica plačala za izvedence od datuma plačila predujma dalje do plačila. Prav tako tožnica izpodbija posamezne postavke iz stroškovnika z dne 22.9.2008, ki jih je sodišče v nasprotju z Odvetniško tarifo (OT) zavrnilo kot nepravilno priglašene in napačno uporabilo OT. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke. Priglasila je tudi stroške vložene pritožbe.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tudi tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP in izpodbija temelj odškodninske odgovornosti. Sodišče je zmotno zaključilo, da je odgovorna, ker naj bi njen zavarovanec opustil skrbnost dobrega strokovnjaka. Sodišče je ugotovilo, da ima zavarovanec tožene stranke dejavnost organizirano v skladu s standardi in normativi, to je ugotovil tudi izvedenec prim. mag. A. D., dr. med., ki je rekel, da je šlo pri poškodbi tožnice za nesrečen slučaj, pri čemer je bilo ravnanje zavarovanke tožene stranke na najvišji možni ravni. Sodišče je obrazložilo, da bi moralo biti ravnanje s prizadetimi na najvišji ravni, vendar nikjer ne navaja, zakaj meni tako. Kljub ugotovitvi, da so varuhinje tožnice ravnale profesionalno, sodišče zaključi, da je prišlo do trenutne opustitve skrbnosti, v tem delu pa prihaja tudi v nasprotje s sabo. Sodišče je navedlo, da so delavke spregledale kakšen gib, mimiko tožnice, vendar gre tu za špekulacijo sodišča, saj tožnica do sedaj v oskrbi pri zavarovanki toženke ni bila poškodovana. Sodišče ni ugotovilo, v čem se je v konkretnem primeru ravnanje varuhinj razlikovalo od siceršnjega ravnanja. Naslonilo se je izključno na izvedenca prof. dr. Č. M., dr. med., ni pa navedlo, zakaj ni sledilo tudi drugim, ki so ugotovili, da je poškodba tožnice posledica slučaja in ne nepravilnega ravnanja toženke. Trdi tudi, da je popolnoma pavšalno izhajalo iz predpostavke, da je do poškodbe prišlo pri previjanju, čeprav za to ni podlage v dokazih. V sodbi je navedlo, da ni ugotavljalo v katerem trenutku oz. kje je prišlo do poškodbe, pri upoštevanja mnenja prof. M. pa je izhajalo iz predpostavke, da je do poškodbe prišlo pri previjanju. Tu je obrazložitev v nasprotju s seboj. Sama tožeča stranka je zatrjevala, da je do poškodbe prišlo pri jemanju oškodovanke iz vozička, tako da toženi ni jasno od kod predpostavka, da je do poškodbe prišlo pri previjanju. Pri tem se sodišče ni opredelilo v čem naj bi bila opustitev dolžnega ravnanja oz. zmanjša skrbnost delavk zavarovanca tožene stranke. Delo vzgojiteljice se v ničemer ni razlikovalo od siceršnjega dela, toženka je krče imela vsakodnevno in toženi ni jasno, kaj je tega dne delavka storila drugače kot doslej, sodišče pa ni obrazložilo, ampak je brez dokazne podlage pavšalno zaključilo, da nekaj že. Ob vsem tem pa se sodišče sploh ni izreklo, ali bi lahko do poškodbe prišlo tudi ob pravilnem ravnanju varuhinj, čeprav to toženka zatrjuje že ves čas. Varuhinje so ravnale s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, vendar je do poškodbe prišlo zaradi spleta okoliščin. Sodišče ni z ničemer utemeljevalo, da delavke zavarovanke niso ravnale z zahtevano skrbnostjo, namesto tega je odločilo in premaknilo meje strokovne skrbnosti do absurdnih razsežnosti. Po mnenju sodišča bi morale vzgojiteljice takoj opaziti poškodbo tožnice, po drugi strani pa zdravniki, ki imajo s poškodbami opravka niso tri dni mogli ugotoviti, kaj je s tožnico narobe. Vstaviti takšen standard skrbnosti je po mnenju toženke nesprejemljivo in neživljenjsko. Toženka trdi, da so delavke zavarovanca ravnale s standardno skrbnostjo in previdnostjo, ki se ni v ničemer razlikovala od skrbnosti, ki so jo pokazale v vseh ostalih primerih, ko so imele opravka s tožnico. Zahtevati, da delavke ta standard še presežejo zaradi tega, da bi sodišče lahko zaključilo, da niso ravnale dovolj skrbno, je nezakonito in nepošteno. Za vsako skrbnost obstajajo meje, te meje pa bi moralo sodišče ugotoviti nepristransko. S tem, ko sodišče ni ugotavljalo, kdaj je do poškodbe prišlo, kar je bistveno za ugotovitev krivde zavarovanca toženke, obstaja tudi bistvena kršitev postopka, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženka pa izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Trdi, da je previsoko določena. Pritožnica je priglasila tudi stroške vložene pritožbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne.

Pritožba tožene stranke je v delu, ko izpodbija temelj odškodninske odgovornosti, utemeljena, zato je bilo potrebno že v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Iz tega razloga pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbama obeh strank v delu, ko izpodbijata višino prisojene odškodnine.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo dosodilo tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo tožnica vtožuje zaradi zloma desne golenice, ki ga je utrpela dne 8.5.1998, ko je bila v varstvu pri zavarovanki toženke. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se ni posebej ukvarjalo z ugotovitvijo, ali je do poškodbe prišlo med previjanjem tožnice ali pri dvigovanju tožnice iz vozička. Kljub temu pa je sodišče navedlo, da je na podlagi izvedeniškega mnenja prof. M. zaključilo, da v kolikor bi med previjanjem prišlo do krča, bi se ta čutil kot napetost na mišici in bi bil to opozorilni znak varuhinji, da preneha z opravilom in počaka, da krč mine. V kolikor pa je tožnica v resnici prvič zajokala ob predaji očetu, je do nenadzorovanega prijema oziroma giba zagotovo prišlo pri dvigu iz vozička, takšno neprevidno ravnanje pa ni v skladu s skrbnostjo, ki se od zaposlenih zahteva.

Utemeljeno toženka pritožbeno napada zaključek sodišča prve stopnje, da je njena odškodninska odgovornost za utrpelo poškodbo tožnice podana, saj samega načina poškodovanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ampak je o odgovornosti zaključilo na podlagi predpostavk dveh, po sodišču prve stopnje, možnih načinov poškodovanja. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je do zloma desne stegnenice prišlo pri dvigu tožnice iz vozička. Trdila je, da je poškodba posledica nepravilnega ravnanja varuhinje, ki tožnice ni pazljivo in pravilno dvignila iz vozička. Utemeljeno pritožba trdi, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je do poškodovanja prišlo na ta način, saj je ta bil edini zatrjevan. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti je potrebno ugotoviti način nastanka škode in vse z njim povezane okoliščine, saj je to eden izmed pogojev, da lahko sodišče presoja odškodninsko odgovornost nasprotne stranke in ugotavlja, ali je bilo ravnanje delavca nasprotne stranke, ki ima v skladu s čl. 170 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) interes, da dokaže pravilno ravnanje svojega delavca, ob nastanku škode ustrezno. Merilo, ali je ravnanje delavca bilo pravilno, ustrezno oziroma tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je delovna organizacija dolžna opravljati posel. Sodišče prve stopnje je navedlo, da v kolikor je tožnica prvič zajokala ob predaji očetu, je do nenadzorovanega prijema oz. giba zagotovo prišlo pri dvigu iz vozička, takšno neprevidno ravnanje pa ni v skladu s skrbnostjo, ki se od zaposlenih zahteva. Pri tem sodišče ne pove konkretno, katere so bile tiste minimalne, vendar usodne opustitve zahtevane skrbnosti, ki so imele za posledico izvedbo določenega nezavednega giba, ki je povzročil spiralni zlom desne stegnenice pri tožnici, ob tem, ko sodišče sicer ugotovi, da je bila oskrba tožnice sicer ustrezna in da so bile delavke zavarovanke toženke strokovno in praktično usposobljene za varstvo tožnice.

Utemeljeno pritožba zato trdi, da sodišče ni navedlo dejstev, na podlagi katerih šteje, da je podana krivdna odgovornost zavarovanke toženke in je utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da iz navedenih dokaznih zaključkov ni razbrati, kako so ravnale oziroma bi morale ravnati delavke zavarovanke toženke v času poškodovanja tožnice glede na svojo profesionalno skrbnost. Toženka je namreč tekom postopka zatrjevala, da zloma niso povzročile delavke, saj so tožnico oskrbovale z vso potrebno skrbnostjo in da tako zavarovanki toženke ni moč ničesar očitati.

Nadalje pritožba utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izvedeniških mnenj vseh v postopku angažiranih izvedencev. Sodišče mora v skladu z 8. čl. ZPP na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odločiti, katera dejstva šteje za ugotovljena. Sodišče se mora do vseh izvedenih dokazov opredeliti in potem na podlagi dokazne ocene vseh skupaj navesti, katero dejstvo šteje na njihovi podlagi za dokazano. Kot pravilno trdi pritožba, sodišče prve stopnje ni navedlo dokazne ocene izvedeniškega mnenja izvedenca mag. A. D. glede pravno pomembnih ugotovitev o poškodbi tožnice in ravnanju delavk zavarovanke toženke. Iz ugotovitev izvedenca mag. D. tako izhaja, da je do obravnavanega zloma prišlo slučajno in osebju zavoda ni mogoče očitati nepazljivosti ali malomarnosti, vendar pa v razlogih izpodbijane sodbe ni nobene dokazne ocene glede teh ugotovitev, kar toženka utemeljeno pritožbeno uveljavlja.

Vsled navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe I. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, saj sodba ne vsebuje razlogov, ki bi omogočali preizkus sodbe. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev.

V ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo odločiti, ali se je tožnica poškodovala na način, kot ga je zatrjevala in ali je toženka uspela dokazati, da je ob tem ravnala s skrbnostjo, kot se od nje zahteva. Skrbno in natančno bo moralo oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, ter na podlagi trditvene podlage tožeče stranke ter konkretnih ugovorov tožene stranke s pravno argumentacijo utemeljiti odškodninsko odgovornost tožene stranke. Škodno dejanje je zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od zavarovanke toženke, ki opravlja dejavnost usposabljanja otrok z razvojnimi motnjami. Seveda pa bo moralo sodišče tudi dokazno oceniti vse, v postopku izvedene dokaze v skladu s čl. 8 ZPP.

Ker se je pritožba toženke, v delu, ki izpodbija sodbo po temelju, izkazala za utemeljeno, pritožbeno sodišče ni obravnavalo nadaljnje pritožbe tožene stranke in pritožbo tožeče stranke, ki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje zgolj z vidika prenizko dosojene višine denarne odškodnine in stroškov postopka.

V skladu z določbo III. odst. 165. čl. ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.