Jedro

Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti oziroma zaradi izpolnitve z napako. Prvostopenjsko sodišče je sicer štelo, da je z ravnanjem tožene stranke tožniku dejansko bila povzročena škoda, vendar menilo, da do njene povrnitve ni upravičen, ker ni uspel dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke. Ne gre torej za t.i. civilni delikt, katerega sestavni del mora biti protipravnost povzročiteljevega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu tožena stranka plača znesek 1.881,77 EUR, za kolikor naj bi utrpel škode, ker mu tožena stranka ni prodala povsem novega vozila, kot naj bi bilo med strankama dogovorjeno, temveč vozilo, ki je bilo enkrat že registrirano. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožnik v postopku ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke, morebitne druge zahtevke, ki mu jih daje na voljo Obligacijski zakonik (OZ) pa bi lahko uveljavljal le, če bi ob nakupu vozila takoj ustrezno odreagiral. Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi opozarja, da je bistvo spora v tem, da tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti tako, kot sta se dogovorila in sicer, da naj bi mu dobavila popolnoma novo, še neregistrirano vozilo. 1.odst. 239.čl. OZ določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. V nasprotnem primeru ima upnik pravico zahtevati povrnitev škode. Ker je toženec ravnal v nasprotju s to določbo, oziroma v nasprotju z veljavnim predpisom, gre za protipravnost. V kolikor pa je sodišče, ki se sklicuje na veljavne predpise, imelo v mislih kakšne posebne predpise, ki se nanašajo na prodajo vozil, pritožba meni, da to za zadevo ni pomembno. Tožnik pa je upravičen do povrnitve škode tudi na podlagi 468.čl. OZ, ki ureja pravice kupca. Poleg zahtevkov iz naslova jamčevanja prodajalca, ima namreč kupec vedno tudi pravico zahtevati povrnitev škode. Tožnik je toženo stranko pravočasno obvestil, da vozilo ni novo, s čimer je na podlagi 468.čl. postal upravičen zahtevati povrnitev škode.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem opozarja, da naj bi bil tožnik seznanjen, da kupuje „rabljeno“ vozilo, da je svojo obveznost pravilno izpolnila in da tožniku za škodo ni odgovorna.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav tožnik tako v tožbi kot v pritožbi meša poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornost, pa je vendarle iz navedb v tožbi mogoče razumeti, da zahteva povrnitev škode zaradi nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti oziroma zaradi izpolnitve z napako (100.čl. OZ). Ta naj bi se kazala v tem, da vozilo, ki ga je tožniku prodala tožena stranka, ni bilo povsem novo, temveč enkrat že registrirano, kar je tožniku onemogočilo uveljavljati pri pristojnem organu povrnitev davka. Vozilo torej naj ne bi imelo „lastnosti“, za katero je tožnik v tožbi trdil, da naj bi bila med strankama izrecno dogovorjena (459.čl. OZ). Prvostopenjsko sodišče je sicer štelo, da je z ravnanjem tožene stranke tožniku dejansko bila povzročena škoda, vendar menilo, da do njene povrnitve ni upravičen, ker ni uspel dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke. Tak materialnopravni zaključek pa je glede na uveljavljano tožbeno podlago o nastanku škode zaradi nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti povsem odveč in nepomemben. Dejstva, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, namreč ne dajejo podlage za presojo zadeve skozi določila o splošnih načelih odškodninske odgovornosti po 131. in 132.čl. OZ, čeprav je tožnik svoj zahtevek tako (očitno napačno) pravno okvalificiral. Ne gre torej za t.i. civilni delikt, katerega sestavni del mora biti protipravnost povzročiteljevega ravnanja.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355.čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka za povračilo škode, ki naj bi mu nastala z nepravilno izpolnitvijo pogodbene obveznosti. Predpostavke za to odgovornost pa so kršitev poslovne obveznosti s strani pogodbenika, dejstvo, da vzrok za kršitev izvira iz sfere tega pogodbenika ter dodatne predpostavke, predpisane za uveljavljanje civilnih sankcij pri kupoprodajni pogodbi. Čeprav je v zvezi s tem prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo, da bi moral tožnik ustrezno „odreagirati“, da bi lahko svoje „prikrajšanje uveljavljal na kakšni drugi podlagi“, pa konkretnih ugotovitev v zvezi s tem izpodbijana sodba nima.