Jedro

Toženka je pasivno legitimirana, kljub temu, da je odklop izvedlo elektro podjetje, saj lahko le ona omogoči (oziroma onemogoči) tožniku ponovno priklop na javno elektro omrežje. Njeno ravnanje oziroma opustitve (kot solastnica je preprečila ponovno priključitev tožnikovega stanovanja na električno omrežje ter preuredila hišno električno napeljavo tako, da je prekinila dotok električne energije v to stanovanje) predstavljajo motilno dejanje, saj je v tem sklopu dejanj oziroma opustitev prišlo do samovoljnega spreminjanja oziroma oviranja dotedanjega izvrševanja soposesti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 12. 2014 toženi stranki naložilo, da je dolžna prenehati z onemogočanjem soposesti tožeče stranke in ji dopustiti izvedbo priklopa na javno električno omrežje, s tem, da priklop na stroške tožeče stranke zahteva pri distributerju električne energije, in sicer za zgornjo etažo hiše na naslovu V. Ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo je zavrnilo in v celoti potrdilo sklep o začasni odredbi z dne 3. 11. 2014, s katerim je toženki naložilo, da mora za del hiše na naslovu V., in sicer za zgornjo etažo, v roku 8 dni omogočiti priklop na javno električno omrežje, ker ji bo v primeru, če v določenem roku ne bo izvršila naloženega, izrečena denarna kazen 500,00 EUR. Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeči stranki 1.445,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 15. 1. 2015 je toženi stranki naložilo, da mora denarno kazen 500,00 EUR, izrečeno s sklepom o začasni odredbi z dne 5. 11. 2014, plačati v roku 8 dni, sicer jo bo sodišče prisilno izterjalo, hkrati pa je toženki naložilo izrek nove denarne kazni v višini 1.000,00 EUR, ki se bo tudi izterjala po uradni dolžnosti, če toženka v nadaljnjem roku 3 dni ne bo tožniku omogočila priklopa na javno električno omrežje.

2. Zoper oba sklepa se toženka pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so opredeljeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sklepov. V pritožbi proti sklepu, ki obravnava motenje posesti in ugovor zoper začasno odredbo, najprej nasprotuje ugotovitvi sklepa o pravočasnosti vložitve tožbe. Tožnik nima pravnega interesa za tožbo, ker je v stanovanje zgolj prihajal in odhajal, dejansko pa tam ni prebival. Glede dogovora o plačevanju položnic je ugotovitev sodišča zmotna. Dejstvo je, da je tožnik od dogovora odstopil in je tožena stranka eno položnico plačala, da bi preprečila odklop elektrike. Tudi dejstvo, da je toženka zahtevala, naj si tožnik uredi svoj odštevalni števec, ne dokazuje, da ni bilo dogovora o tem, da položnice plačuje tožnik, ampak ravno nasprotno. Tožnik je bil dolžan plačevati električno energijo tako po dogovoru, kot tudi zaradi bivanja v stanovanju, torej je sam povzročil odklop električne energije. Do spremembe posestnega stanja je prišlo po krivdi tožnika samega. Odklop električne energije je opravilo elektro podjetje. Tudi če tožena stranka ne bi storila ničesar, tožnik še vedno ne bi imel električne energije. Med ravnanjem toženke in posledico ni vzročne zveze. Tožena stranka je z izvedbo novega priključka le izvajala samopomoč, ker je tudi sama, po krivdi tožnika, ker ni plačeval računov, brez električne energije. Stališče sodišča glede judikata I Cp 3167/2006 je zmotno. Tožnik očitno položnic za elektriko ni plačeval, zato je nesprejemljivo, da bi bil lastnik oziroma solastnik stanovanja dolžan sam nositi breme samovoljnega obnašanja in zanj zalagati stroške v zvezi z uporabo stanovanja. Tožbo je potrebno zavreči tudi zaradi zamude prekluzivnega roka, ker je tožnik modificiral zahtevek in gre za spremembo tožbenega zahtevka. Glede odločitve o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo tožena stranka opozarja, da je svojo obveznost tudi izpolnila in je tožniku omogočila dostop do električne energije. Zaradi izpolnjenega zahtevka tožnik nima več pravnega interesa ne za tožbo, ne za začasno odredbo. Tožniku tudi ne nastaja nenadomestljiva škoda, saj ima še eno hišo in še eno stanovanje in bi lahko prebival ter dejansko prebiva na drugem naslovu. V pritožbi proti sklepu o izreku denarne kazni toženka navaja, da njena obveznost po sodni odločbi ni bila, da priklopi elektriko tožniku za zgornji del stanovanjske etaže, pač pa, da omogoči priklop na javno električno omrežje. Zmoten in v nasprotju z izvedeniškim mnenjem je zaključek sodišča, da tožena stranka ni storila nič drugega, kot da je tožniku omogočila provizorični priključek na isti način, kot ga je imel prej izvedenega od soseda. Meni, da je delo opravila v skladu z varnostnimi predpisi, razen v zadnjem delu priključka, za katerega bi moral tožnik dopustiti, da se fiksira na steno, kar je njegova sodelovalna dolžnost, ki jo zavrača. Sicer je tožena stranka po izdaji sklepa 22. 1. 2015 izvršila priklop električne inštalacije v zgornji etaži, kar izhaja iz potrdila električarja. Opozarja, da je tožnik potem, ko mu je omogočila priklop na električno inštalacijo, sam potegnil popolnoma nezavarovan in nevaren kabel do kletnih prostorov, kar pomeni, da si tožnik očitno dovoli vse. Izpodbijani sklep je povzročil nevzdržno situacijo, ko ima tožena stranka elektriko preko števca tožene stranke in bo morala zanj plačevati do nadaljnjega električno energijo.

3. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sklepu z dne 17.12.2014:

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo napake iz prejšnjega sojenja, pravilno je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo posest).

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo pravočasno v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za motenje in storilca (32. člen SPZ). Tožbo je vložil 12. 4. 2013 (priporočeno po pošti) in ne 15. 4. 2013, kot zmotno ugotavlja pritožba.

7. Sklicevanje pritožbe na pomanjkanje pravnega interesa za tožbo, češ da ima tožnik druge nepremičnine, v katerih dejansko biva, v sporno stanovanje pa je zgolj prihajal in odhajal, ne drži. Sodišče je raziskalo zadnje posestno stanje pred odklopom električne energije kot motilnim dejanjem ter po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je toženec že pred motilnim dejanjem bival z družino v zgornji etaži stanovanjske hiše ter da posesti na stanovanju tudi kasneje ni opustil. Za pritožbene trditve o pomanjkanju pravnega interesa za tožbo ni podlage.

8. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu izdelalo korektno dokazno oceno tudi glede dejstva, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama o plačilu položnic za elektriko v letu 2012, preden sta obe opustili plačilo položnic, zaradi česar je elektro podjetje 13. 3. 2013 odklopilo dobavo električne energije prek skupnega priključka za celotno stanovanjsko hišo Na vse pritožbene trditve toženke v tej smeri, da je bil zgolj tožnik tisti, ki je odstopil od dogovora o plačilu položnic za elektriko, s tem pa sam povzročil odklop, je sodišče v obrazložitvi že izčrpno odgovorilo. Ugotovitve sodišča, da je bil najmanj od avgusta 2012 dalje med strankama spor o tem, kdo mora plačevati elektriko in torej ni šlo za nesporni dogovor, zaradi česar sta na nek način tako tožnik kot tudi toženka odgovorna, da je prišlo do odklopa električne energije 13. 3. 2013, so logične, prepričljive in jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Kar se tiče nadaljnjih ravnanj toženke po odklopu, zaradi katerih je prišlo do spremembe dotedanjega načina izvrševanja posesti na tožnikovi strani, se pritožbeno sodišče ne more strinjati s poenostavljenim stališčem pritožbe o tem, da je odklop električne energije pač opravilo elektro podjetje in da toženka ni storila ničesar ter tudi ni bila dolžna storiti ničesar za ponovni priklop hišne elektro napeljave tudi v tožnikovo stanovanje. V konkretni zadevi tožnik v okviru posestnega varstva ne zahteva več oziroma drugačnega načina izvrševanja soposesti na stanovanjski hiši. Toženka je pasivno legitimirana, kljub temu, da je odklop izvedlo elektro podjetje, saj lahko le ona omogoči (oziroma onemogoči) tožniku ponovno priklop na javno elektro omrežje. Njeno ravnanje oziroma opustitve (kot solastnica je preprečila ponovno priključitev tožnikovega stanovanja na električno omrežje ter preuredila hišno električno napeljavo tako, da je prekinila dotok električne energije v to stanovanje), tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo motilno dejanje, saj je v tem sklopu dejanj oziroma opustitev prišlo do samovoljnega spreminjanja oziroma oviranja dotedanjega izvrševanja soposesti, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa.

9. Ni pravilno sklicevanje pritožbe na določbo tretjega odstavka 33. člena SPZ, po kateri posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. V tej zadevi ni sporno vprašanje, ali je elektro podjetje odklopilo električni priključek skladno z določbami energetskega zakona, pač pa ravnanje toženke do soposestnika nepremičnine pred in po odklopu oziroma prekinitvi dotoka električne energije. Tudi na pritožbene trditve o samopomoči je prvostopenjsko sodišče v sklepu že v celoti in pravilno odgovorilo, zato pritožbeno sodišče tem ugotovitvam le pritrjuje. Enako velja glede primerjave odločbe VSL I Cp 3167/2006, ki se na način, kot trdi pritožba, ne more kot sodna praksa uporabiti v konkretni zadevi. Glede pritožbenega očitka o prepozni tožbi v tistem delu, v katerem je tožnik spremenil tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče svoje stališče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu tega sodišča z dne 11. 6. 2014 in se tudi tu nanj sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v tem delu, v katerem je naložilo toženi stranki, da za del stanovanjske hiše in sicer zgornjo etažo, ki je v posesti tožnika, dopusti izvedbo priklopa na javno električno omrežje s tem, da priklop na stroške tožnika zahteva pri distributerju električne energije.

10. V pritožbi zoper odločitev o ugovoru toženka ugovarja pomanjkanje pravnega interesa za začasno odredbo, češ da je svojo obveznost po izdaji sklepa o začasni odredbi že izpolnila. Tudi če bi to držalo, pa nima vpliva na odločanje prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti toženkinega ugovora zoper izdano začasno odredbo. Na v pritožbi ponovljene trditve glede pomanjkanja predpostavke težko nadomestljive škode, je prvostopenjsko sodišče v celoti in pravilno odgovorilo.

11. Pritožba ni utemeljena tudi v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. To odločitev je prvostopenjsko sodišče sicer zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, čeprav je podlaga v določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil res deloma zavrnjen, vendar v nebistvenem delu in zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zato je pravilna odločitev, da mora tožena stranka povrniti tožniku njegove potrebne stroške postopka v celoti.

Glede pritožbe proti sklepu z dne 15.1.2015:

12. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi, da mora toženka plačati izrečeno denarno kazen po izdani začasni odredbi ter da se izreče nova denarna kazen, pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 226. člena ZIZ. Toženkino izpolnitveno ravnanje po začasni odredbi je bilo v tem, da bi morala v danem roku za zgornjo etažo stanovanjske hiše V., omogočiti priklop na javno električno omrežje. Da toženka ni ravnala v skladu z obveznostjo po izdani začasni odredbi, je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca elektro stroke in po njegovem zaslišanju zanesljivo ugotovilo. Izvedenec je namreč za del napeljave ocenil, da ni izvedena pravilno in v skladu z varnostnimi predpisi, tudi ob upoštevanju, da je bila toženka dolžna omogočiti začasni priklop na javno električno omrežje ter stanovanju, v katerem biva tožnik z družino, zagotoviti dobavo električne energije v času trajanja tega postopka. Prvostopenjsko je mnenje izvedenca pravilno upoštevalo ter odločitev skrbno pretehtalo in obrazložilo. S pritožbenimi trditvami, da so po izdelavi mnenja izvedenca delavci po naročilu tožene stranke želeli izvesti pravilen priključek, pa jim tožnik tega ni dopustil, toženka ne more biti uspešna. Odločilna je presoja, ali je v danem roku pravilno in v celoti izpolnila naložene obveznosti po izdani začasni odredbi. Ker ni, kot je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, je odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena.

13. Ker pritožbi toženke nista utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).