Jedro

Glede na celoten kontekst ustno podanega izvedenskega mnenja je jasno, da ugotovitev izvedenca ni mogoče razumeti v smislu, da je bilo vozilo zavarovanca toženke ustavljeno in neosvetljeno ter za tožnika nepričakovano. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da vozilo zavarovanca toženke za tožnika ni predstavljalo nepričakovane ovire, ker je bilo med njima 40 m razdalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo 9.162,13 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlog za takšen zaključek je našlo v ugotovitvi, da je za škodni dogodek odgovoren izključno tožnik.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja na nasprotja v razlogih glede dejstva (ne)prižganosti luči na vozilu zavarovanca toženke A. A. To dejstvo je sodišče prve stopnje štelo za relevantno (22. točka obrazložitve), medtem ko je v 25. točki obrazložitve navedlo, da predmetno dejstvo za odločitev ni relevantno. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču je nerazumljivo in tudi nasprotujoče stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik voznika A. A. v vsakem primeru zaznal pravočasno, ker naj bi slednji imel nameščene odsevnike, ki odbijajo svetlobe rdeče barve. Izpostavlja izvajanja izvedenca cestno prometne stroke B. B., ki je izrecno poudaril, da voznik prej zazna prižgane luči kot pa odsevnike. Nerazumljiv je zaključek prvega sodišča, da tožnik opustitve zavarovanca toženke ni uspel z gotovostjo izkazati. Pravila dokazovanja v civilnem pravdnem postopku ne predpisujejo standarda gotovosti za izkaz določenega dejstva, pač pa zgolj standard prepričanja. Sodišče je izhajalo iz zgrešenega izhodišča, zato je zgrešen tudi zaključek o neizkazanosti tega dejstva. Sodišče je povsem spregledalo, da je voznik A. A. v kritičnem času z vozilom upravljal pod močnim vplivom alkohola. Opozarja na odsotnost dokazne ocene, da so poleg tožnika dejstvo, da A. A. na svojem vozilu ni imel prižganih luči, potrdile tudi številne priče. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in tudi dejstva, da delavci PP na kraju niso zavarovali sledi (žarnice oz. žarilnih nitk, svetilnih teles vozila), se je tožnik znašel v dokazni stiski, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je s potrebno stopnjo verjetnosti dokazal obstoj zatrjevanega dejstva – odsotnost prižganih zadnjih luči na vozilu nasprotnega udeleženca. Na to nenazadnje kaže tudi sama dinamika trčenja. Tožnik je na nastalo prometno situacijo – neosvetljeno in neoznačeno stoječe vozilo – reagiral pozno oziroma bistveno prepozno, zato je mogoče sklepati, da je šlo za nepredvidljiv oziroma izjemno presenetljiv dogodek. Pritožnik izpostavlja izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., ki ga ocenjuje za nejasnega, nepopolnega in samega s seboj v nasprotju. Predlog za postavitev novega izvedenca je bil neutemeljeno zavrnjen, s tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče napačno šteje, da so za odločitev pomembne zgolj morebitne kršitve cestno prometnih predpisov s strani tožnika, ne pa tudi zavarovanca toženke. Zato bi moralo pravilno in popolno ugotovitvi dejstvo, ali je bilo vozilo slednjega na cestišču ustavljeno, pa tudi, ali je imelo prižgane luči. Opozarja, da izvedenec v ustnem podajanju mnenja na več vprašanj ni podal odgovora; odločilna pomanjkljivost pa se je pokazala ob njegovem pojasnilu, da ne more podati mnenja o tem, koliko bi glede na podana izhodišča po trčenju v vozilo nasprotnega udeleženca znašala pot vozila, s katerim je upravljal tožnik. Na ta način bi bilo možno preveriti pravilnost izračuna časovno-potne analize oziroma dinamiko vožnje obeh vozil, pa tudi odgovoriti na vprašanje, ali je vozilo nasprotnega udeleženca v času trčenja stalo. Izvedenec je glede na dinamiko trčenja izrecno potrdil – kar je sodišče prezrlo in sodba v tem delu nima nikakršnih razlogov – da je tožnik zgolj pozno reagiral na nastalo situacijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah, (1) da je imel zavarovanec toženke v času trčenja prižgane luči in da je vozil s približno hitrostjo 42 km/h, (2) da tožnik ni vozil z ustrezno varnostno razdaljo, ter (3) da je pred trčenjem vozil približno 67 km/h. Glede na ugotovitve je sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je bil vzrok za prometno nezgodo izključno v vožnji tožnika, ravnanje zavarovanca toženke pa ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo.

6. Takšnemu zaključku v celoti pritrjuje pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je napravilo prepričljivo dokazno oceno, v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, ter podalo argumentirane razloge za svojo odločitev, ki jih pritožba ne uspe omajati.

7. V pritožbi izpostavljeno dejstvo o prižganosti luči na vozilu zavarovanca toženke je v sodbi ustrezno pojasnjeno. Nedoslednosti, na katere opozarja pritožba, so zgolj navidezne. Ali je imel zavarovanec toženke prižgane luči, vsekakor predstavlja relevantno dejstvo, kot ugotavlja v točki 22 obrazložitve prvo sodišče. Takšno dejstvo je zatrjeval tožnik, zato je na njem dokazno breme, ki pa mu ni uspel zadostiti. Prav zato je sodišče štelo za verjetneje, da je imel zavarovanec toženke v času škodnega dogodka prižgane luči. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je v točki 25 obrazložitve prvo sodišče navedlo, da to dejstvo za odločitev ni relevantno, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Navedbo sodišča je treba povezati z ugotovitvijo izvedenca, da je imel avtomobil zavarovanca toženke – visok 1,845 metra – nameščene odsevnike, ki odbijajo svetlobo rdeče barve, tako da je lahko tožnik pri vožnji z zasenčenimi lučmi zaznal avtomobil pred seboj. Glede na takšno ugotovitev izvedenca se pomen (ne)prižganosti luči nekoliko zmanjša, še vedno pa predstavlja pravno relevantno dejstvo, ki ga tožnik ni uspel izkazati. Na pravilnost in zakonitost odločitve tudi ne vpliva zapis sodišča, da slednjega tožnik ni uspel z gotovostjo izkazati. Pritožba pravilno opozarja, da mora biti sodišče v skladu z načelom materialne resnice o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev, prepričano. Upoštevati je treba celotno obrazložitev prvega sodišča, ki je za verjetnejše štelo dejstvo, da je imel zavarovanec toženke luči prižgane, to svojo ugotovitev pa je tudi ustrezno argumentiralo. Nenazadnje je ob upoštevanju izvedenskega mnenja, da bi tožnik lahko avto v vsakem primeru pravočasno zaznal zaradi odsevnikov, odgovorjeno na pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče upoštevati tudi kršitve cestno prometnih predpisov zavarovanca toženke. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bila kršitev, na katero opozarja pritožnik, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zato o soodgovornosti ni moč govoriti.

8. Pritožba neutemeljeno oporeka strokovnost izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca B. B. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča o logičnosti, popolnosti, prepričljivosti in konsistentnosti mnenja. Dejstvo, da se tožnik z izsledki mnenja ne strinja, pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Izvedenec je odgovoril na vsa relevantna vprašanja. Podal je več variant nezgodnega dogajanja, ki – ob upoštevanju trditvene podlage strank – izkazujejo odgovornost tožnika za nastali škodni dogodek. Izhajal je iz poškodb na vozilu in ob razliki hitrosti obeh vozil (25 km/h) za najverjetnejšo varianto ocenil tožnikovo vožnjo s hitrostjo 67 km/h. Tožnik je trčil v vozilo zavarovanca toženke, ki pa je vozil s hitrostjo 42 km/h in torej ni stal, kot zatrjuje tožnik.

9. V pritožbi izpostavljena odsotnost odgovorov na vprašanja, ki jih je pooblaščenec tožnika postavil izvedencu pri ustnem podajanju mnenja, ne vzbuja nikakršnega dvoma v pravilnost mnenja. Izvedenec je na vprašanje, koliko znaša ob trčni hitrosti 25 km/h pot tožnikovega vozila po trčenju, pojasnil, da na to vprašanje ne more odgovoriti, ker niso podani vsi faktorji. Podatki, ki jih je izpostavil pooblaščenec, po navedbah izvedenca niso zadostni, ker manjka podatek o zaviranju – o dolžini zavorne poti. Pritožba ne ponudi drugačnih izračunov, kot jih je predstavil izvedenec, niti ne graja načina oziroma metode izračuna časovno-potne analize izvedenca, zato ni razloga, da bi izvedenec svoje ugotovitve še dodatno preverjal z izračuni, za katere se zavzema pritožba. Sicer pa je izvedenec na vprašanje, kakšno pot je naredilo tožnikovo vozilo po trčenju, odgovoril; razvidno pa je tudi iz skice, ki so jo naredili policisti.

10. Pritožba zmotno tolmači izvedensko mnenje glede morebitne vožnje tožnika s hitrostjo 25 km/h. Izvedenec je pri ustni podaji izvedenskega mnenja prepričljivo pojasnil, da vožnja tožnika s hitrostjo 25 km/h ni logična, ker bi se sicer morale poznati zavorne sledi. Izvedenec je le omenil to možnost, ki pa jo je označil za neverjetno in nelogično, zato pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni.

11. Nobenega razloga ni, da bi se sodišče ob izpostavljenih ugotovitvah še posebej ukvarjalo s tožnikovo pozno reakcijo, ki jo omenja izvedenec. Glede na celoten kontekst ustno podanega izvedenskega mnenja je jasno, da te navedbe izvedenca ni mogoče razumeti v smislu, da je bilo vozilo zavarovanca toženke ustavljeno in neosvetljeno ter za tožnika nepričakovano. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da vozilo zavarovanca toženke za tožnika ni predstavljalo nepričakovane ovire, ker je bilo med njima 40 m razdalje.

12. Izvedenec je v pisnem kot tudi ustnem mnenju navedel, da tožnik manevra prehitevanja zaradi nasprotnega prometa ni uspel izvesti, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki v tej smeri. Pritožba ne pojasni substancirano, kako bi podatek o oddaljenosti tožnika od nasprotnega udeleženca v trenutku reakcije, v primeru, če je tožnik vozil 50 km/h, vplivala na končno odločitev. Zgolj navedba, da je vprašanje pomembno z vidika možnosti preprečitve trčenja ob nastali kritični prometni situaciji, ne zadošča. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da je tožnik vozil z večjo hitrostjo – približno 67 km/h, kar je tudi ustrezno pojasnil, tožnik pa ni ponudil drugih izračunov, ki bi utemeljevali dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, zato ni nobene potrebe po dodatnih izračunih, na katere opozarja pritožba.

13. Pritožba je neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP in 165. člen istega zakona).