Jedro

Za tožnici nastalo škodo, ki je nastala zaradi nenadnega zaviranja dveh upravljavcev nevarnih stvari – osebnega vozila in za njim vozečega avtobusa, v katerem se je tožnica kot potnica vozila – upravljavca vozil odgovarjata solidarno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - sodba spremeni tako, da se v 1. točki izreka znesek 11.007,23 EUR nadomesti z zneskom 6.979,34 EUR in datum 5.10.2010 nadomesti z datumom 28.6.2011; - razveljavi v 3. točki izreka vsebovana odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati 171,68 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo sodišča prve stopnje je toženi stranki naložena obveznost plačila 11.007,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnjen (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 1.916,03 EUR (3. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožnici prisodi nižja odškodnina, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zanika 100 % odgovornost voznika neznanega vozila za nastalo škodo. Domnevno zaviranje je v prometu normalen pojav, zlasti glede na omejitev hitrosti 50 km/h in zoženo cestišče. Zaviranje neznanega vozila ni imelo vpliva na nastanek škodnega dogodka. Do zaviranja je prišlo zaradi premajhne varnostne razdalje voznika avtobusa. Tožnica je padla, ker se ni dobro držala in ker je z drugo roko držala vnuka. Voznik avtobusa je izpovedal, da ni sunkovito zaviral, ampak le močneje pritisnil na zavoro. Tožnici bi bilo treba pripisati sokrivdo. Procesna kršitev pa je podana, ker dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca medicinske stroke ni bilo ugodeno. Tožena stranka je izdelano izvedensko mnenje argumentirano grajala, izvedenec pa na njene pripombe ni odgovoril. Zatrjuje previsoko odmerjeno odškodnino za vse vrste škode. Nepravilno je ugotovljen obseg telesnih bolečin. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je tožnica že 19 dni po nezgodi kirurgu povedala, da nima več bolečin in da je prenehala jemati protibolečinska sredstva. Očitno je izvedenčevo mnenje o večjih bolečinah napačno. Izvedenec ni pojasnil, ali je tožnica fiziatra v L. obiskala samoiniciativno, ali je bila tja napotena s strani lečečega zdravnika. Iz izvida fiziatra je razvidno, da je tožnica pomoč iskala predvsem zaradi težav v vratnem delu hrbtenice, zaradi katerih se zdravi že več let. Tudi iz kartice je razvidno, da je opravljala predvsem vaje za vratno hrbtenico. Tudi na izvedenčeve ugotovitve o trajnih posledicah poškodbe je tožena stranka ugovarjala. Izvedenec ni razmejil težav, ki jih je s hrbtenico tožnica imela že pred škodnim dogodkom. Pretirana pa je tudi izvedenčeva ugotovitev o 15 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Meni, da bi bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jo je sodišče odmerilo v višini 5.000,00 EUR, primerna v višini 3.000,00 EUR. Zatrjuje neobrazloženost odškodnine za materialno škodo. Opozarja, da so zamudne obresti prisojene celo za čas pred škodnim dogodkom. Ta del tožbenega zahtevka je nesklepčen, saj je tožnica v tožbi navajala, da obresti zahteva od 28.6.2011 dalje. Graja tudi stroškovni del odločitve. Glede na delen uspeh obeh strank bi morali biti odmerjeni in pobotani stroški obeh strank. Zanika, da bi tožnica uspela s pretežnim delom zahtevka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je temelj odškodninske odgovornosti voznika neznanega vozila podan. Tudi če je moral voznik avtobusa zaradi nezadostne varnostne razdalje močenje zavirati, je nevarno situacijo povzročilo neznano vozilo pred njim. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do nesreče ne bi prišlo, saj je pred avtobusom vozeče osebno vozilo iz neznanega razloga nenadno zavrlo. Do zaviranja je prišlo v križišču, kjer se je promet odvijal počasi in zato zahtevana varnostna razdalja ni velika. Tožnici, ki je tretja oseba, je bila škoda povzročena v dogodku, v katerem sta bili udeleženi dve premikajoči se motorni vozili. Upravljavca nevarnih stvari za tretji osebi nastalo škodo odgovarjata solidarno (četrti odstavek 154. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, kar vozilo v prometu je, se šteje, da izvira iz te stvari, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. čl. OZ). S trditvijo, da je zaviranje v prometu nekaj običajnega, tožena stranka torej od sebe oz. voznika neznanega motornega vozila, katerega odgovornost je objektivna, odškodninske odgovornosti ne more odvrniti. To bi lahko dosegla, če bi dokazala, da je vzrok tožničinega padca izven nevarne stvari (motnega vozila) in da je poškodba izključno posledica tožničine dejavnosti ali dejavnosti koga drugega, ki ga voznika nista mogla pričakovati, se posledicam izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 153. čl. ZPP). Česa takega tožena stranka niti zatrjevala ni.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v tem, da je tožnica prispevala k nastanku škode. Res se zaradi nenadnega zaviranja ni poškodoval noben drug potnik, vendar je to lahko zgolj naključje ali srečen slučaj. Iz izpovedi priče M. Z., ki je bil obrnjen proti zadnji strani avtobusa, je razvidno, da so padli tudi drugi potniki. Priča L. Z. je izpovedala o izredno močni sili, ki jo je skupaj z otrokom potisnila na sedež pred njo. Tudi J. Z., ki je v času zaviranja iz sedeža vstajal, je izpovedal, da ga je vrglo nazaj na sedež. Z izpovedmi teh prič skladna je ocena šoferja avtobusa, da pri zaviranju pri hitrosti 30 do 35 km/h še tako dober prijem potnika, ki se pripravlja na izstop, ne zdrži pritiska oz. delujoče sile. Ker torej tožnica ni imela možnosti, da se pritisku upre, ji prispevka k nastali škodi ni mogoče očitati. Ugotovljeno je, da se je držala za ročaj, ki ji je bil na razpolago. Kljub temu, da je bila na nenadno spremembo hitrosti pripravljena (izpovedala je, da je opazovala vožnjo vozila pred avtobusom), se sili, ki je nanjo zaradi zaviranja delovala, ni mogla upreti. Ker vožnja z avtobusom običajno ne privede do poškodb, je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožnica z odločitvijo za vožnjo z avtobusom pristala na nastanek škode.

6. Utemeljeno pa pritožba graja ugotovljene telesne bolečine in posledično prisojeno odškodnino za to vrsto škode. Pritožba pravilno opozarja, da izvid z dne 13.1.2011 potrjuje, da je imela tožnica ob tem pregledu le minimalne bolečine in da analgetikov ni več jemala. Tudi dejstvo, da je bolnišnico zapustila že tretji dan in da je že v bolnišnici začela vstajati ter hoditi s pomočjo tritočkovnega steznika ter po odpustu iz bolnišnice hitro postala samostojna pri dnevnih opravilih, kaže, da so hude bolečine že v bolnišnici pojenjale. V odpustnem pismu se ne omenjajo. Bolečine so bile zabeležene v izvidu, narejenem ob sprejemu v bolnišnico, v katerem se navaja, da predklon zaradi bolečin ni izvedljiv. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju pojasnil, da je opisoval bolečine, ki so pri tovrstnih poškodbah običajne, zato njegovemu mnenju ni mogoče nekritično slediti. Dolgotrajne hude bolečine namreč ne izhajajo niti iz medicinske dokumentacije, niti o njih ni izpovedovala tožnica. Pravilen je zato zaključek, da se je huda bolečina, ki je bila prisotna ob sprejemu v bolnišnico (25.12.2010), že do odpusta iz bolnišnice (28.12.2010) prelevila v srednje hudo in do prvega pregleda 13.1.2011 v bolečino lahke intenzitete. Izkazane pa so nevšečnosti, ki so tožnico spremljale pri dvomesečnem nošenju tritočkovnega steznika. Rentgensko je bila slikana, imela je pregled v travmatološki ambulanti in enega v fiziatrični ambulanti, obiskovala fizikalno terapijo in v prvih dneh jemala protibolečinska zdravila. Zdravljenje je potekalo povsem brez zapletov. Pravilna uporaba 179. čl. OZ, ki terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter objektivno pogojenost odškodnine, upoštevajoč druge primere iz sodne prakse, privede do nižje odškodnine od 5.000,00 EUR, kolikor jo je za to vrsto škode prisodilo sodišče prve stopnje. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je za to vrsto škode treba določiti odškodnino v višini 3.000,00 EUR.

7. V dopolnilnem mnenju je izvedenec pojasnil, da je tožnica od svojega osebnega zdravnika dobila napotnico za fizikalno terapijo v zdravilišču. To dejstvo je potrjeno tudi z računom št. 86153186, na katerem je zapisano, da je plačnik terapije Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ker težav, ki jih je imela tožnica že pred škodnim dogodkom, ni mogoče razmejiti od posledic škodnega dogodka, je pravilen zaključek, da je tudi fizikalna terapija, izvedena kmalu po škodnem dogodku, del zdravljenja v škodnem dogodku nastalih poškodb. Ni mogoče spregledati, da je izvedenec v izvedeniškem mnenju zapisal, da zlomi v ledvenem prehodu, kjer je spodnji del hrbtenice najbolj gibljiv, zaradi poškodbe medvretenčnih vezi, medvretenčnega hrustanca in večje ali manjše deformacije vretenca, praviloma vedno puščajo vsaj delno omejeno gibljivost spodnjega dela hrbtenice.

8. Za strah prisojeno odškodnino je sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti preverilo z vidika pravilnosti uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo hud primarni strah ob padcu in ob nenadni hudi bolečini v križu ter hud sekundarni strah ob prvem pregledu v travmatološki ordinaciji ter v času hospitalizacije. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je tajala ves čas zdravljenja. Tako ugotovljena škoda, upoštevajoč merila iz 179. čl. OZ, utemeljuje prisojeno odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče previsoko določilo. Pri odmeri odškodnine za to vrsto škode je upoštevalo tudi tožničino trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v času zdravljenja. To ni pravilno, ker so nevšečnosti, ki so tožnico spremljale v času štirimesečnega zdravljenja in s temi nevšečnostmi zvezane omejitve, upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. V skladu s sodno prakso se odškodnina za duševne bolečine prizna zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po zaključku zdravljenja – zaradi neugodnih občutkov oz. trpljenja, povzročenega z omejitvami in vlaganjem večjega napora pri dejavnosti oškodovanca. Te omejitve oz. posledice pa so majhne: tožnica blage bolečine začuti ob spremembah vremena, pri vseh nekoliko težjih fizičnih opravilih, če dolgo časa stoji ali sedi; gibljivost prsno ledvene hrbtenice pa je zmanjšana. Bolečine pri določenih gibih in omejitve pri opravljanju določenih del je potrdila tudi tožnica, zaslišana kot stranka. Omenila je tudi neprijeten občutek ob vožnji z avtobusom. Pravilna uporaba 179. čl. OZ, ki terja upoštevanje prizadetosti konkretnega oškodovanca ter objektivno pogojenost odškodnine, upoštevajoč druge primere iz sodne prakse, privede do nižje odškodnine od 3.900,00 EUR, kolikor jo je za to vrsto škode prisodilo sodišče prve stopnje. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je za to vrsto škode treba določiti odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Procentualno ocenjeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti na odločitev ne vpliva, saj gre za oceno na podlagi pogodbeno določenih kriterijev, ti pa niso podlaga za odločanje v obravnavanem primeru.

10. Ni res, da izvedenec na zastavljena vprašanja in pripombe tožene stranke ni odgovoril. Zadovoljivo je pojasnil, da je opredelil trajanje srednje hudih telesnih bolečin, kakor je običajno pri zlomih, kakršnega je utrpela tožnica. Pojasnil je nevšečnosti v zvezi z nošenjem steznika, okoliščine v zvezi z napotitvijo na fizikalno terapijo; svojo oceno 15 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti je označil za relativno ter pojasnil, da temelji na s splošnimi pogoji dogovorjenih merilih za njeno ocenjevanje. Pojasnil je, da razmejitev med tožničinimi težavami v ledvenem predelu pred škodnim dogodkom in po njem ni možna, ker stanje pred poškodbo v medicinski dokumentaciji ni dovolj natančno evidentirano. Ker sodišče dokazovanje dopolni (z novim izvedencem ali dopolnitvijo mnenja) le v primeru, če je izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, kar v konkretnem primeru ni podano, je pritožbeni očitek o kršitvi postopka neutemeljen. Ker dopolnjevanje izvedenskega mnenja z novim izvedencem ni bilo potrebno, očitana procesna kršitev ni bila storjena.

11. Pritožbi je treba pritrditi tudi, da razlogov za odločitev o odškodnini, priznani za materialno škodo, sodišče prve stopnje ni navedlo. Tožnica je zahtevek za povrnitev potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem argumentirala s številom prevoženih kilometrov (221 km), ni pa pojasnila, na katerih relacijah in na katere preglede je hodila oz. se je vozila. Ni naloga sodišča, da te podatke zbira po listinski dokumentaciji in sámo sklepa o nastanku teh stroškov. Tudi dejstva, zakaj je zahtevala izstavitev zdravniškega potrdila, za katerega je plačala 10,80 EUR, tožnica ni pojasnila. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niti stroški izdaje zdravniškega potrdila niti potni stroški v zvezi z zdravljenjem niso ugotovljivi in je v tem delu zahtevek treba zavrniti. Iz računov zdravilišča T. d.d. pa je razvidno, da je bila zaradi izvajanja terapije, ki jo je plačal Z., tožnica v zdravilišču le 7 dni (v času od 3.4.2011 do 10.4.2011). Za njeno bivanje tem obdobju je bil izdan račun št. 86153186 v višini 479,34 EUR. Do povrnitve teh stroškov je tožnica upravičena, ker gre za potrebne stroške zdravljenja. Terapija je bila izvedena kmalu po škodnem dogodku, katerega posledice so take narave, da jih je s fizikalno terapijo mogoče blažiti oz. zdraviti. Ni pa pravno priznana materialna škoda strošek bivanja, ki ga je tožnica imela, ker je bivanje v zdravilišču podaljšala (od 10.4.2011 do 16.4.2011). Iz računa št. 86154407 z dne 16.4.2011 ni razvidno, da bi se tudi v tem obdobju izvajala terapija.

12. Priznati je treba tudi zakonske zamudne obresti od priznane škode in sicer od dne, ko je tožena stranka prišla v zamudo. Tožeča stranka je navedla, da je toženo stranko k plačilu škode pozvala z dopisom z dne 16.5.2011 in da je tožena stranka preko pooblaščene zavarovalnice izplačilo odškodnine odklonila dne 28.6.2011, čeprav je tega dne razpolagala z vso listinsko dokumentacijo. Iz teh trditev, ki so nesporne, ker jim tožena stranka ni ugovarja, je razvidno, da je tožena stranka z vsemi podatki, ki so podlaga za izplačilo odškodnine, razpolagala, pa je dne 28.6.2011 zahtevek kljub temu zavrnila. Od tega dne dalje je v zamudi s plačilom odškodnine. Materialna podlaga za ta del terjatve so določila 165. čl., drugi odstavek 299. čl., 374. čl. in 378. čl. OZ. Sodišče, ki je ugodilo zahtevku za plačilo obresti od 5.10.2010 dalje, kar je pred škodnim dogodkom, razlogov za svojo odločitev ni navedlo.

13. Zaradi v škodnem dogodku utrpele škode je torej tožnica upravičena do odškodnine: za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 3.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.500,00 EUR ter do povrnitve 479,34 EUR materialne škode, skupaj 6.979,34 EUR. Prvostopenjska odločitev je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, spremenjena (358. čl. ZPP).

14. Kadar pritožbeno sodišče prvostopenjsko določitev spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Ker pa plačnik stroškov izvedenine, še ni znan, pritožbeno sodišče o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ne more odločiti. Sodišče prve stopnje je odredilo, da se stroški izvedenca v višini 301,89 EUR plačajo iz predujma, ki ga je založila tožeča stranka in že odredilo, da se plačilo izvede. Glede izvedenine 150,94 EUR je odrejeno, da se plača iz predujma, ki sta ga založili obe pravdni stranki, plačilo pa še ni odrejeno in izvršeno. Šele, ko bo znano, v kakšnem obsegu sta pravdni stranki dolžni kriti stroške izvedenine, bo mogoče odločiti o stroških postopka. Pritožba pravilno opozarja, da je pri odločitvi treba upoštevati uspeh in stroške obeh pravdnih strank ter po pobotu naložiti plačilo stroškov tisti od strank, katere obveznost je večja. Po spremembi odločitve prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka uspela uveljaviti 54 % zahtevka, tožena stranka pa se je uspela ubraniti 46 % zahtevka.

15. Tožena stranka, ki je izpodbijala zahtevek v višini 11.007,23 EUR, je uspela prisojeno odškodnino znižati za 4.027,89 EUR, kar je 37 % uspeh. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: materialni stroški 5,00 EUR, sodna taksa za pritožbo 459,00 EUR (drugi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 154. čl. ZPP).