Jedro

Po določbi 23. člena ZDoh velja, da je zavezanec za davek tista fizična oseba, ki je kot lastnik (imetnik pravice uporabe ali uživalec zemljišča) vpisana v katasterskem operatu po stanju na dan 31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Na te podatke je torej davčni organ vezan in se obstoj lastninske pravice na zemljiščih v davčnem postopku več ne ugotavlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnikov zoper odločbo prvostopnega davčnega organa, po kateri so bile njunemu pravnemu predniku A.A. odmerjene obveznosti iz kmetijstva za leto 1998 v znesku 82.258,50 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 23., 24., 25. in 27. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh) kot pravno podlago za odločitev. V dejanskem pogledu pa navaja, da je v konkretnem primeru davčni organ A.A. kot predstavniku gospodinjstva odmeril obveznosti od katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih lastnik je tožnik in ostali družinski člani. Ker katastrski dohodek presega znesek, določen v 27. členu ZDoh, mu je bil davek odmerjen po stopnji 8% v znesku 82 086,00 SIT, skladno s predpisi pa mu je bila poleg davka odmerjena še pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da so bile A.A. kot zavezancu obveznosti odmerjene tudi od dohodka zemljišč, ki niso v njegovi lasti oziroma v lasti članov gospodinjstva, pa se tožena stranka sklicuje na 138. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.18/96 - 18/99 - v nadaljevanju: ZDavP), po katerem se davek od dohodka iz kmetijstva zavezancu odmeri na podlagi podatkov o zavezancu in katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, vpisanih v zemljiškem katastru po stanju na dan 31. 12. pred letom, za katero se davek odmerja. Po podatkih Geodetske uprave je bil A.A. na dan 31. 12. 1997 vpisan kot lastnik tudi za zemljišča, za katera se v pritožbi navaja, da ni bil nikoli lastnik. Glede na to, da za takšne pritožbene navedbe ni predložil nobenih dokazil, iz katastrskih podatkov pa izhaja stanje, kot je upoštevano v prvostopni odločbi, po presoji tožene stranke pritožbeni ugovor ni utemeljen in so bile torej sporne obveznosti zavezancu odmerjene skladno s predpisi.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in predlagata njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). Uvodoma najprej pojasnjujeta, da je A.A. umrl in da sta dediča po njem oba tožnika, s tem pa legitimirana tudi za tožbo. V tožbi trdita, da je odločba nepravilna in nezakonita ter da nasprotuje načelu pravičnosti. Prva tožeča stranka je skupaj s pokojnim možem že do sedaj neštetokrat ugovarjala, da nista in ne moreta biti zavezanca za plačilo kakršnihkoli dajatev, ki se nanašajo na nepremičnine parc.št. 968/1 in parc.št. 968/32, ki sta ulica, ter parc.št. 957/7 in 959/8, ki sta v naravi plantažni sadovnjak v skupni velikosti 56 891 m2. Res sta sicer tožnika z dodatnim sklepom o dedovanju podedovala naštete nepremičnine, vendar je do tega prišlo zaradi predhodnih napak Geodetske uprave in Zemljiške knjige. Njuna pravna prednica B.B. je namreč parceli št. 959/7 in 959/8 k.o. C prodala v letu 1953 Zadružnemu kmetijskemu podjetju. Kupna pogodba zemljiškoknjižno ni bila izvedena po krivdi kupca, poleg tega pa je prišlo brez vednosti pravne prednice tožnikov do združitve parcel in se je tako skupna površina bistveno povečala. Zemljiška knjiga pa je to izvedla tako, da je novo površino enostavno prištela k zemljišču pravne prednice. Tožnikoma je bilo takrat svetovano, naj dovolita prepis spornih nepremičnin nanju v zapuščinskem postopku in da bo zatem sklenjen ustrezni pravni posel ter nepremičnine prenesene na Sklad kmetijskih zemljišč, ki z zemljišči tudi dejansko razpolaga. Na celotni površini obeh parcel je namreč zasajen plantažni sadovnjak, česar se dobro zaveda tudi Republika Slovenija, ki je vložila preko pravobranilstva tožbo na ugotovitev lastninske pravice teh dveh parcel. Tožnika sta tožbeni zahtevek pripoznala, zato je sodišče 13. 2. 2002 izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Sklenili so tudi izvensodno poravnavo, iz katere je povsem jasno razvidno, da je pravni prednik Sklada že leta 1953 kupil obe parceli in jih takrat tudi vzel v posest. Prav tako je razvidno, da se je površina parcel povečala zaradi nepravilnega združevanja in da člani družine A.A. k temu niso z ničemer prispevali. Tako se pokaže, da država preko Sklada oddaja nepremičnine v najem, tožečo stranko oziroma oba tožnika pa bremeni za davščine, kot da imata tožnika od tega kakršnokoli korist. Ker torej tožnika oziroma njun pravni prednik dejansko ni bil lastnik nepremičnin, tudi ni osnove za odmero davka in je zato odločba nezakonita. Tožnika še predlagata, da sodišče vpogleda listine, ki se že nahajajo v spisih naslovnega sodišča pod opr.št. U ..... in obenem združitev obeh postopkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne ....

Tožba ni utemeljena.

V zadevi davčna odmera kot taka ni sporna - ne po višini in tudi ne v pogledu uporabljenih dejanskih podlag za odmero kot tistih podatkov, kakršni na določen dan (31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja) izhajajo, oziroma so izhajali 31. decembra 1997, iz zemljiškega katastra. Nepravilnosti v tem pogledu, pri preizkusu po uradni dolžnosti, tudi ni našlo sodišče. Sporen je položaj obeh tožnikov oziroma njunega pravnega prednika Antona Čebularja kot zavezanca za davek od dohodka iz kmetijstva za navedene sporne parcele sploh.

V tem pogledu pa iz spisov kot nesporno sledi, da so bili na dan 31. decembra 1997 kot lastniki vseh parcel, od katerih se davek odmerja, vključno s tistimi, ki so sporne v konkretnem primeru, vpisani đlani družine A.A. in s tem pravni prednik(i) tožnikov. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Prav ti podatki oziroma ta vpis je namreč ključnega pomena, ne le za postopek davčne odmere po ZDavP, ampak tudi v pogledu določitve zavezanca za davek. Po določbi 23. člena ZDoh, na katero se pravilno sklicuje že tožena stranka, namreč velja, da je zavezanec za ta davek tista fizična oseba, ki je kot lastnik (imetnik pravice uporabe ali uživalec zemljišča) vpisana v katastrskem operatu po stanju na dan 31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Na te podatke je torej davčni organ vezan in se obstoj lastninske pravice na zemljiščih v davčnem postopku več ne ugotavlja. Davčni zavezanec za davek od dohodka iz kmetijstva za leto 1998 je torej tudi v konkretnem primeru, skladno s citirano določbo ZDoh tisti, ki je vpisan kot lastnik v operatu po stanju na dan 31. decembra 1997. To pa sta bila v konkretnem primeru po podatkih katastra nesporno tožnika oziroma njun pravni prednik (A.A.). Zato tožnika z ugovorom, da nista (bila) dejanska lastnika parcel, že v davčnem postopku nista mogla uspeti, uspeti pa tudi ne moreta v tožbi. Kolikor uveljavljata, da so podatki v operatu vpisani nepravilno, pa to ni predmet tega postopka, ampak izrednega (obnove), pa še to le v primeru, da bi uspela (v ustreznem drugem postopku po CENDMPE, 5. člen - sprememba vpisa podatkov) doseči spremembo vpisa v kataster. Ostaja pa jima seveda v vsakem primeru pravica, da zahtevata povračilo škode od tistega, ki je ravnal nepravilno in jima škodo povzročil. Sicer pa sodišče v zvezi s tožbenim očitkom nepravičnosti še dodaja, da so davčni predpisi prisilne narave, in da so nanje, čeprav se včasih zdi njihovo odločanje preveč formalno, vezani tako davčni organi kot tudi sodišče. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo. Sledilo pa tudi ni predlogu za združitev postopkov, saj gre za dva različna postopka, ki se vodita na različni (materialni) pravni podlagi.