Jedro

Sodišče prve stopnje je po mnenju revizijskega sodišča pravilno ugotovilo, da besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija. Vendar pa je v 13. točki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega, poleg treh drugih elementov, tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno področje po programskih sklopih. V javnem razpisu tudi ni bilo izrecno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije: „finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003“, ampak je tožena stranka v javnem razpisu ponudnike napotila na prijavne obrazce (v upravnih spisih je med razpisno dokumentacijo priložen tudi ta obrazec). V javnem razpisu pa je bilo tudi navedeno, da lahko razpisno dokumentacijo predlagatelji dvignejo v vložišču tožene stranke ali na njeni spletni strani in da je tožena stranka dolžna na pisno zahtevo zainteresiranim predlagateljem razpisno dokumentacijo tudi poslati. V točki 14. 1. javnega razpisa pa je bilo navedeno, da mora biti vloga izpolnjena na ustreznih razpisnih obrazcih. Ker torej tožeča stranka navedenega obrazca ni poslala toženi stranki do izteka roka razpisa (3. 3. 2003), je tožena stranka njeno vlogo upravičeno zavrgla kot nepopolno (peti odstavek 117. člena ZUJIK).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 18. 4. 2003 (pravilno 18. 3. 2003). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 117. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo – ZUJIK (Ur. l. RS, št. 96/2002) in določbe 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Ur. l. RS, št. 6/2003) v zadevi javnega razpisa za izbor javnih kulturnih programov na področju založništva, ki jih bo v letu 2003 financirala Slovenija iz proračuna za kulturo (Ur. l. RS, št. 11/2003), odločila, da se vloga tožeče stranke, ki je označena pod zaporedno št. ..., zavrže kot nepopolna.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 100., 106., tretjega odstavka 114., prvega odstavka 116. in petega odstavka 117. člena ZUJIK. Sklicuje se tudi na 13. in 14. 1. točko Javnega razpisa (Ur. l. RS, št. 11/2003) ter pritrjuje odločilnim razlogom tožene stranke. Po njegovi presoji zaradi opustitve posebne navedbe v javnem razpisu, da je treba vlogo dati na obrazcu, ki je v razpisni dokumentaciji, sklep ni nezakonit. Dejstvo, da je bilo zavrženih 51 vlog zaradi manjkajočega predmetnega obrazca, ne dokazuje, da je bila napaka v razpisni dokumentaciji, saj je bilo 57 vlog popolnih. Tožeča stranka torej v tožbi navaja le sum, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, stopnja suma pa je po mnenju sodišča prve stopnje kot dokazni standard premalo, da bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa tožene stranke na glavni obravnavi, če tožeča stranka v potrditev suma ne ponudi nobenega tehtnega dokaza, katerega izvedba na glavni obravnavi bi lahko pripeljala do drugačne odločitve.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo), v kateri ponavlja tožbene navedbe. Meni, da obrazec: „finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003“ ni bil v tem besedilu naveden niti kot priloga javnega razpisa, ampak naj bi mu bil zgolj dejansko priložen, o čemer v samem besedilu razpisa ni nobenega dokaza. Meni, da bi bilo nesmiselno morebitno dokazovanje: ex post facto, še zlasti, če bi to tožena stranka zahtevala od nje. Meni, da je tožena stranka njeno vlogo na javni razpis zavrgla neutemeljeno in je njeno ravnanje zato protizakonito. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo evidentne kršitve razpisne zakonodaje s strani tožene stranke, namreč da je bil razpis tožene stranke zavajajoč ali prirejen le za nekatere prijavitelje, sklep o zavrženju njene vloge pa nezakonit. Meni tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrne, pomanjkljivo in kontradiktorno obrazložena ter nezadostno utemeljena. Ta odločitev torej podpira neenakopravno obravnavo zavodov, ki so pravne osebe zasebnega prava, v primerjavi z javnimi zavodi in je v nasprotju z določbo 14. Ustave Republike Slovenije, čeprav se nanjo izrecno sklicuje.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je predmet spora sklep tožene stranke, da se vloga tožeče stranke, kot prijava na javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju založništva, ki je označena pod zaporedno št. ..., zavrže kot nepopolna, ker ni bila vložena na obrazcu, določenem v javnem razpisu.

9. Čeprav se po določbi 100. člena ZUJIK za javni razpis in javni poziv smiselno upoštevajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v ZUJIK drugače urejena, v tem primeru ni bilo treba uporabiti določbe ZUP (66. in 67. člen) o nepopolnih vlogah. V prvem odstavku 116. člena ZUJIK je namreč glede na ZUP posebna določba, da lahko stranka vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka. V ZUJIK ni določeno, da mora organ stranko pozvati na dopolnitev vloge. Določba petega odstavka 117. člena ZUJIK določa, da se nepopolna vloga zavrže. Zakonodajalec pa je dal ministru za kulturo zakonsko pooblastilo za podrobnejšo ureditev načina dela ministrstva v zvezi s postopkom izbire kulturnih programov in projektov, ki se financirajo, in sicer v določbi 106. člena ZUJIK. Na tej podlagi tretji odstavek 15. člena navedenega pravilnika (Ur. l. RS, št. 6/2003) določa, da je vloga popolna, če vsebuje vse sestavine, ki jih zahteva besedilo razpisa.

10. Sodišče prve stopnje je po mnenju revizijskega sodišča pravilno štelo za pravno relevantno vprašanje za rešitev tega upravnega spora, ali je bil manjkajoči obrazec sestavina razpisa in če je to sestavino terjalo besedilo javnega razpisa. Kar zadeva obveščenost tožnika o manjkajoči sestavini vloge za razpis, je pravilno štelo za relevantno določbo 114. člena ZUJIK, ki določa, da mora besedilo objave javnega razpisa vsebovati pogoje, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci (četrta alinea prvega odstavka), vsebino vlog (drugi del osme alinee prvega odstavka), navedbo uslužbencev, ki so pristojni za dajanje informacij v zvezi z javnim razpisom (deveta alinea prvega odstavka), informacijo o morebitni razpisni dokumentaciji, ki je vlagateljem na razpolago (deseta alinea prvega odstavka). Določba tretjega odstavka 114. člena ZUJIK pa določa, da vsebino razpisne dokumentacije posebej določa besedilo javnega razpisa. Besedilo javnega razpisa je bilo objavljeno v Ur. l. RS, št. 11/2003. Sodišče prve stopnje je po mnenju revizijskega sodišča pravilno ugotovilo, da besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija. Vendar pa je v 13. točki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega, poleg treh drugih elementov, tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno področje po programskih sklopih. V javnem razpisu tudi ni bilo izrecno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije: „finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003“, ampak je tožena stranka v javnem razpisu ponudnike napotila na prijavne obrazce (v upravnih spisih je med razpisno dokumentacijo priložen tudi ta obrazec). V javnem razpisu pa je bilo tudi navedeno, da lahko razpisno dokumentacijo predlagatelji dvignejo v vložišču tožene stranke ali na njeni spletni strani in da je tožena stranka dolžna na pisno zahtevo zainteresiranim predlagateljem razpisno dokumentacijo tudi poslati. V točki 14. 1. javnega razpisa pa je bilo navedeno, da mora biti vloga izpolnjena na ustreznih razpisnih obrazcih. Ker torej tožeča stranka navedenega obrazca ni poslala toženi stranki do izteka roka razpisa (3. 3. 2003), je tožena stranka njeno vlogo upravičeno zavrgla kot nepopolno (peti odstavek 117. člena ZUJIK).

11. Tudi po mnenju revizijskega sodišča tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) za svoj dvom ne ponuja nobenega konkretnega dokaza. Dejstvo, da je bilo zavrženih 51 vlog zaradi manjkajočega predmetnega obrazca, tudi po mnenju revizijskega sodišča ne dokazuje, da je bila napaka v razpisni dokumentaciji, saj je bilo 57 vlog popolnih. Zato je pravilno mnenje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka navaja le sum, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, kar pa je kot dokazni standard premalo, da bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa tožene stranke na glavni obravnavi, če tožeča stranka v potrditev suma ne ponudi nobenega tehtnega dokaza, katerega izvedba na glavni obravnavi bi lahko pripeljala do drugačne odločitve.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.