Jedro

Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugoditvenem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 299,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 9. 2013 in št. ... z dne 18. 4. 2013 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 10. 5. 2013 dalje v višini 146,06 EUR mesečno (II. točka izreka). Zahtevek za priznanje iste denarne dajatve tudi za čas od 28. 9. 2012 do 9. 5. 2013, je zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 639,09 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

Soglaša z ugotovitvijo, da se tožnik lahko samostojno hrani, samostojno giblje po stanovanju s pomočjo invalidskega vozička in vzdržuje osebno higieno, ker si lahko spodnji del telesa umije sam. Ne strinja pa se z dokaznim zaključkom sodišča, da ni zmožen samostojnega gibanja izven stanovanja, in da ni samostojen pri fizioloških potrebah. Sodišču očita, da se je ne glede na mnenje IK I in IK II iz predsodnega postopka ter sodno izvedensko mnenje z dne 7. 5. 2015, samo postavilo v vlogo izvedenca medicinske stroke, saj je odločilo mimo strokovnih znanj izvedenskih organov. Ugotavljanje zmožnosti gibanja zunaj stanovanja in samostojno opravljanje fizioloških potreb zahteva posebno strokovno znanje, ki ga opravljajo izvedenski organi. Ker sodišče ni sledilo njihovim ocenam je podana bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na to, da sodišče ni sledilo mnenju izvedenskih organov je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Pri vprašanju zmožnosti samostojnega gibanja zunaj stanovanja opozarja na svojo izvedensko prakso, pri kateri do sedaj kot kriterij ni bila upoštevana zmožnost premagovanja arhitekturnih barier. Ne strinja se niti z zaključkom sodišča, da tožnik ne more opravljati osnovnih fizioloških potreb, saj katetrizacijo izvaja sam. Glede odvajanja blata s pomočjo klizme naj ne bi bilo podatka, da bi tožnik potreboval pomoč druge osebe. Po dosedanji izvedenski praksi je za opravljanje te osnovne življenjske potrebe bistveno, da zavarovana oseba obvlada načrtovanje in izvajanje odvajanja urina in blata na stranišču ali v toaletnem prostoru in pri tem samostojno obvlada ravnotežje telesa v sedečem položaju.

Izpodbija tudi stroškovno odločbo saj zaradi nepravilne razsoje o glavni stvari tožniku ni dolžna povrniti stroške postopka.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tožene stranke, poudarja, da je sodišče pravilno presodilo izvedene dokaze, da se ni postavilo v vlogo izvedenca medicinske stroke, in da je utemeljeno upoštevalo tudi njegovo ustno izpoved. Pravilno je zaključilo, da potrebuje pomoč pri praznjenju črevesja, kar izhaja že iz izvida A. z dne 12. 4. 2012. Pomoč kar dveh oseb potrebuje tudi pri gibanju izven stanovanja, saj ne more sam iz prvega nadstropja stanovanja, brez te pomoči pa ne more po nobenih opravkih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo napotilom pritožbenega sodišča in izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Ob pravilni uporabi materialnega prava je izpodbijana zavrnilna upravna akta o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, kot nezakonita na temelju 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), utemeljeno odpravilo.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane relativne bistvene kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Zgolj zato, ker sodišče ni sledilo ocenama IK I in IK II iz predsodnega postopka z dne 12. 3. 2013 oz. 13. 9. 2013, niti v celoti pisnemu sodnemu izvedenskemu mnenju z dne 7. 5. 2015 seveda ni storilo kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana le, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe zakona ali jo je uporabi nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Z dokaznim ocenjevanjem pisnega sodno izvedenskega mnenja v povezavi z izpovedjo izvedenca na glavni obravnavi, se zagotovo ni postavilo v vlogo medicinskega strokovnjaka, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Res je sicer, da sodišče v skladu z 243. členom ZPP izvede dokaz z medicinskim izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim ne razpolaga. Izvedenec je v bistvu strokovni pomočnik sodišču. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da tovrstni dokaz, tako kot vsi ostali, ne bi bil podvržen dokazni oceni sodišča. V skladu z 8. členom ZPP namreč sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri dokaznem ocenjevanju je bistveno, da je upoštevan zakonsko določen metodološki pristop. Da je torej dokazni zaključek sprejet v skladu s formalnim okvirom proste dokazne ocene, tako da ustreza standardu vestnosti, skrbnosti ter analitične sintetičnosti(1).

Prav na takšen način je dokazna ocena sprejeta tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je logično pravilno in prepričljivo zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam.

7. V tem pritožbenem postopku sicer ni sporno, da se tožnik lahko samostojno hrani, samostojno giblje v stanovanju s pomočjo invalidskega vozička in vzdržuje higieno.

8. Glede vseh ostalih osnovnih življenjskih opravil pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da jih tožnik več ne more zadovoljevati sam.

Zaradi kasnih posledic po zlomu ledvenega vretenca, nevrogenega mehurja in paraplegije, se ne more samostojno oblačiti, niti slačiti, saj ne more obleči in sleči spodnjega dela telesa. Ne more se samostojno obuti, ne sezuti.

Tožnik ni samostojen niti pri opravljanju fizioloških potreb, saj pri odvajanju blata potrebuje klistiranje, ki ga ne more opraviti sam. Sodno medicinski izvedenec je na glavni obravnavi (list. št. 118 v sodnem spisu) izrecno izpovedal, da pri opravljanju navedene fiziološke potrebe, tožnik potrebuje pomoč druge osebe. To nenazadnje izhaja celo iz izvida A. z dne 12. 4. 2012, na katerega je opozorjeno v odgovoru na pritožbo. V navedenem izvidu je eksplicitno predlagano, da se za težave z odvajanjem, povezane s poškodbo hrbtenice, uporabi klizma, ki jo aplicira bodisi patronažna služba ali svojci.

Enako velja glede potrebne pomoči pri gibanju izven stanovanja. Ni sicer dvoma, da se tožnik na invalidskem vozičku lahko sam premika v stanovanju, izven stanovanja pa le, ko je že pripeljan na cesto. Glede na to, da stanuje v prvem nadstropju stanovanjske hiše, ki nima dvigala, sam pa stopnic ne more premagovati, temveč za to potrebuje pomoč ene če ne celo dveh oseb, je povsem logičen tudi zaključek sodišča, da se ne more samostojno gibati izven stanovanja. Dejstvo, da izvedenski organi tožene stranke kot kriterija pri ugotavljanju možnosti samostojnega gibanja izven stanovanja, niso upoštevali arhitekturnih ovir, ne more biti odločilno. Že po naravi stvari ni mogoče šteti, da se oseba samostojno giblje izven stanovanja, če ne more sam premagovati arhitekturnih ovir.

9. Ob ugotovitvi, da tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb ne more sam zadovoljevati šest, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja, in da pomoč potrebuje pri odvajanju blata, je pravilen in prepričljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 2. v zvezi s 1. odstavkom 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe (II. točka izreka) je ob pravilno uporabljenem 2. odstavku 141. člena v zvezi s 57. členom ZPIZ-1, tožniku zakonito priznana denarna dajatev v dosojeni višini.

10. Ker je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v pretežnem delu uspel, je tožena stranka zakonito zavezana k povračilu stroškov postopka v odmerjeni višini.

11. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

12. Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer 225,60 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom, 20,00 EUR materialnih stroškov, povečanih za 22 % DDV, kar skupaj znese 299,63 EUR, kot je razvidno iz izreka.

(1) Npr. sodba II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007