Jedro

Predlagatelja sta Vrhovnemu sodišču predlagala dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno njuni tožbi na način, da je bilo zanju sporno gradbeno dovoljenje odpravljeno in zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek. Ker torej ni več odločbe, za katero sta predlagatelja zatrjevala, da posega v njune pravice, si z revizijo ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, ki ga utemeljujeta z lastništvom nepremičnine, na katero naj bi negativno vplivala gradnja daljnovoda.

Na to ne vpliva, da Upravno sodišče ni sledilo njuni zahtevi, naj odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da investitorju zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlagatelja sta namreč v dosedanjem upravnem postopku, ki se je vodil na zahtevo tretjega, sodelovala izključno z namenom varstva svojih pravic, v katere bi lahko bilo poseženo z izdajo gradbenega dovoljenja. Ker tega ni več, tudi njun pravni položaj ostaja nespremenjen. Zanju je posledica odločitve Upravnega sodišča, da toženki prepusti ponovno odločanje o investitorjevi zahtevi, samo dejanska in se kaže v časovno odloženem pravnomočnem koncu odločanja o investitorjevi zahtevi.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo (II. točka izreka sklepa in sodbe) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo II. točko izreka delne odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-11/2014/178 z dne 3. 4. 2019, ter zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Z navedeno II. točko izreka delne določbe je tožena stranka investitorju (stranki z interesom v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za daljnovod DV 2 x 110 KV Murska Sobota-Mačkovci od stojnega mesta (v nadaljevanju SM) 16 do vključno SM 18 in od SM 20 do SM 21, na tam navedenih zemljiščih.

2. V obrazložitvi sodbe Upravno sodišče navaja, da tožnikoma ni mogoče odreči pravnega interesa za tožbo zoper II. točko izreka delne odločbe, ker v tožbi navajata, da je negativen vpliv daljnovoda širši od njegovega varovalnega pasu in zato vpliva na nepremičnino v njuni lasti. V nadaljevanju ugotavlja, da tožnikoma v upravnem postopku niso bile poslane v izjavo listine, ki jih je predložila stranka z interesom, niti se toženka ni opredelila do njunih navedb (med drugim o vplivu daljnovoda v kabelski izvedbi na njuno nepremičnino, o nepravilno izdelani projektni dokumentaciji in vplivih elektromagnetnega sevanja, hrupa in drugih elementov na njuno nepremičnino), zato je odločba pomanjkljiva in ne omogoča sodne presoje.

3. Tožnika (v nadaljevanju predlagatelja) sta zoper sodbo vložila predlog za dopustitev revizije z več pravnimi vprašanji. Bistvo njunih navedb je, da bi se Upravno sodišče moralo opredeliti do ugovorov o nezakonitosti in neustavnosti relevantnega prostorskega akta in pri odločanju uporabiti institut exceptio illegalis, zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja pa zavrniti. V tožbi sta namreč primarno uveljavljala odločanje v sporu polne jurisdikcije in tudi utemeljila, da so za to izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1, do česar naj bi se sodišče ne opredelilo.

4. Predlog ni dovoljen.

5. V skladu z drugim odstavkom 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), lahko revizijo vloži le tisti, ki ima zanjo pravni interes. Zaradi pogoja, da mora biti revizija pred tem dopuščena, pa mora stranka izkazovati pravni interes že za vložitev predloga za dopustitev revizije. Ta je podan, če bi ugoditev reviziji pomenila za predlagatelja določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči.1

6. Predlagatelja sta Vrhovnemu sodišču predlagala dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno njuni tožbi na način, da je bilo zanju sporno gradbeno dovoljenje odpravljeno in zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek. Ker torej ni več odločbe, za katero sta predlagatelja zatrjevala, da posega v njune pravice, si z revizijo ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, ki ga utemeljujeta z lastništvom nepremičnine, na katero naj bi negativno vplivala gradnja daljnovoda. Na to ne more vplivati, da Upravno sodišče ni sledilo njuni zahtevi, naj odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da investitorju zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlagatelja sta namreč v dosedanjem upravnem postopku, ki se je vodil na zahtevo tretjega, sodelovala izključno z namenom varstva svojih pravic, v katere bi lahko bilo poseženo z izdajo gradbenega dovoljenja. Ker tega ni več, tudi njun pravni položaj ostaja nespremenjen. Zanju je posledica odločitve Upravnega sodišča, da toženki prepusti ponovno odločanje o investitorjevi zahtevi, samo dejanska in se kaže v časovno odloženem pravnomočnem koncu odločanja o investitorjevi zahtevi.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako npr. Vrhovno sodišče v sklepu X DoR 82/2018 z dne 29. 8. 2018 (8. točka obrazložitve).