Jedro

Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so v enakem položaju, ne glede na to ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku (v obravnavanem primeru v denacionalizacijskem postopku glede na določbe ZDen).

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 490-8/2012-12 z dne 6. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog, da se odločba Občine Ljubljana Vič – Rudnik št. 351-2213/93-AV z dne 3. 3. 1994 (pravnomočna dne 19. 4. 1994) v delu, ki se nanaša na delež do 587/1000 parc. št. 147/23, njiva 47 m2, vložka 228, k.o. ... izreče za nično. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila predlog za izrek ničnosti odločbe, organ pa je predlog zavrgel, ker tožnica ni upravičena oseba za vložitev ničnostnega predloga po določbi prvega odstavka 279. člena ZUP ter 280. člena ZUP, ker zato formalni pogoji za obravnavanje vloge niso izpolnjeni. Predlagateljica ni bila stranka postopka denacionalizacije, niti glede na predložene dokaze takega položaja po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v času odločitve o denacionalizaciji konkretne nepremičnine oziroma v času uvedbe denacionalizacijskega postopka ni oziroma ne bi imela.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, navedel pa je še, da tudi ne glede na to, ali bi tožnica morebiti morala biti udeležena v denacionalizacijskem postopku, ki se je končal z izdajo odločbe, katere ničnost je predlagala, je to glede na določbo 280. člena ZUP v konkretni zadevi ne daje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izrek ničnosti.

Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je presoja upravnih organov, ki nista po vsebini ugotavljala dejstev in dokaznih zatrjevanj tožnice, nepravilna in nezakonita in posega v njeno lastninsko pravico in pravico do pravnega varstva. Meni, da sta organa prezrla ustaljeno pravilo sodne in celo ustavno-sodne prakse, da lahko predlog za izrek ničnosti poda ne le oseba, ki je formalno sodelovala v rednem postopku za njeno izdajo, temveč tudi vsaka druga oseba. Organa preozko tolmačita določbo 280. člena ZUP. Upravni organ bi moral skladno s stališči ustaljene sodne praske o aktivni legitimaciji za vložitev predloga za izrek ničnosti in o pravni naravi in usodi funkcionalnih zemljišč obstoječih stavb preizkusiti in preveriti, ali je tožnica dejanska etažna lastnica večstanovanjske stavbe ... v ... in ali je sporno zemljišče, ki je predmet denacionalizacijske odločbe, dejansko funkcionalno zemljišče navedene večstanovanjske stavbe ter nato meritorno odločiti o predlogu za izrek ničnosti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa, da po vsebini ne obravnava tožničinega predloga, da se odločba Občine Ljubljana Vič – Rudnik št. 351-2213/93-AV z dne 3. 3. 1994, v delu, ki se nanaša na delež do 587/1000 parc. št. 147/23, njiva 47 m2, vložka 228 k.o. ..., organ se je postavil na stališče, da formalni pogoji za obravnavanje predloga niso izpolnjeni, saj predloga ni vložila upravičena oseba v smislu prvega odstavka 280. člena ZUP. Ugotavlja namreč, da predlagateljica ni bila stranka denacionalizacijskega postopka, niti ji ta položaj po določbah ZDen ne bi šel. Po mnenju sodišča tožnica utemeljeno izpodbija odločitev prvostopnega organa o zavrženju njenega predloga iz razloga formalne pomanjkljivosti, ki jo organ ozko utemeljuje na določbi 280. člena ZUP, torej ker tožnica ni bila stranka v postopku izdaje denacionalizacijske odločbe ter jo zato ni šteti za upravičeno predlagateljico. V zvezi z izpodbijano odločitvijo o zavrženju predloga za izrek ničnosti odločbe, ker tožnice ni šteti za upravičeno predlagateljico iz razloga, ker v upravnem postopku ni bila stranka, oziroma ji takega položaja po določbah ZDen tudi ne bi bilo možno priznati, sodišče ugotavlja, da je organ napačno uporabil določila postopka. Po stališču Ustavnega sodišča – odločbi Up 666/10 in Up 1153/10 z dne 12. 5. 2011 so vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, v enakem položaju, ne glede na to ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku (v obravnavanem primeru v denacionalizacijskem postopku glede na določbe ZDen). Stališče, ki kot aktivno legitimirane osebe za vložitev predloga za izrek ničnosti šteje le osebe s formalnim statusom stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, privede do neenakega obravnavanja v primerjavi z osebami, ki tega položaja niso imele in do kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede na namen izrednega pravnega sredstva, s katerim se odločba izreče za nično, pa za opisano neenako obravnavanje ni moč najti razumnega razloga. Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča je torej prvostopni organ napačno uporabil določbo 280. člena ZUP in bo moral o predlogu za izrek ničnosti odločb ponovno odločiti, ter v okviru formalnega preizkusa predloga presoditi, ali tožnica z navedbami v predlogu utemeljuje poseg v svoj pravni položaj (poseg v njene pravice ali pravne koristi) z odločbo, za katero predlaga, da se izreče za nično. Kolikor bo odgovor na to pritrdilen, naj opravi presojo po vsebini in o predlogu odloči. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno procesno pravo, je sklep prvostopnega organa nezakonit. Sodišče ga je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.