Jedro

Ker Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, ne da bi ob tem urejala rok za vložitev prošnje za azil po vstopu v državo, je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati ob v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu ter 8. člen Ustave. V pospešenem postopku res ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, razen če gre za 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je vsebina tega določila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme iz Ženevske konvencije. Je pa formalno-pravno in z vidika dokazne ocene potrebno vedno posamezno okoliščino iz 2. odstavka 35. člena oziroma 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) v povezavi z 2. in 5. alinejo 1. odstavka 36. člena ZAzil prošnjo tožnice, ki je državljanka BIH, zavrnila kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Slovenijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema izpovedbo tožnice iz prošnje za azil z dne 4. 10. 2005. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka razlaga uporabo določb o pospešenem postopku in se ob tem sklicuje na sodno prakso in Poročevalec Državnega zbora RS, št. 46/2001 z dne 4. 6. 2001. Med drugim zavzame stališče, da v pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil in da so za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Navaja še, da mora pristojni organ v tem postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila ter da mora organ v vsakem posameznem primeru najprej ugotoviti, ali je v individualnem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine posameznega primera ujemajo vsaj z enim izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbah od 1 do 5 točke 36. člena ZAzil. Nadalje tožena stranka za dejansko podlago izpodbijane odločitve upošteva prošnjo za azil z dne 4. 10. 2005, dopis Centra za tujce Postojna št. ... z dne 28. 9. 2005, odločbo o prekršku št. ..., depešo PP Ljubljana Vič z dne 15. 9. 2005, uradne evidence, iz česar izpeljuje ugotovitev, da je AA na ozemlje Republike Slovenije prišla dne 12. 9. 2005, a da je namero za vložitev prošnje vložila dne 29. 9. 2005. To je razlog za oceno tožene stranke, da je podan utemeljen sum, da je tožnica zavajala ali zlorabljala azilni postopek, saj je namen podaje prošnje za azil izrazila šele po 11 dneh bivanja v Centru za tujce Postojna in 14 dni po prihodu v Slovenijo. Tožena stranka se ob tem sklicuje na določbo 8. člena ZAzil in točko (d) petega odstavka 4. člena Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (O J L, 304/12, 30. 9. 2004, v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC). Na tej podlagi tožena stranka sklene, da je prosilka svojo prošnjo za azil vložila z namenom, da bi se izognila prisilni odstranitvi iz države, kajti če bi zaščito potrebovala, bi prošnjo vložila takoj po vstopu v Slovenijo. Pravi, da gre za zlorabo postopka v zvezi z 2. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi št. U 1144/2005 z dne 22. 6. 2005. Poleg tega meni, da je tožnica prišla v Sloveniji izključno iz ekonomskih razlogov (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Tožnica v tožbi ponavlja dejstva, ki jih je navedla ob vložitvi prošnje za azil, da je Bošnjakinja muslimanske veroizpovedi, da je morala zapustiti matično državo, ker tam ni mogla več živeti, saj so ji sosedje Srbi stalno grozili, da jo bodo ubili. Srbi so jo celo napadli in pretepli do nezavesti, policija pa je ni zaščitila. V BIH nima nikogar več. Meni, da ti razlogi ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njenem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj ji niso ponudile ustrezne zaščite, temveč so celo policisti nadaljevali s kršenjem temeljnih človekovih pravic tožnice. Ugotovitve tožene stranke, da bi si ustrezno zaščito lahko poiskala pri mednarodnih institucijah v matični državi, so nepravilne in niso v skladu z dejanskim stanjem v matični državi, saj mednarodne institucije, ki tam še delujejo v želji po čimprejšnjem uveljavljanju državne oblasti, državljane vseskozi usmerjajo na organe državne oblasti, zaradi česar tožnica ni mogla računati na njihovo pomoč. Za azil bi prej zaprosila, če bi vedela, da ta možnost obstaja. Tožnica predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in jo v skladu z načelom zaslišanja strank zasliši, da bo razjasnilo vse nejasnosti in nekoherentnosti v njenih izjavah, do katerih je prišlo zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prošnji ugodi in da ji ni potrebno zapustiti Slovenije. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena. Prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) niti ZAzil (8. člen, Uradni list RS, št. 61/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Zato je okoliščina, kdaj prosilec za azil izrazi namero oziroma vloži prošnjo za azil glede na čas vstopa v državo, pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, to je z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Ta interpretacija ima podlago v ustaljenih mednarodnih standardih v državah podpisnicah Ženevske konvencije, v priporočilih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR provisional Comments on the proposal for a Council Directive on Minimum Standards on procedures in Member States for Granting and Withdrawing Refugee Status, UNHCR, 10 February 2005, komentar k določilu 1. odstavka 7. člena in 4. ter 1. odstavka 23. člena predloga omenjene direktive) ter v sistematizaciji določila, ki govori o časovnih okvirih vložitve prošnje za azil glede na datum prihoda v državo po Direktivi št. 2004/83/EC. Določilo o dolžnosti prosilca za azil, da čimprej je to mogoče vloži prošnjo za azil (1. odstavek 4. člen Direktive št. 2004/83/EC) se namreč nahaja znotraj določila, ki med drugim ureja tudi kriterije za oceno verodostojnosti prosilca za azil (5. odstavek 4. člena). Pravna interpretacija pospešenega postopka, po kateri je treba vprašanje o času, kdaj je prosilec vložil prošnjo za azil glede na čas prihoda v Slovenijo, pa tudi ostale okoliščine iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti in s tem v zvezi z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem kot materialnopravnega pojma v okviru Ženevske konvencije izhaja tudi iz določila 8. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Po tem določilu morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. Ker Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, ne da bi ob tem urejala rok za vložitev prošnje za azil po vstopu v državo, je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati ob v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Dunajska konvencija). Določilo 26. člena Dunajske konvencije ureja princip pacta sunt servanda; določilo 27. člena Dunajske konvencije določa, da se posamezna država ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje pogodbe; določilo 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije pa določa, da se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja. V tem smislu je treba po mnenju sodišča interpretirati tudi ustaljeno sodno prakso v zvezi s pospešenim postopkom (na primer: sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I-Up 197/2005 z dne 16. 2. 2005, I Up-202/2005 in I-Up 235/2005 z dne 23. 2. 2005 ter odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-240/05 z dne 21. 4. 2005 in Up-749/05 z dne 20. 10. 2005). V skladu s to prakso v pospešenem postopku res ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, razen če gre za 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je vsebina tega določila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme iz Ženevske konvencije. Je pa formalno-pravno in z vidika dokazne ocene potrebno vedno posamezno okoliščino iz 2. odstavka 35. člena oziroma 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi poleg neskladja z že omenjenimi pravnimi viri pred sprejemom procesne direktive vpeljala nižje procesne standarde, kot jih predvideva predlog Direktive o minimalnih procesnih standardih za države članice EU, ko odločajo o statusu begunca (Council Document 14203/04, Asile 64, 9 Novembner 2004). Po tem predlogu procesne direktive (4. odstavek 23. člena) države članice namreč lahko za okoliščine, ki so zdaj urejene v 2. odstavku 35. in 36. členu ZAzil, predvidijo pospešeni postopek, kar pa ne pomeni, da v primeru, če prosilec za azil izkaže ponarejen dokument ali če zataji, da je že zaprosil za azil v drugi državi, to avtomatično pomeni zavrnitev prošnje za azil. Takšna interpretacija pospešenega postopka izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2374/2004 z dne 13. 1. 2005, ko je sodišče postavilo, da je treba pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani (6. odstavek 24. člena ZAzil). Formalna dokazna pravila so tudi po mednarodnih standardih za upravno in sodno odločanje v azilnem postopku nesprejemljiva (Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992], odstavek 205; International Association of Refugee Law Judges, Seminar Materials, June 1999, Chapter 5).

Na tej pravni podlagi bi sodišče v konkretnem primeru lahko sprejelo dokazno oceno tožene stranke v tem smislu, da je za presojo utemeljenega strahu pred preganjanjem pomembno, da je tožnica prišla v Slovenijo dne 12. 9. 2005 in ni takoj, čim je bilo to glede na okoliščine možno, zaprosila za azil, ampak je namero za vložitev prošnje za azil izrazila šele 14 dni po prihodu v Slovenijo, če bi to dejstvo držalo. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da tožnica ni šele 29. 9. 2005 izrazila namero, da vloži prošnjo za azil, ampak že pred prekrškovnim organom dne 15. 9. 2005. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da se je tožnica, ko je prišla v Sloveniji dne 12. 9. 2005, nastanila pri svojem očetu. Dne 15. 9. 2005 je bila pred prekrškovni organ pripeljana iz Azilnega doma s strani policije, v Azilni dom pa jo je pred tem pripeljal njen prijatelj (Policijska postaja Ljubljana Vič, šifra: ... z dne 15. 9. 2005, str. 4). Tako je bila tri dni po prihodu v Slovenijo (15. 9. 2005) obravnavana pred prekrškovnim organom Policijske postaje Ljubljana Vič in je dejala: "Sama sem in prosim, da se prijavim za azil" (odločba o prekršku št. ... z dne 15. 9. 2005). Tudi v nadaljevanju obrazložitve odločbe o prekršku je navedeno, da se je dne 15. 9. 2005 odločila, da zaprosi za azil. Po tem postopku je bila odpeljana v Center za tujce Postojna. Po odvetniku pa je tožnica izrazila namero za vložitev prošnje za azil z dopisom z dne 23. 9. 2005, kar je tožena stranka prejela dne 26. 9. 2005. Tožnica je torej prostovoljno prišla v Azilni dom že dne 15. 9. 2005, da bi zaprosila za azil, kot to izhaja tudi iz podatkov iz odločbe o prekršku. To pa pomeni, da je pravno pomembno dejstvo, kdaj je tožnica izrazila namero, da vloži prošnjo za azil, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zmotno ocenila oziroma se dejstvo, ki ga je uporabila za dokazno oceno, ne ujema s podatki v spisu. Te okoliščine kažejo na to, da po presoji sodišča tožnici ni mogoče očitati, da je zaprosila za azil šele po tolikem času po vstopu v Slovenijo, da je postopek zlorabila in je zato vprašljiva njena verodostojnost oziroma obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Kljub tej napaki, ki se nanaša na dokazno oceno tožene stranke o verodostojnosti tožnice in obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem, pa sodišče tožbi ni ugodilo. Kajti tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla tudi na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. To določilo pravi, da pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke, da iz prošnje za azil izhaja, da tožnici očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Sodišče sprejema, da je podlaga za ravnanje večinskega prebivalstva oziroma tožničinih sosedov v domačem kraju tožničina pripadnost etnični skupini in religiji. Vendar pa opis preganjanja, kot ga je podala tožeča stranka v upravnem postopku in v tožbi, kjer dejstva ponavlja, ne dosega ravni intenzitete preganjanja v smislu ZAzil. Kot akte preganjanja je tožnica omenila le grožnje sosedov, enkrat je bila pretepena, da je izgubila zavest in je bila prepeljana v zdravniško ambulanto, na hišo pa so metali tudi kamenje, razbili okna in poškodovali streho. Ta dejanja, ki jih je tožnica tudi zelo na splošno opisala, ne ustrezajo opredelitvi preganjanja po 1. odstavku 9. člena Direktive št. 2004/83/EC v povezavi z upravno-sodno prakso na tem področju. Sodišče je ob tem upoštevalo, da je dokazno breme v azilnem postopku deljeno (3. in 4. odstavek 24. člena, 1. odstavek 33. člena ZAzil ter sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I-Up-68/2002 z dne 23. 1. 2002). V zvezi s tem pa sodišče ugotavlja, da je tožnica imela možnost bodisi pri podaji prošnje za azil, kot tudi ob vložitvi tožbe v upravnem sporu, predložiti natančnejšo pisno izjavo o preganjanju ali pa poročila o stanju v njeni izvorni državi ter možnostih za njeno varno vrnitev. Ker ima tožnica v Sloveniji očeta in druge sorodnike, in je bila tožnica preden je prišla v azilni dom tri dni pri sorodnikih nastanjena, sodišče nima razlogov za sum, da tožnica dejansko ne bi imela možnosti, da natančno opiše in utemelji strah pred preganjanjem, če bi ta v smislu ZAzil tudi obstajal. Ker tožnica v upravnem sporu tudi ni ničesar predlagala, kar bi lahko na podlagi izpeljave glavne obravnave tudi vplivalo na odločitev, sodišče v skladu z uveljavljeno upravno-sodno prakso, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS (Up-422/03 z dne 10. 7. 2003) ni izvedlo glavne obravnave. Ker sodišče ocenjuje, da tožnica v azilnem postopku ni utemeljila strahu pred preganjanjem, kot ga interpretira upravno-sodna praksa, je izpodbijana odločba pravilno utemeljena na določilu 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z določilom 2. odstavka 1. člena ZAzil. Na tej podlagi je sodišče s sodbo v prvi točki izreka tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnico oprostilo plačila sodnih taks.