Jedro

Kadar je izvršilni naslov izdan v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, izvršilnemu naslovu takoj sledi postopek izterjave terjatve, zato začne (desetletni) zastaralni rok teči šele, ko je ta postopek končan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 26. 10. 2010 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba za izterjavo procesnih obresti od zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 2.149,08 EUR in procesnih obresti od zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v višini 114,16 EUR, in se v tem delu izvršba ustavi ter predlog za izvršbo zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka), upniku pa je priznalo nadaljnje izvršilne stroške v višini 164,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil, v laični pritožbi pa se sklicuje na 76. in 10. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ker je po njegovem stališču glede na prejšnjo ustavitev izvršbe ta postopek revizija obnova postopka, česar zakon ne dovoljuje. Sicer pa vztraja pri zastaranju terjatve. Nezakonito je tudi, da je sodišče 26. 10. 2010 izdalo sklep na nepreverjenih podatkih. Izvršba s tega dne tudi še ni pravnomočna, hipoteka na premičnine pa že, banka pa potem tudi ne sme zahtevati denarnih sredstev. Uveljavlja tudi nepravilnosti izvršbe iz leta 1999. 3. Višje sodišče je sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ter po uradnem preizkusu ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena.

4. Dolžnik neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretnem postopku za revizijo oziroma obnovo postopka, ki sta v skladu z 10. členom ZIZ v izvršilnem postopku nedovoljeni. Revizija in obnova postopka sta namreč izredni pravni sredstvi, v konkretnem primeru pa je bil izdan sklep o izvršbi na podlagi novega predloga za izvršbo, pri čemer samo dejstvo, da je bil postopek prejšnje izvršbe ustavljen, še ne pomeni, da ni mogoče predlagati novega. Ovira bi bila podana le, če bi šlo za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), česar ob ustavitvi postopka prve izvršbe (na podlagi drugega odstavka 88. člena ZIZ) ni mogoče ugotoviti. V obravnavani zadevi je tudi predlagana izvršba na drugo sredstvo izvršbe, to je na nepremičnine, in že iz tega razloga ni podana identiteta upnikovih zahtevkov, zaradi česar nadaljnja presoja ni potrebna.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zastaranje izterjevane obveznosti ni podano. 379. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se uporabi na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) določa, da terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v 10 letih, in sicer tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Desetletni rok za zastaranje terjatve iz izvršilnega naslova prične teči naslednji dan po tem, ko je sodba postala pravnomočna. Takrat je namreč upnik pridobil pravico terjati izpolnitev obveznosti. Vendar se zastaranje pretrga z vsakim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se izterjala njegova terjatev (388. člen ZOR). V času sodnega postopka torej zastaralni rok ne teče. Po pretrganju začne zastaralni rok teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok (392. člen ZOR). Zastaranje pa se ne pretrga v taksativno določenih primerih, in sicer če upnik umakne tožbo ali odstopi od dejanja, s katerim je bil začet postopek, ali če je bila upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je bil izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo in zavarovanje razveljavljen (389. člen ZOR).

6. V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov izdan v postopku na podlagi verodostojne listine. Njegova značilnost je, da je zakonodajalec združil posebni pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga z izvršilnim postopkom. Ko prejme predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi odloči, da je dolžnik dolžan izpolniti zahtevano denarno obveznost (pravnomočen dajatveni del sklepa o izvršbi ima lastnost izvršilnega naslova), v drugem delu pa hkrati odloči o dovolitvi predlagane izvršbe (44. člen ZIZ). V takšnem primeru, ko izvršilnemu naslovu takoj sledi postopek izterjave terjatve, začne torej zastaralni rok teči šele, ko je ta postopek končan. Izvršilni postopek pod opr. št. I 1999/00803 je bil končan s sklepom z dne 02. 04. 2004, ker je bila izvršba zaradi pomanjkanja predmetov izvršbe neuspešna, tako da do vložitve novega predloga za izvršbo dne 01. 10. 2010 desetletni zastaralni rok ni potekel, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Dolžnik tudi neutemeljeno uveljavlja domnevno nezakonitost, ker je sodišče izdalo sklep na nepreverjenih podatkih. Če predlog za izvršbo vsebuje sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, sodišče na podlagi drugega odstavka 44. člena izda sklep o izvršbi na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo, in resničnosti njihove vsebine ne preverja, dolžnik pa se ima možnost braniti z ugovorom. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno v skladu z navedeno določbo. Pritožbene navedbe, v katerih dolžnik uveljavlja domnevne nepravilnosti v izvršbi, ki je tekla v zadevi I 1999/00803, so za ta izvršilni postopek pravno nepomembne, zaradi česar se višje sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ pazi sodišče (prve in druge stopnje) na določene ugovorne razloge iz prvega odstavka navedenega člena po uradni dolžnosti. Med drugim pazi tudi na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki se nanaša na izvršilni naslov. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo upnikovemu zahtevku v delu, ki se nanaša na izterjavo procesnih obresti od zakonskih zamudnih obresti v višini glavnice in v višini izvršilnih stroškov. V konkretnem primeru so zakonske zamudne obresti na podlagi 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006 prenehale teči, kot je to ugotovil že upnik v predlogu za izvršbo. Od zapadlih, pa neplačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 375. člena OZ), edina izjema dopustnih obresti od obresti so procesne obresti v skladu s 381. členom OZ. Te določbe pa v primeru, ko se opravlja izvršba na podlagi izvršilnega naslova, ni mogoče uporabiti. Izvršilno sodišče je namreč glede na načelo stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se ta glasi, upnik pa izvršilnega naslova za procesne obresti nima.

9. Višje sodišče je zaradi kršitve materialnega prava glede dovolitve izvršbe za izterjavo procesnih obresti pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz prvega odstavka izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.