Jedro

Presoja zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke zaradi neupravičene razlastitve lastninske pravice na nepremičnini.

Izrek

I. Reviziji prve toženke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na prvo toženko, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških v delu, ki se nanaša na odločitev zoper prvo toženko, se pridrži za končno odločbo.

II. Reviziji druge toženke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi druge toženke ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 312.592,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 do plačila, zavrne.

Tožnik mora drugi toženki povrniti 4.245,51 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te odločbe.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi, vloženi 4. 6. 2008, trdil, da mu je zaradi ravnanj toženk nastala škoda, ki se odraža v izgubi lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 1, k. o. ... Po tožnikovih zatrjevanjih je pravna prednica prve toženke ravnala protipravno, ker je njegovi pravni prednici protipravno odvzela lastninsko pravico na omenjeni nepremičnini, po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-105/91 v letu 1992 pa ni vzpostavila prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Odgovornost prve toženke utemeljuje tudi s tem, da upravnega organa, ki je vodil denacionalizacijski postopek glede navedene nepremičnine, ni seznanila z nerešenim premoženjskopravnim razmerjem med njo in tožnikom, temu pa tudi ni omogočila udeležbe v denacionalizacijskem postopku. Prva toženka je svoj solastniški delež na tej nepremičnini prodala. Odškodninska odgovornost druge toženke je podana zaradi malomarnega in dolgotrajnega vodenja upravnega postopka glede zahteve tožnikove pravne prednice E. B. za vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja na omenjeni nepremičnini. Če bi upravni organ pravočasno odločil, nepremičnina ne bi bila denacionalizirana in bi bila lahko vrnjena tožniku.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v višini vrednosti protipravno odvzete nepremičnine, tj. 312.592,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sta toženki vložili reviziji. Prva toženka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Navaja, da tožnik ni aktivno stvarno legitimiran. Opozarja, da predmet oporoke E. B. ni bila odškodninska terjatev zaradi protipravnega delovanja državnih organov, temveč le odškodninska terjatev zaradi razlastitve, česar pa tožnik ne uveljavlja. V sklepu o dedovanju ni navedena ne terjatev zaradi razlastitve niti terjatev zaradi domnevnega protipravnega delovanja upravnih organov. Tožnik torej uveljavlja terjatev, ki naj bi pripadla zapustnici in sodila v zapuščino, zanemari pa, da ni edini dedič E. B., niti sporne terjatve ni podedoval. V sporih o obsegu zapuščine morajo biti udeleženi vsi dediči. Ker v konkretni pravdi nista sodelovali sodedinji E. H. in T. L., je zahtevek neutemeljen že zato, ker ni sodelovala prava stranka. Graja stališče izpodbijane sodbe glede zastaranja. E. B. je bila najkasneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča U-I-105/91 22. 5. 1992 seznanjena z dejstvom neustavnega stanja. Najkasneje s tem dnem je začelo teči zastaranje njenega odškodninske terjatve. Zastaranje zahtevka za povzročitev škode, povzročene s protipravnim delovanjem upravnih organov v letih 1994 in 1995, ni bilo pretrgano že v letu 1993. E. B. 29. 10. 1993 ni zahtevala plačila odškodnine, temveč prenos lastninske pravice. Tak zahtevek ne povzroči pretrganja zastaranja odškodninske terjatve. Zahtevek B. ni bil vložen pred pristojnim sodiščem niti pred drugim pristojnim organom. Tožnik je z zahtevkom 25. 1. 2005 od prve toženke zahteval odškodnino za protipravno odtujeno nepremičnino. To pomeni, da je bil že takrat seznanjen z nastankom škode kot z njenim povzročiteljem. V zahtevi je napisal, da je dne 27. 10. 2004 ugotovil, da E. B. ni več lastnica sporne nepremičnine. Tožbo je vložil po več kot treh letih, in sicer 4. 6. 2008. Poudarja, da je šlo tudi pri odločanju organov prve toženke v letih 1993 do 1995 za izvajanje pristojnosti druge toženke. Prva toženka pa za njeno ravnanje ni odgovorna. Zaključek nižjih sodišč, da sta toženki s protipravnim ravnanjem povzročili škodo, ki se odraža v izgubi lastninske pravice na nezakonito razlaščeni nepremičnini, je v nasprotju s podatki spisa. Pravni prednici tožnika je lastninska pravica na nepremičnini prenehala na podlagi Odloka o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev na območju zazidalnega načrta Rabelčja vas zahod (v nadaljevanju Odlok). Vrnitev lastninske pravice bi bila mogoča le z zakonom, ne pa v upravnem postopku. Na podlagi omenjene odločbe Ustavnega sodišča E. B. ni bila upravičena zahtevati vračila nepremičnine. Zahteva E. B. je bila v letu 1993 vložena po izteku prekluzivnega roka iz 415. člena ustave iz leta 1974. Med ravnanjem tožene stranke v zvezi z vlogo E. B. z dne 29. 10. 1993 in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. Tožnik oz. njegova pravna prednica sta imela ves čas možnost v sodnem postopku zahtevati plačilo odškodnine, pa tega nista storila. Tožnik je po dopolnitvi izvedenskega mnenja zvišal zahtevek. Meni, da je terjatev zastarala vsaj v obsegu, kolikor je bil z vlogo z dne 10. 5. 2011 zahtevek zvišan. Graja tudi višino odškodnine in odločitev o začetku teka zamudnih obresti.

5. Druga toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka. V reviziji poudarja, da so na podlagi ustavne odločbe U-I-105/91 občani lahko izpodbijali posamične akte, izdane na podlagi razveljavljenih določb zakona, pod pogojem, da so ti postali dokončni ali pravnomočni po 20. 2. 1991. To pa ne velja v tožnikovi zadevi, saj je lastninska pravica njegove pravne prednice prenehala z dnem začetka veljavnosti Odloka, tj. 23. 12. 1979. Izpostavlja določbe Zakona o prevzemu državnih funkcij in poudarja, da za odločanje o odškodnini za razlaščeno nepremičnino, če sporazum ni bil dosežen, leta 1995 ni bila pristojna upravna enota, temveč sodišče. Sodišče se je kljub pravnomočni zavrnitvi tožnikovega predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka postavilo na stališče, da bi upravna enota morala v postopek pritegniti tudi tožnika. Upravna enota je postopala v skladu z veljavno zakonodajo in v njenem ravnanju ni nepravilnosti. Tožniku nastala škoda ni v vzročni zvezi z dejanji upravnih organov. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, izhaja iz dejanj občinskih organov, s katerimi je sklenil sporazum za eno nepremičnino, za drugo pa ne. V tem postopku druga toženka ni akter in je pravno zmotno, da se ji naloži odgovornost za dejanja, za katera ni pristojna. Dejanje upravnega organa, ko je zavrnil zahtevek pravne prednice tožnika oz. le-tega ni pritegnil v denacionalizacijski postopek, ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi razlastitve na podlagi Odloka. Zatrjevana škoda tožnika nikakor ni v vzročni zvezi z dejanji upravnega organa, ki je postopal v skladu z veljavno zakonodajo. Tudi stališče sodišča glede zastaranja je zmotno. Zastaranje je začelo teči najkasneje takrat, ko je B. sklenila sporazum za plačilo odškodnine v letu 1994. Tožnik je takrat zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Moral bi nadaljevati postopek na sodišču za določitev odškodnine, pa tega ni storil. Graja tudi višino odškodnine.

6. Tožnik je na reviziji odgovoril in predlagal njuno zavrnitev.

7. Reviziji sta utemeljeni.

8. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katerega je revizijsko sodišče vezano zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) so naslednji: E. in S. B. sta bili z Odlokom v letu 1979 s strani pravne prednice prve toženke razlaščeni nepremičnini, parc. št. 1 in 2, obe k. o. ... Z dnem uveljavitve Odloka je prenehala njuna lastninska pravica na navedenih nepremičninah, razlastitvena upravičenka, pravna prednica prve toženke, pa je pridobila pravico uporabe. Odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev,(1) ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ-84(2)). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-105/91 z dne 23. 4. 1992 razveljavilo določbe 9. do 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih: ZSZ-84) in določilo, da ima odločba učinek po 414. členu Ustave SRS iz leta 1974 in učinek po 415. členu iste ustave na posamične pravne akte, ki so postali dokončni ali pravnomočni po 20. 2. 1991. V skladu s tem se občinski odloki o prenehanju lastninske pravice, izdani na podlagi razveljavljenih določb ZSZ-84, ne smejo več uporabljati, ker po objavi te odločbe niso več v skladu z zakonom in Ustavo RS. Pravna prednica prve toženke je po objavi te ustavne odločbe v maju 1992 na podlagi Odloka razlaščenim lastnikom začela vračati nepremičnine. Tožnikovi pravni prednici pa pravna prednica prve toženke ustrezne zemljiškoknjižne listine ni izdala. E. B. je (v svojem imenu in kot edina dedinja S. B.) 29. 10. 1993 na upravni organ Občine Ptuj (Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja) vložila pisno zahtevo, s katero je zahtevala vrnitev lastninske pravice na razlaščenih nepremičninah. Zemljišči, katerih vrnitev se je zahtevala, sta bili v vlogi pravilno označeni. Prva toženka in E. B. sta 30. 5. 1994 sklenili sporazum o plačilu odškodnine za nepremičnino, parc. št. 1, k. o. .., za sedaj zemljišče, parc. št. 1, ista k. o., pa sporazum ni bil sklenjen, ker Sklad za zemljišča Občine Ptuj ni mogel zagotoviti zadostnih denarnih sredstev. Spis je bil nato arhiviran. V letu 2004 je E. B. umrla. Tožnik je njen oporočni dedič. Iz njene oporoke z dne 2. 7. 1996 izhaja, da tožnik deduje odškodnino za nepremičnino, parc. št. 1, k. o. ..., v kolikor je prva toženka ne bo že prej plačala zapustnici. Upravna enota Ptuj je 28. 5. 2003 izdala delno denacionalizacijsko odločbo, s katero je bil večinski solastniški delež na nepremičnini, parc. št. 1, k. o. ... vrnjen R. Tožnik je predlagal obnovo tega denacionalizacijskega postopka iz razloga, ker v njem ni sodeloval, vendar s takim predlogom tudi v upravnem sporu ni uspel. Tožnik je 25. 1. 2005 prvi toženki podal zahtevek za plačilo odškodnine za sporno nepremičnino, ki ga je zavrnila. Prva toženka je v letu 2008 preostali solastniški delež na sporni nepremičnini prodala družbi P., d. o. o. Tožnik je 9. 1. 2008 ponovno podal vlogo pri drugi toženki, s katero je zahteval, da odloči o vrnitvi sporne nepremičnine v njegovo last. Trdil je, da o tej zahtevi že od leta 1993 ni odločeno. Druga toženka je dne 8. 2. 2008 izdala sklep, s katerim je vlogo zavrgla. Pritrdila je sicer tožniku, da je zahteva E. B. bila arhivirana, vendar pa ne gre za odločanje o upravni stvari. Tožnikova pritožba zoper sklep o zavrženju je bila zavrnjena.

9. Tožnik trdi, da je imelo protipravno ravnanje toženk za posledico škodo, ki se kaže v zmanjšanju njegovega premoženja, in sicer v izgubi lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 1, k. o. ... Med tožnikom in prvo toženko učinki ustavne odločbe št. U-I-105/91 niso sporni − razlastitev z Odlokom ni bila ustavnoskladna, zato je bila pridobitev lastninske pravice prve toženke kot razlastitvene upravičenke na sporni nepremičnine protipravna.(3)

10. V revizijah uveljavljano zastaranje tožnikove odškodninske terjatve je utemeljeno.(4) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala.(5) Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšna sta njen obseg in višina. Glede povzročitelja velja, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zavedanje o povzročitelju vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) njegovega ravnanja.(6) Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Zaključku nižjih sodišč, da je bil tožnik s škodo (dokončno) seznanjen šele v februarju 2008, ko je bila zaradi nepristojnosti upravnega organa zavržena njegova vloga za vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja na sporni nepremičnini, ni mogoče slediti. Takšen sklep nižjih sodišč izključuje že sama vsebina tožnikove zahteve upravni enoti po odpravi njegovega premoženjskopravnega prikrajšanja z vzpostavitvijo stanja, ki je bilo, preden je škoda v obliki izgube lastninske pravice nastala. Da so bile tožniku že prej znane vse predpostavke, ki so odločilne za začetek teka zastaranja odškodninske terjatve (tj. višina in obseg škode ter njen povzročitelj), dokazuje tudi njegovo predhodno ravnanje, ko je 25. 1. 2005 (tj. po končanem denacionalizacijskem postopku) od prve toženke zahteval plačilo denarne odškodnine za protipravno odtujeno nepremičnino. Odpravo premoženjskopravnih posledic zaradi protipravnega ravnanja prve toženke pa je tožnikova pravna prednica E. B. uveljavljala že v letu 1993, in sicer v obliki restitucije. Prva toženka v reviziji pravilno izpostavlja, da je ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka sporne odškodninske terjatve trenutek objave ustavne odločbe št. U-I-105/91 v maju 1992,(7) v skladu s katero razlastitev lastninske pravice tožnikove pravne prednice na zadevni nepremičnini ni mogoče opredeliti kot ustavno skladne. Oškodovanec je lahko od tistega trenutka dalje od razlastitvenega upravičenca zahteval povrnitev škode bodisi v obliki vzpostavitve prejšnjega (lastniškega) stanja ali plačilo denarne odškodnine.(8) Omenjeno je že bilo, da je E. B. v letu 1993 od prve toženke kot razlastitvene upravičenke zahtevala vzpostavitev prvotnega zemljiškoknjižnega stanja, vendar tega dejanja ni mogoče šteti kot dejanje, ki je pretrgalo zastaranje. Za pretrganje zastaranja namreč ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost,(9) temveč mora vložiti tožbo ali pa mora z drugim dejanjem pred sodiščem ali pristojnim organom zahtevati, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatve.(10) Za odločanje o odškodninskih zahtevkih zaradi neupravičene razlastitve pa ni pristojen upravni organ, temveč sodišče. Navedeno pomeni, da je odškodninska terjatev, uveljavljana s tožbo, vloženo 4. 6. 2008, upoštevaje rok iz 376. člena ZOR, zastarana.(11)

11. Utemeljene so tudi revizijske navedbe druge toženke, da ravnanje, ki ga sodišči kot protipravnega očitata upravnim organom,(12) ne predstavlja tiste aktivnosti, ki bi jo lahko označili kot adekvaten vzrok nastanka tožnikove škode. Vzrok tožnikove škode je, kot že navedeno, v protipravnem odvzemu lastninske pravice, ne pa v malomarnem in predolgem odločanju upravnega organa o vzpostavitvi (prejšnjega) lastninskega stanja zaradi protipravno odvzete lastninske pravice. Odločanje o odškodninskih zahtevkih za tovrstno škodo je namreč, kot je bilo že omenjeno, v pristojnosti sodišča in ne upravnih organov. Tožnik pa varstva svoje odškodninske terjatve ni (pravočasno) sodno uveljavljal. Zaradi odsotnosti vzročne zveze zahtevani elementi civilnega delikta niso podani.

12. Ker sta reviziji utemeljeni že iz navedenih razlogov, Vrhovno sodišče na ostale revizijske navedbe ni odgovarjalo.

13. Revizijsko sodišče je reviziji prve toženke na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Ker je tožnik gradil obveznost plačila prve toženke tudi na temelju neupravičene obogatitve in na neizpolnitvi njene enostranske zaveze (list. št. 16 spisa), kar na nižjih stopnjah sojenja ni bilo preizkušeno, pravnomočne sodbe zaradi varstva tožnikovih ustavnih jamstev do izjave in pravnega sredstva ni bilo mogoče spremeniti. V novem sojenju bo moralo sodišče preizkusiti še preostalo tožnikovo trditveno podlago. O revizijskih stroških je bilo v delu, ki se nanaša na odločitev zoper prvo toženko, odločeno na podlagi določila tretjega odstavka 165. člena ZPP.

14. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji druge toženke ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je posledično tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnik v tej pravdi zoper drugo toženko ni uspel, zato ji je dolžan povrniti njene pravdne stroške. Ti so odmerjeni v skladu s stroškovnikoma in odvetniško tarifo ter za postopek na prvi in drugi stopnji sojenja skupno znašajo 4.245,51 EUR. Druga toženka revizijskih stroškov ni priglasila. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.

Op. št. (1): Uradni list SRS, št. 19/76 in nasl. Op. št. (2): Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. Op. št. (3): Prim. trditve prve toženke na list. št. 12 spisa.

Op. št. (4): Ugovor zastaranja ni dopusten, če bi bil zoper načela javne morale, vendar okoliščine obravnavanega primera ne upravičujejo takšne odločitve. Institut zastaranja je po svoji naravi za upnika vselej krivičen, hkrati pa gre v korist dolžnika in njegovi pasivnosti, vendar je razloge zoper uzakonitev zastaranja upošteval že zakonodajalec, ki je ocenil, da ta institut vendarle utemeljujejo drugi, tehtnejši razlogi (predvsem upnikovo neizvrševanje pravice; s prepoznim uveljavljanjem pravic bi bila ogrožena pravna varnost; preprečevanje neskončnih sporov, ki bremenijo stranke in sodišče, s tem pa posegajo tudi v javni interes). Veljavna zakonska ureditev nenazadnje predpisuje, da po določenem času zastarajo celo odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Zakonodajalec je torej na načelni ravni pretehtal sprejemljivost zastaranja tudi za primere, ko (odškodninska) terjatev izvira iz hujših škodnih dogodkov.

Op. št. (5): Prim. 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR oz. 352. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (6): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 664/2007, II Ips 1202/2008, II Ips 357/2011, II Ips 41/2011 idr.

Op. št. (7): Prim. Ur. l. RS, št. 24/92. Op. št. (8): Poudariti velja, da tudi tedaj veljavni Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini ni omejeval razlastitvenega zavezanca, da sodno zahteva plačilo odškodnine (drugi odstavek 51. člena tega zakona), če predhodno ni prišlo do sporazumnega dogovora o njeni višini.

Op. št. (9): Prim. 391. člen ZOR oz. 368. člen OZ.

Op. št. (10): Prim. 388. člen ZOR oz. 365. člen OZ.

Op. št. (11): To velja tudi, če se v skladu z blagohotno razlago kot trenutek za začetek teka zastaralnega roka upošteva 25. 1. 2005, ko je tožnik na prvo toženko naslovil denarni odškodninski zahtevek.

Op. št. (12): V letu 1992 sta že veljala Ustava RS in Ustavni zakon za izvedbo Ustave RS (v nadaljevanju UZIU). Prva je, kot izhaja iz določbe 138. člena, občinam določila novo funkcijo: uresničevanje lokalne samouprave, delovno področje samoupravnih lokalnih skupnosti pa je (bilo) določeno v 140. členu. Prenos izvajanja državnih funkcij z nekdanjih občin na državo in njene organe je zahteval določen čas, zato je ustavodajalec v 5. členu UZIU določil, da vse dokler država ne prevzame državnih funkcij, te opravljajo občine oziroma njeni organi. Kadar država pooblasti za izvajanje svojih nalog organe lokalnih skupnosti, s tem nanje prenese le izvajalsko delo, ne pa tudi svoje odškodninske odgovornosti za pravilno opravljeno delo. To pa pomeni, da za ravnanja upravnega organa prve toženke (Sekreteriata za urejanje prostora in varstvo okolja) v obdobju med leti 1993 in 1995, lahko odškodninsko odgovarja le druga toženka.