Jedro

Tožnik je vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga se nanaša na vlogo, določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa toženec ni imel podlage ne v ZUPJS in ne v določbah ZUP. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS, vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku, določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se postopek ustavi, samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 4. 3. 2015 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem je naložilo, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, ter da je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 253,62 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je bila zoper odločbo z dne 4. 6. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 27. 2. 2014, vložena tožba in postopek še ni končan. Na dan izdaje izpodbijanega sklepa z dne 4. 3. 2015 odločba z dne 27. 2. 2014 še ni bila pravnomočna. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. IX Ps 1457/2014 z dne 6. 11. 2015 citirani odločbi odpravilo in vrnilo zadevo v ponovni postopek. Ker je tožena stranka vložila pritožbo, se o odpisu dolga vsebinsko ne more odločiti, dokler postopek ne bo končan in odločba, iz katere izhaja dolg, pravnomočna. Vztraja, da je bila odločitev, da se postopek ustavi, pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Postopek o odpisu dolga se ne more začeti, dokler ni rešeno predhodno vprašanje o obstoju dolga. Dodatno pojasnjuje, da poračun v skladu s 44. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) ni bil vezan na pravnomočnost odločbe, ampak na njeno dokončnost. Če se bo v ponovnem postopku ugotovilo, da do neupravičeno prejetih sredstev ni prišlo, je bil poračun neupravičen in bo tožena stranka tožeči stranki poračunana sredstva vrnila. Meni, da kljub temu, da ni zakonske določbe, ki bi določala, da odpis dolga ni možen, če je dolg mogoče poračunati, to izhaja iz namena zakonodajalca in vrstnega reda možnosti, ki jih ima oseba, ki je neupravičeno prejela sredstva. Tudi, če se sprejme stališče v izpodbijani sodbi, ima tožena stranka diskrecijsko pravico pri odločanju o odpisu dolga. Zato se v takih primerih tožena stranka ne odloča za odpis dolga, saj se le-ta lahko poračuna s sredstvi, do katerih je upravičen dolžnik. Glede na enako obravnavanje osebe, ki so v enakem položaju, meni, da v konkretnem primeru tudi, če bi bil dolg pravnomočno ugotovljen, dolga ne bi tožena stranka smela odpisati, ker ga tudi v drugih primerljivih situacijah ne odpiše. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je sklep tožene stranke št. ... z dne 4. 3. 2015, s katerim je postopek odločanja o odpisu dolga tožnika, ki izhaja iz odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 2. 2012 in dopolnilne odločbe št. ... z dne 10. 3. 2014, ustavila. Iz obrazložitve citiranega sklepa izhaja, da je tožena stranka postopek o odpisu dolga ustavila, ker je ugotovila, da je dolg v celoti poplačan.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 24. 7. 2013 (priloga A4) odločeno, da je tožnik za čas od 1. 8. 2013 do 31. 1. 2014 upravičen do denarne socialne pomoči v višini 72,12 EUR mesečno. Z odločbo št. ... z dne 27. 2. 2014 (priloga A3) pa je bila odločba z dne 24. 7. 2013 razveljavljena z dnem 1. 12. 2013 ter odločeno, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in da je dolžan neupravičeno prejeta javna sredstva za december 2013 in januar 2014, oboje v višini 72,12 EUR, vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi je bilo nadalje navedeno, da če je oseba kljub razveljavitvi odločbe še upravičena do posamezne pravice iz javnih sredstev, razen ob upravičenosti do denarne socialne pomoči, subvencije najemnine, pravice do kritja razlike do polne vrednosti in zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, Center za socialno delo to pravico iz javnih sredstev mesečno zmanjša glede na višino neupravičeno prejetih javnih sredstev.

7. Tožnik je dne 5. 3. 2014 vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. V vlogi je tožnik opisal svojo nastalo situacijo in razloge, zaradi katerih uveljavlja odpis dolga. Svoje mnenje in opis tožnikovega socialnega stanja, je dne 10. 3. 2014 podal še Center za socialno delo A..

8. Tožnikova vloga vložena 5. 3. 2014 se nanaša na vlogo določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa tožena stranka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni imela podlage ne v ZUPJS in ne v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

9. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe, poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe jasno izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se postopek ustavi samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka.

10. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Pri tem sodišče prve stopnje ni odločilo, niti dalo toženi stranki nobenih napotkov, kako je dolžna vsebinsko odločiti. Dolg se namreč na podlagi 7. odstavka 44. člena ZUPJS odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. To pa pomeni, da je izid postopka odvisen od vsakega konkretnega primera posebej.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.