Jedro

Del tožničinega zahtevka za plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja večstanovanjske stavbe, ki odpadejo na toženca, ima pravno podlago v mandatni pogodbi (stroški upravljanja v ožjem smislu), preostali del pa v zakonu in pravilih o verziji.

V primeru neobstoja pogodbe o medsebojnih razmerjih in z njo povezanega dogovora o delitvi stroškov v času nastanka stroškov, se stroški razdelijo v skladu z določbami SZ in SPZ, iz katerih smiselno izhaja, da etažni lastniki za stroške večstanovanjske stavbe odgovarjajo v skladu s svojimi solastniškimi deleži. V skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb pa se kot merilo za razdelitev plačila obratovalnih stroškov upošteva število posameznih delov, površino posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 178335/2011 z dne 24. 11. 2011, obdržalo v prvem odstavku izreka v celoti v veljavi; v tretjem odstavku izreka sklep obdržalo v veljavi za znesek 67,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2011 do plačila, v preostalem delu, to je za plačilo 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2011 dalje, pa je tretji odstavek izreka razveljavilo; odločilo, da sta toženca dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 242,24 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne. Navajata, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je sodbo izdala sodnica, ki pred tem zadeve ni obravnavala. Sodišče meša pogodbo o določitvi upravnika in pogodbo o upravljanju stanovanjske hiše. Pogodba o upravljanju ni podpisana, zato so vsi računi izdani brez pravne podlage. Na H. 8 vlada popoln kaos v zvezi z lastništvom, katerega ustvarjalka je prav tožnica. Tožnica si je prisvojila vlogo lastnika nepremičnin, ki jih upravlja in prave lastnike izsiljuje s svojimi rešitvami, norčuje se iz sklepov lastnikov. Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da plačuje račune za H. 8 „iz svojega žepa“. Od konkurenčnih podjetij sta pridobila ponudbo za upravljanje in njihova ponudba je od sedanjega upravnika nižja za 1.500,00 do 2.500,00 EUR mesečno. Za garsonjero naj bi upravljalcu plačevala od 25 do 45 % več, kot pripada garsonjeri. Sodišče je spregledalo, da so vse terjatve zastarane.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Konkretni spor je spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v takšnem postopku se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Zaradi prenehanja sodniške funkcije prejšnji sodnici, je bila zadeva v skladu s Sodnim redom (Uradni list RS, št. 17/1995 s spremembami in dopolnitvami) dodeljena drugi sodnici. V zvezi s tem ni bila zagrešena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ostali pritožbeni razlogi se v večji meri nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tudi sicer je večina trditev (da si je tožnica prilastila lastništvo nepremičnin, da prave lastnike izsiljuje s svojimi rešitvami, da sta toženca pridobila ponudbe drugih upravnikov z nižjimi mesečnimi stroški) za odločitev pravno nerelevantnih. Pritožbeno sodišče je tako vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pogodbo o upravljanju št. 2/98 z dne 23. 8. 1999 (prilogi A309, B13) podpisali etažni lastniki, katerih solastniški deleži so skupaj predstavljali več kot polovico vrednosti hiše in je torej veljavno sklenjena (prvi odstavek 31. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji). Utemeljeno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da je imela tožnica (tudi v spornem obdobju od 1. 10. 2010 do 30. 11. 2011) status upravnika in da je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno veljavno mandatno razmerje (766. do 787. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Del tožničinega zahtevka za plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja večstanovanjske stavbe, ki odpadejo na toženca, ima tako pravno podlago v mandatni pogodbi (stroški upravljanja v ožjem smislu), preostali del pa v zakonu in pravilih o verziji (197. člen OZ). V zvezi s tem je pritožbeno sodišče vezano tudi na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zalagala lastna sredstva za plačilo dobaviteljem storitev, in sta v posledici toženca dolžna tožnici porabljena sredstva povrniti.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da nesklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih in z njo povezanega dogovora o delitvi stroškov, ne pomeni, da so etažni lastniki oproščeni plačila stroškov upravljanja. Zaradi neobstoja takšne pogodbe v času nastanka stroškov, je tožnica utemeljeno stroške razdelila v skladu z določbami 30. in 182. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/2003 s spremembami in dopolnitvami) in 68. člena Stvarnopravnega zakonika, iz katerih smiselno izhaja, da etažni lastniki za stroške večstanovanjske stavbe odgovarjajo v skladu s svojimi solastniškimi deleži. S sprejemom Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 60/09), pa velja obvezna delitev obratovalnih stroškov v skladu s tem pravilnikom, ki kot merilo za razdelitev plačila obratovalnih stroškov upošteva število posameznih delov, površino posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Tožnica je konkretno in specificirano predstavila metodologijo in ključ obračuna vseh mesečnih stroškov, ki odpadejo na toženca, pri čemer toženca takšnim navedbam, ki jih dokazujejo tudi v spis priloženi listinski dokazi, nista konkretizirano ugovarjala.(1)

9. Toženca sta ugovor zastaranja podala šele v pritožbi, torej prepozno. Pritožbeni ugovor zastaranja predstavlja namreč nedovoljeno novoto, razen, če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v prvostopnem postopku ni mogla navesti. Česa takšnega pa toženca ne navajata (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi, če bi bil ugovor zastaranja pravočasen, z njim toženca ne bi mogla uspeti, saj bi ga lahko uspešno uveljavljala le z navedbo ustreznih dejstev (o zapadlosti terjatev in poteku zastaralnega roka), česar pa nista storila.

10. Ker tudi ni sporno, da toženca vtoževanih stroškov nista plačala, je odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, po povedanem, pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Utemeljeno je sodišče prve stopnje pripomnilo, da toženca ne moreta pričakovati, da bo sodišče po razdelilnikih samo iskalo in preračunavalo, kakšen strošek odpade na njun posamezni del, če pred tem konkretizirano ne prerekata uporabljenega ključa oziroma osnove za obračun posameznega stroška, ki ju je tožnica nazorno razdelala.