17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B. iz Z. pri Z., C. C. iz V. V. in Č. Č. iz U. U., ki jih zastopa Odvetniška družba D., D. & partnerji, o.p., d.n.o., Š., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C. in Č. Č. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 177/2002 z dne 26. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 986/99 z dne 5. 12. 2001, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0301-11/05-XVII-335.658/2 z dne 11. 5. 1999 in z odločbo Upravne enote Ptuj št. 201-811/93-3/6/1 z dne 3. 12. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo E. E. E. zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev Upravne enote Ptuj, da se E. E. E. (rojena 10. 2. 1907) ni štela za jugoslovansko državljanko.

2.Odvetniška družba D., D. & partnerji v ustavni pritožbi navaja, da je E. E. E. umrla leta 1999, in zato predlaga, naj se dovoli obravnavanje ustavne pritožbe na podlagi splošnega pooblastila z dne 21. 10. 1995. Pritožniki pa navajajo, da imajo kot pravni nasledniki po umrli pravni interes za vložitev ustavne pritožbe. Menijo, da so z izpodbijano odločitvijo kršeni 14. (enakost pred zakonom), 22. (pravica do enakega varstva pravic), 25. (pravica do pravnega sredstva), 27. (domneva nedolžnosti) člen Ustave in v povezavi z navedenimi pravicami tudi pravica do poštenega sojenja. Do kršitve navedenih pravic naj bi prišlo zaradi nepravilne razlage predpisov. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-288/96 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI, 186), v kateri je Ustavno sodišče odločalo na podlagi stališča, da je domneva iz tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) izpodbojna. Izpodbijani odločitvi očitajo, da temelji na stališču, po katerem samo dejstvo o včlanitvi v katerikoli organizaciji, katere namen je bil proti interesom slovenskega naroda, pomeni nelojalnost. To stališče naj bi bilo nasprotno stališču, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. I Ips 228/93 z dne 21. 6. 1995. Zato pritožniki menijo, da je v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Razlogi izpodbijane odločitve pa naj bi bili napačni v tolikšni meri, da je kršena Ustava. Ne strinjajo se z oceno upravnih organov in sodišč, da pomoč mladoletnim otrokom, katerih starši so bili izgnani, še ne izkazuje lojalnosti slovenskemu narodu. Menijo, da okoliščina, da so bili to otroci sorodnikov, ne zmanjšuje dejstva, da jih je nekdo izmed članov družine E. rešil pred izgnanstvom v S. Sodišču očitajo, da kljub navedeni oceni, da domneva nelojalnosti z omenjeno okoliščino še ni izpodbita, ni pojasnilo, kakšen je pravni standard trajne lojalnosti, in da se v zvezi s tem ni opredelilo do navedb vlagateljev. Zato naj bi sodišče kršilo tudi 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B. – I.

3.Odvetniška družba D., D. & partnerji je vložila ustavno pritožbo v imenu oseb, navedenih v izreku tega sklepa, in v imenu E. E. E. Za vložitev ustavne pritožbe v imenu E. E. E. pa ni predložila pooblastila, ker je ta že umrla. Okoliščina, da je oseba umrla, ne more pomeniti, da lahko oseba, ki je bila pooblaščena za zastopanje v drugih postopkih, ustavno pritožbo vloži brez ustreznega pooblastila dedičev ali skrbnika zapuščine. Ker je Odvetniška družba ustavno pritožbo vložila tudi v imenu oseb, ki so v sklepu o dedovanju po pok. E. E. E. (sklep Okrajnega sodišča na Ptuju št. D 664/2000 z dne 7. 2. 2001) navedeni kot oporočni dediči premoženja, ki je bilo podržavljeno leta 1945, je Ustavno sodišče preizkusilo ustavno pritožbo teh oseb.

B. – II.

4.Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen in uporaba določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 – v nadaljevanju ZDrž/45), ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, so bile že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43) je Ustavno sodišče presodilo, da niso v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve totalitarnega nacionalsocialističnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Po presoji Ustavnega sodišča določba drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (47. do 49. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93).

5.Pritožniki z ustavno pritožbo izpodbijajo odločitev, ki temelji na presoji, da tožnica v upravnem postopku in v upravnem sporu ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti, ki je tretji pogoj iz določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45. Ker gre za zakonsko domnevo, pritožniki ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti z očitkom, da je stališče, po katerem pomeni nelojalnost že samo dejstvo o včlanitvi v organizaciji, katere namen je bil proti interesom slovenskega naroda, drugačno od stališča, na katerem naj bi temeljila sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 228/93. Poleg tega se navedena sodba Vrhovnega sodišča nanaša na oprostitev obtožbe obsojenih za "zločinstvo po 2. členu zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast". Zato je tudi očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse in s tem o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) očitno neutemeljen. Domneva nelojalnosti po tretjem odstavku 63. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž/45 tudi ne pomeni ugotovitve krivde za kaznivo ravnanje. Zato tudi ne more pomeniti kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

6.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja tudi pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Sodišči sta v izpodbijanih sodbah zavzeli stališče, da tožnica ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je sodišče navedbe o posredovanju za rešitev otrok sorodnikov presojalo in se do njih tudi opredelilo. Po oceni Ustavnega sodišča je odločitev, da tožnica s temi navedbami ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti, tudi razumno obrazložilo. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. Up-288/96, na katero se sklicujejo tudi pritožniki, zavzelo stališče, da breme dokazovanja nosi tisti, ki se z omenjeno domnevo ne strinja. in stališče, po katerem mora organ kot podlago za svojo odločitev upoštevati domnevo nelojalnosti, če navedbe in dokazi domnevi nelojalnosti ne nasprotujejo dovolj prepričljivo. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da bi sodišče prezrlo navedbe tožnice, niti ne gre za to, da sodišče svoje odločitve ne bi obrazložilo, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. To pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz istih razlogov je očitno neutemeljen tudi očitek o kršitvi 6. člena EKČP.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan