Jedro

Tudi uporaba določbe 216. člena ZPP pripelje ob (predpisanih) izpolnjenih predpostavkah do pravne presoje, ki pa ima v tem primeru svojo podlago v materialnopravnih normah odškodninskega prava (1. odstavek 153., 155. in 158. člen ZOR). Gre le za presojo, kolikšna je višina škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Pravna presoja o višini škode je stvar dokazovanja. Ker se natančna višina zneska odškodnine v tem primeru ne da ugotoviti, tožeča stranka pa je do odškodnine nedvomno upravičena, sodišče lahko odškodnino določi ob uporabi 216. člena ZPP po prostem preudarku, vendar ob upoštevanju dejstev, ki so bila predmet obravnavanja. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da škoda predstavlja ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Za dokazovanje višine zahtevane odškodnine zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter uporabo prostega preudarka po določbi 216. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine, je neuporaba navedenega - sicer tudi procesnega - pravila imela za posledico zmotno pravno presojo o nedokazani odškodnini za sicer povzročeno škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka in v obsegu odločitve o povrnitvi stroškov odvzetega zemljišča. V ostalem delu, glede odločitve o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka, se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba ter sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu, torej glede zneska 9.107,52 EUR (prej 2,182.527 SIT) ter v izreku o pravdnih stroških razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka v korist tožnikov zgraditi armirani oporni betonski zid, podrobneje opisan v točki 1 sodbenega izreka. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 2,182.527 SIT. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnikoma povrniti stroške odvzetega zemljišča v znesku 49.500 SIT z obrestmi od 5.6.2003 dalje do plačila. Pritožbi pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega pravnega in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Krivdno ravnanje tožene stranke je dokazano, glede načina naravne restitucije terena nad rekonstruiranim cestiščem pa je tožeča stranka izvedenca gradbene stroke predlagala že v prvotnem postopku na prvi stopnji. Ta predlog je sicer umaknila, vendar pa ga je znova postavila po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje z vlogo z dne 13.2.2003, potem, ko ji je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 23.1.2003 dodelilo rok za izjasnitev o navedbah tožene stranke. Zato tožeča stranka ni bila prekludirana v smeri določbe drugega odstavka 286. člena ZPP. Sicer pa je tožeča stranka dokazala potrebo po naravni restituciji že z zaslišanjem ing. B., ki je nastopil kot strokovna priča, poprej pa je podal mnenje za potrebe tožeče stranke. Tudi ob ogledu na krajem samem je sodišče ugotovilo, kakšna naj bi bila naravna restitucija, da ne bi prihajalo do plazenja terena. Naravna restitucija (prvi odstavek 185. člena ZOR) je primarne narave, vendar pa je tožeča stranka postavila tudi podrejeni denarni zahtevek. Tožeča stranka se tudi ne strinja s cenitvijo zaradi rekonstrukcije ceste odvzetega ji zemljišča z napačnim izhodiščem, da ga je treba šteti za kmetijsko zemljišče. V resnici gre za nezazidano stavbno zemljišče, ki je veliko več vredno.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena v obsegu odločitve o naravni restituciji in o povrnitvi stroškov odvzetega zemljišča, v ostalem, glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku, pa je utemeljena.

Navedba vrednosti spornega predmeta je zaradi odločitve o pravici do revizije po določbi drugega odstavka 180. člena ZPP obvezna sestavina tožbe. Da bi si stranka zagotovila pravico do revizije, ki je izredno pravno sredstvo, mora namreč že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, da bi bilo mogoče po določbi 367. člena ZPP odločiti o dovoljenosti revizije.

Tožeča stranka je postavila dva tožbena zahtevka, glavnega in podrejenega. Prvi zahtevek ima za podlago obveznost tožene stranke, da prepreči plazovitost terena pod hišo tožeče stranke s postavitvijo armiranega podpornega betonskega zidu z vgrajeno montažno koritnico. Podrejeni zahtevek pa nalaga toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške navedene restitucije v vrednosti gradbenih del, potrebnih za postavitev podpornega betonskega zidu. Zahtevka imata po svoji dejanski in pravni naravi različno podlago, zaradi česar sporna vrednost podrejenega tožbenega zahtevka ne more istočasno veljati tudi za navedbo sporne vrednosti glavnega tožbenega zahtevka. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP se namreč določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki različno podlago. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka prvotni glavni denarni tožbeni zahtevek spremenila v podrejenega, kot glavni tožbeni zahtevek pa je označila zahtevek za postavitev armiranega betonskega zidu (pripravljalna vloga na l. 56 spisa). Vrednosti spornega predmeta tako postavljenega glavnega tožbenega zahtevka ni navedla, niti ni tega storila kasneje v pogojih, predvidenih v določbi 44. člena ZPP. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta pa ima v premoženjskopravnem sporu, kakršen je obravnavani, za posledico nedovoljenost vložene revizije. Revizijsko sodišče zato o revizijskih navedbah, ki se nanašajo na glavni tožbeni zahtevek, zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta ni moglo odločati in je revizijo v tem obsegu po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

Zavreči je bilo treba tudi tisti del revizije, s katerim tožeča stranka izpodbija odločitev o povrnitvi stroškov za odvzeto zemljišče. Sodišči druge in prve stopnje sta vsebinsko namreč zavrnili ta del tožbenega zahtevka, kolikor je bil od dosojenih 49.500 SIT do zahtevanih 124.152,45 SIT zavrnjen. Revizijska vrednost spornega predmeta v tem primeru znaša 74.652,45 SIT (sedaj 311,519 EUR), kar ne presega v določbi drugega odstavka 367. člena ZPP določenega zneska, ki zadošča za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih (4172,926 EUR).

V ostalem delu, torej glede podrejenega tožbenega zahtevka, pa reviziji ni mogoče odreči utemeljenosti. Revizijsko sodišče se sicer ne strinja z razlago tožeče stranke, po kateri naj bi bilo zadoščeno določbi 286. člena ZPP, čeprav je pooblaščenec tožeče stranke izvedenca gradbene stroke predlagal šele po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in v pripravljalni vlogi po končani prvi glavni obravnavi. Na tej glavni obravnavi je namreč pooblaščencu tožeče stranke bil dodeljen rok, da odgovori na navedbe tožene stranke, kar naj bi omogočalo sklepanje, da je bil sporni dokazni predlog podan v skladu z določbo drugega odstavka 286. člena ZPP, predvsem pa v skladu z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP. Navedeni dokazni predlog je namreč tožeča stranka podala s pripravljalno vlogo dne 13.2.2003 in po opravljeni prvi glavni obravnavi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje dne 23.1.2003. Vendar pa je takrat bila že v veljavi novela določbe drugega odstavka 362. člena ZPP, sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku z dne 15. aprila 1999 (Uradni list RS, št. 26/99), ki je začel veljati 15. dan po njegovi objavi. Po navedeni novelirani določbi pa smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Tako ni dvoma, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke.

Vendar pa ne glede na to revizija izpodbijani sodbi v obsegu odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku utemeljeno očita zmotno pravno presojo. V ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da je plazovitost terena pod tožnikovo hišo nastopila prav zaradi posledic rekonstrukcije ceste, ki jo je opravila tožena stranka. Tožeča stranka je torej dokazala, da ji zaradi posega tožene stranke v njeno zemljišče nastaja škoda. Glede na obstoj vzročne zveze in protipravnosti ravnanja je odškodninska odgovornost tožene stranke za tožeči stranki nastalo škodo nedvomno podana. Tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka podrejeno postavlja v denarni obliki, je torej utemeljen, saj je dejanska in pravna podlaga zanj podana.

Višino odškodnine za opisano škodo je tožeča stranka opredelila z zneskom 2,182.527 SIT, pri čemer naj bi šlo tudi za strošek sanacije zemljišča zaradi plazovitosti. Sodišči druge in prve stopnje se z višino zahtevane odškodnine nista ukvarjali, ker o "obsegu škode tožnika nista predložila ustreznih dokazov". Odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka je vezana na dokazne trditve o načinu vzpostavitve prejšnjega stanja v zvezi z glavnim zahtevkom. Vendar pa je položaj denarnega odškodninskega zahtevka pravno drugačen: za dokazovanje višine zahtevane odškodnine v tem primeru zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter uporabo prostega preudarka po določbi 216. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine, je neuporaba navedenega - sicer tudi procesnega - pravila imela za posledico zmotno pravno presojo o nedokazani odškodnini za sicer povzročeno škodo.

Tudi uporaba določbe 216. člena ZPP pripelje ob (predpisanih) izpolnjenih predpostavkah do pravne presoje, ki pa ima v tem primeru svojo podlago v materialnopravnih normah odškodninskega prava (1. odstavek 153., 155. in 158. člen ZOR). Gre le za presojo, kolikšna je višina škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Pravna presoja o višini škode je stvar dokazovanja. Ker se natančna višina zneska odškodnine zaradi prej opisanih okoliščin ne da ugotoviti, tožeča stranka pa je do odškodnine nedvomno upravičena, sodišče lahko odškodnino določi ob uporabi 216. člena ZPP po prostem preudarku, vendar ob upoštevanju dejstev, ki so bila predmet obravnavanja. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da škoda predstavlja ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku. Razpoložljivi dokazi, upoštevaje tudi izpoved priče ing. B., sami zase v tem primeru očitno ne dajo natančnega odgovora, pripomogli pa bodo pri utemeljitvi prostega preudarka (tudi z uporabo logičnega mišljenja in splošno znanih dejstev). Vse opisano je revizijskemu sodišču narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku (drugi odstavek 380. člena ZPP) s posledično razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje v enakem obsegu in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na vse opisano posebni napotki za sojenje na prvi stopnji niso potrebni.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje je imela za posledico tudi razveljavitev odločitve o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka pa je odpadel, ker v reviziji niso bili zaznamovani.