Up-508/03 -7

5. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. 16, Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 101/02 z dne 6. 5. 2002 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 596/2000 z dne 17. 1. 2002 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 616/99 z dne 18. 2. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo in da še traja, da je sklenjeno za nedoločen čas, da ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo ter mu izplačati plače od 1. 3. 1997 dalje, pogodbeno kazen in odmerjene stroške postopka. Presodilo je, da je več kot dveletna prekoračitev roka za vložitev zahteve za varstvo pravic razlog za ugasnitev pravice do vložitve zahteve za varstvo pravic oziroma ugovora, posledično pa tudi za sodno varstvo in da tega varstva ni mogoče nuditi v nedogled, ampak mora biti pravovarstveni zahtevek postavljen v razumnem roku. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožnikovo pritožbo v delu glede denarnega zahtevka za čas od 27. 3. 1997 dalje in pogodbeno kazen. V tem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavilo je sodbo glede zahtevka za čas od 1. 3. 1997 do 27. 3. 1997 in glede stroškov postopka. Sodbo sodišča prve stopnje pa je spremenilo v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja po 27. 3. 1997 tako, da je tožbo v tem delu zavrglo, ker je ugotovilo, da procesne predpostavke za vložitev tožbe niso podane. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja po 27. 3. 1997, v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek (plače in pogodbena kazen), pa zavrglo.

2.Pritožnik, nezadovoljen z odločitvijo sodišč, vlaga ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

Meni, da se kršitev navedenih pravic zrcali v napačni odločitvi Vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil pritožnik prekludiran za varstvo pravic pri pristojnem sodišču, česar naj ne bi ugotovili nižji sodišči niti v tem delovnem sporu niti v delovnem sporu št. Pd 99/97, niti naj ne bi delodajalec ta ugovor uveljavljal tekom sodnega postopka. Pritožnik meni, da je pravočasno sprožil potrebne postopke za varstvo pravic in da ni prekludiran. Navedeno utemeljuje s sklicevanjem na vzporedni delovni spor št. Pd 99/97, ki ga vodi zoper istega delodajalca, zaradi istega delovnega razmerja in ki pravnomočno še ni končan. Sodišča namreč pritožnikovega tožbenega zahtevka v tem delovnem sporu niso zavrgla, temveč so ga obravnavala po vsebini.

Pritožnik nasprotuje tudi pravni kvalifikaciji sklepa z dne 28. 2. 1997, ki po njegovem mnenju ni sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj naj takšnega sklepa ne bi nikdar prejel. Ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v delovnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Predmet te ustavne pritožbe je procesna odločitev sodišč o zavrženju pritožnikove tožbe na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da traja in da je sklenjeno za nedoločen čas. Ustavno sodišče lahko zato pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le navedbe pritožnika v zvezi s procesnimi odločitvami. Zato ni ocenjevalo navedb pritožnika, ki se nanašajo na kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku pri delodajalcu ter v sodnem postopku, ki se vodi pod opr. št. Pd 99/97. Omejilo se je le na oceno, ali so bile v postopku, ki je predmet te ustavne pritožbe, kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Kljub obsežni ustavni pritožbi, v kateri predvsem ponavlja pritožbene razloge, pritožnik ne utemelji očitanih kršitev ustavnih pravic. Ugotovitev sodišč, da je pritožnik prekludiran za sodno varstvo, sama po sebi ne pomeni kršitve katerekoli od zatrjevanih ustavnih pravic. Lahko bi sicer šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, če bi bila odločitev sodišč očitno napačna ali brez razumne obrazložitve, vendar tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Sodišča so svoji ugotovitvi, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, obširno in razumno utemeljila. Iz ustavne pritožbe tudi ni mogoče razbrati, v čem naj bi bila kršitev pravice do sodnega varstva pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zato Ustavno sodišče teh navedb ni presojalo. Zgolj zatrjevanje pritožnika, da je odločitev sodišč po vsebini napačna, ne zadostuje za sklep o kršitvi zatrjevanih ustavnih pravic.

6.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan