Jedro

V postopku odločanja o zahtevi za izdajo naravovarstvenega soglasja je bistvena presoja, ali je poseg, za katerega se izdaja soglasja zahteva, dopusten z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Ker organ odloča o tem, ali je poseg dopusten, na njegovo presojo ne vpliva oziroma ne sme vplivati morebitno dejstvo, da je bil poseg dejansko že izveden. Organ sme izdati naravovarstveno soglasje šele, ko se prepriča, da obravnavani poseg ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, torej le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da ta ne ogroža nobenega od varstvenih ciljev varovanega območja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino vlogo za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo pomožnega kmetijsko gozdarskega objekta, površine 31 m2, v Strunjanu na zemljišču parc. št. 1911/1 k. o. ..., po priloženih skicah (1. točka izreka), in ugotovil, da ni bilo stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je odločba izdana v ponovljenem postopku. Med drugim navaja, da gre za postopek pridobivanja dovoljenj za že obstoječi objekt ter da je upoštevaje navodila pritožbenega organa ugotavljal, ali je objekt obstajal že pred 31. 12. 1967, ter na podlagi izvedenih dokazov ugotovil, da tudi še v letu 1969 na obravnavni parceli ni bilo objekta.

3. Nadalje navaja, da je območje obravnavanega posega v neposredni bližini območja strnjene drevesne in grmovne vegetacije, ki porašča zgornji rob Strunjanskega klifa. Ker je zemljišče posega na zavarovanem območju Krajinskega parka Strunjan, vplivnega območja zavarovanega območja Naravnega rezervata Strunjan in vplivnega območja posebnega ohranitvenega območja Natura 2000 med Izolo in Strunjanom - klif, je izvedel presojo sprejemljivosti posega v naravo po določbah 105 a. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Zavod RS za varstvo narave Piran (v nadaljevanju Zavod) je podal mnenje, da je poseg v nasprotju z varstvenimi cilji in razvojnimi usmeritvami iz 1. in 2. točke drugega odstavka 7. člena ter drugim odstavkom 1. člena in 5. člena Uredbe o Krajinskem parku Strunjan ter vpliv postavitve obravnavanega pomožnega kmetijsko gozdarskega objekta na varstvene cilje parka ocenil z velikostnim razredom D - bistven vpliv.

4. Pojasnjuje, da bo obravnavani poseg povzročil dodatno gostitev pozidave neposredno ob strnjeni drevesno grmovni vegetaciji naravnega rezervata, dodatno fragmentacijo kmetijskih površin in posledično rušenje značilnega poselitvenega vzorca, ki je temelj krajinske in biotske pestrosti območja. Zemljišče posega je z dostopno potjo ločeno od drevesno grmovnega sestoja, ki se nadaljuje v zavarovano območje Naravnega rezervata Strunjan, drevesno grmovna zarast rezervata pa je pomemben življenjski prostor nekaterih redkih in ogroženih vrst (npr. savijevega, belorobega in poznega netopirja, barjanskih okarčkov, smrdokavre ter številnih ptic pevk), ki se na gozdnem robu in grmiščih prehranjujejo in zadržujejo. Ne glede na to, ali je obravnavano zemljišče dejansko gnezdišče ali prostor prehranjevanja ali zadrževanja katerekoli od navedenih vrst, namreč glede na svojo lego tik ob Naravnem rezervatu Strunjan predstavlja potencialno možen habitat, ki ga je v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave treba varovati. Območje je zaradi posameznih objektov že degradirano, večje pa so tudi motnje (hrup, osvetljevanje) in zaradi tega slabši življenjski pogoji za omenjene redke in ogrožene živalske vrste. Načet poselitveni vzorec ne opravičuje dodatnega slabšanja stanja v nasprotju z varstvenim režimom. Trditev, da je bil objekt postavljen pred ustanovitvijo parka, ne spreminja dejstva, da njegova postavitev ne sledi poselitvenim vzorcem in arhitekturni tipologiji Strunjana.

5. Dodaja, da se obravnavano zemljišče nahaja na območju trajno varovanih kmetijskih zemljišč in da je ohranjanje kmetijske dejavnosti ena pomembnejših razvojnih usmeritev parka, zaradi česar je postavitev objekta tudi v nasprotju z razvojnimi usmeritvami iz 5. člena Uredbe o krajinskem parku in veljavnim prostorskim aktom. Opozarja še na načelo previdnosti, po katerem v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi. Ker mora organ v primeru dvoma odločiti v korist narave, mora investitor dokazati, da poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območja.

6. Na podlagi petega odstavka 42. člena Pravilnika sklene, da ocena sprejemljivosti posega v naravo z vidika varstvenih ciljev in razvojnih usmeritev iz 1. in 5. člena ter 1. in 2. točke drugega odstavka 7. člena Uredbe o krajinskem parku ni ugodna (ocena D - bistven vpliv) ter da bi obravnavani poseg škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območji, njihovo celovitost in povezanost ter da poseg ne ustreza zahtevam s področja varstva narave.

7. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da soglaša z razlogi izpodbijane odločbe.

8. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da ji ni bilo omogočeno, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih. V pozivu pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku jo je namreč organ seznanil le s svojim stališčem glede aeroposnetkov, ni pa je opozoril, da ne bo upošteval ugovorov in predlaganih dokazov zoper mnenje Zavoda ter da ne bo ugotavljal, kako konkreten objekt, ki že stoji, vpliva na varstveni režim krajinskega parka Strunjan. Navaja, da se toženka ni opredelila do navedb, s katerimi je nasprotovala mnenju Zavoda, temveč se je do njih opredelil Zavod. Ni se opredelila niti do dokaznih predlogov (ogled, zaslišanje strokovnega delavca Zavoda in njegovo soočenje s tožničino strokovno pomočnico), s katerimi bi lahko dokazala, da je mnenje Zavoda napačno.

9. Nadalje navaja, da je bilo v tem primeru napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj iz mnenja Zavoda izhaja, da bi obravnavano območje teoretično lahko bilo življenjski prostor posameznih ogroženih in redkih vrst živali, vendar ni nikakršne podlage za sklepanje, da se te vrste na tem območju dejansko nahajajo. Gradnja pomožnega kmetijsko gozdarskega objekta zato ne more negativno vplivati na nekaj, kar ne obstaja oziroma ne obstaja niti podlaga za sklepanje o obstoju tega dejstva. Mnenje ne upošteva dejstva, da objekt že stoji, da zemljišče ni v ožjem zavarovanem območju ter da je območje poseljeno.

10. Meni, da mnenje Zavoda ni bilo pripravljeno v skladu s Pravilnikom, saj ne vsebuje ocene učinkov načrtovanih posegov v naravo na parametre stanja vrst oziroma habitatnih tipov s smiselno uporabo 21. in 25. člena Pravilnika; navedbe morebitnih omilitvenih ukrepov na način določitve pogojev in navedbe predpisov s področja ohranjanja narave, ki so osnova za vsak posamezni pogoj. Mnenje naj ne bi vsebovalo kvalifikacijskih vrst oziroma habitatov/habitatnih tipov posameznih varstvenih območij in potencialnih posebnih varstvenih območji, ki se nahajajo v bližini območja nameravanega posega v naravo. Trdi, da poseg ne leži na območju Nature 2000. Nikjer tudi ni navedeno, na kakšen način naj bi gradnja kmetijskega objekta škodljivo vplivala na varstvene cilje posameznih območij, njihovo celovitost in povezanost. Dodaja, da objekt ne vpliva negativno na črnoglavega galeba in kričavo čigro, za kateri je opredeljeno varstveno območje Strunjan. Enako velja za vrste in habitatne tipe, za katere je opredeljeno posebno ohranitveno območje med Izolo in Strunjanom - klif (morski grebeni, združbe enoletnic na obalnem drobirju in porasli obmorski klifi sredozemskih obal z endemičnimi vrstami rodu Limonium). Trdi, da iz mnenja Zavoda ne izhaja, kakšni vplivi so mišljeni. Meni, da je mnenje Zavoda vsebinsko prazno, odločbe o naravovarstvenem soglasju pa ni mogoče izdati brez konkretne presoje nameravanih posegov v varstvene cilje. Meni, da je treba upoštevati tudi preteklo rabo zemljišča. Sklicuje se na mnenje izvedenke dr. A.A., iz katerega izhaja, da poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje varovanega območja, da toženka ni izvedla ustreznega dokaznega postopka in pojasnila, kako naj bi objekt ogrožal živalske vrste, ter da mnenje Zavoda ni izdelano v skladu s Pravilnikom.

11. Toženka na tožbo ni odgovorila.

12. Tožnica je v nadaljevanju vložila še dopolnitev tožbe, v kateri med drugim izpodbijani odločbi v zvezi z očitkom neobrazloženosti očita še kršitev določb 14. in 22. člena Ustave, zatrjuje pa tudi kršitev 33. člena Ustave. Navaja tudi, da glede na to, da gre za enostaven objekt, ki ne leži v ožjem zavarovanem območju (3. člen Uredbe), ob upoštevanju določb 17. člena Uredbe in 105. člena ZON naravovarstvenega soglasja ni treba pridobiti. Prvostopenjski organ je zato napačno uporabil materialno pravo, saj je izdal negativno odločbo ob upoštevanju 105a. člena ZON, ki pa v tem primeru ne pride v poštev, saj ni dala vloge za pridobitev naravovarstvenega soglasja za nezahteven objekt, za katerega bi bilo treba izvesti presojo sprejemljivosti, pač pa za enostavni objekt. Uveljavlja tudi, da je upravni organ odločal mimo postavljenega zahtevka, ker je mimo njene zahteve odločil o izdaji naravovarstvenega soglasja skladno s 105a. členom ZON in ne skladno s 105. členom ZON, kar je razlog za ničnosti izpodbijane odločbe.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet tega upravnega spora je odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglaja. V zadevi ni sporno, da se mesto obravnavanega posega nahaja v Krajinskem parku Strunjan (v nadaljevanju park), saj tem ugotovitvam organa tožnica ne oporeka.

15. Tožbeni očitki o neobrazloženosti odločb so pavšalni in ne dajejo podlage za konkretiziran odgovor sodišča. Po presoji sodišča sta tako organ druge kot organ prve stopnje zadostila standardu obrazloženosti odločbe v skladu z 214. členom ZUP, zato tožnica s sklicevanjem na 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter na 14. in 22. člen Ustave RS ne more uspeti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 33. člen Ustave RS, saj predmet tega upravnega postopka ni odločanje o odstranitvi objekta za odstranitev zasebne lastnine, temveč o tožničini zahtevi za izdajo naravovarstvenega soglasja.

16. Ker glede na vsebino 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločba drugostopenjskega organa ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, so očitki, ki so naperjeni zoper obrazložitev te odločbe že iz tega razloga neutemeljeni. Tožnica pa se neutemeljeno sklicuje tudi na sodne odločbe tega sodišča, za katere niti ne pove, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.

17. Po prvem odstavku 105. člena ZON je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in pravnomočno naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov. Če se vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev za gradnjo objekta nanaša na poseg v naravo, za katerega je treba izvesti presojo sprejemljivosti, se ta izvede v postopku izdaje naravovarstvenega soglasja (prvi odstavek 105a. člena ZON).

18. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je tožnica vložila vlogo za pridobitev naravovarstvenega soglasja po 105. oziroma 105a. členu ZON in na podlagi te zahteve je organ izdal izpodbijano odločbo. Zato ne drži tožbeni očitek, da je organ odločal mimo postavljenega zahtevka oziroma mimo tožničine zahteve. Prav tako je neutemeljeno tudi tožbeno sklicevanje na ničnost odločbe po 279. člena ZUP, saj je organ vodil postopek in izdal odločbo na podlagi tožničine zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja z dne 26. 3. 2013, kar med strankama niti ni sporno. Drži sicer, da mora organ ugotoviti vsebino strankine zahteve; in to je tudi storil, s tem, ko je ob upoštevanju tožničine vloge presodil, da je glede na okoliščine konkretne zadeve treba uporabiti določbo 105a. člena ZON. Pomembna je namreč vsebinska presoja, ali se vloga za gradnjo objekta nanaša na poseg v naravo, za katerega je treba izvesti presojo sprejemljivosti, pri čemer se ta presoja izvede v postopku izdaje naravovarstvenega soglasja. Poleg tega pa je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika tudi izrecno seznanil s pravno podlago, na kateri temelji izpodbijana odločba.

19. V postopku odločanja o zahtevi za izdajo naravovarstvenega soglasja je bistvena presoja, ali je poseg, za katerega se izdaja soglasja zahteva, dopusten z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Ker organ odloča o tem, ali je poseg dopusten, na njegovo presojo ne vpliva oziroma ne sme vplivati morebitno dejstvo, da je bil poseg dejansko že izveden. Zato v obravnavanem primeru za odločitev tudi ni pravno pomembno, ali je bil poseg morda že izveden pred letom 1967. Posledično so neutemeljeni vsi tožbeni očitki, ki se nanašajo na neizvedbo dokazov, ki jih je tožnica predlagala v zvezi s tem, da objekt že obstoji oziroma v zvezi s tem, od kdaj obstoji, saj so bili ti dokazni predlogi, kot pojasnjeno, predlagani za dokazovanje pravno nepomembnega dejstva.

20. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave, ki jih tožnica utemeljuje s tem, da je organ je odločal na podlagi mnenja Zavoda, ki je svoje mnenje dopolnjeval v zvezi z tožničinimi ugovori. Takšno postopanje mu namreč nalagajo določbe 105a. člena ZON, iz katerih izhaja, da organ o sprejemljivosti posega odloči prav na podlagi mnenja Zavoda. Prav tako neutemeljeno navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker jo organ v zadnjem pozivu pred izdajo odločbe ni opozoril na to, da ne bo upošteval njenih ugovorov in dokazov v zvezi z mnenjem Zavoda ter da ne bo ugotavljal kako konkreten objekt, ki že stoji, vpliva na varstveni režim parka. Tožnici je bilo namreč ves čas postopka jasno, kaj je predmet presoje organa, to je dopustnost posega z vidika varstva narave. Ker pa organ, kot je že bilo pojasnjeno, pri odločanju ni smel upoštevati, da je poseg dejansko že izveden, so neutemeljeni tudi vsi očitki v zvezi z neizvedenimi dokazi, ki izhajajo iz sedanjega stanja, ki je posledica že izvedenega posega, saj se nanašajo na pravno nepomembne okoliščine.

21. Ker je bilo (kot je bilo že povedano) pri presoji sprejemljivosti posega treba izhajati iz stališča bodočega posega, se ob tem, da je bil v konkretnem primeru poseg že izveden (potrditvah tožnice celo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja), neutemeljeni tudi vsi tožbeni očitki, ki mnenju Zavoda in posledično izpodbijani odločitvi očitajo notranje neskladje zato, ker ne izhaja iz stanja, ki je posledica že izvedenega posega.

22. Razlaga drugega odstavka 17. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom tega člena Uredbe, drugim odstavkom 105. člena ZON in tretjim odstavkom 17. člena Uredbe, kot jo ponuja tožnica, je po presoji sodišča pravno zmotna. Prvi odstavek 17. člena Uredbe namreč jasno določa, da se za gradnjo objektov v parku pridobivajo naravovarstveni pogoji in naravovarstveno soglasje v skladu s predpisi s področja graditve objektov in ohranjanja narave. Po drugem odstavku 17. člena Uredbe pa je za gradnjo enostavnih objektov v NR Strunjan in NR Strunjan – Stjuža in NS Pinijev drevored treba pridobiti naravovarstveno soglasje. Citirana določba drugega odstavka 17. člena Uredbe torej za ožje zavarovano območje parka določa strožji režim, in sicer, da je v teh območjih ob izpolnjenih pogojih za izdajo soglasja dovoljena le gradnja enostavnih objektov. Zato je tožbena navedba, da naravovarstvenega soglasja ni treba pridobiti, neutemeljena.

23. Prav tako v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 17. člena Uredbe. Tretji odstavek 17. člena Uredbe določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena naravovarstvenega soglasja ni treba pridobiti v poseljenem območju parka, kjer ni ožjih zavarovanih območij, za rekonstrukcijo objekta, nadomestno gradnjo ali odstranitev objekta, ter za objekte za lastne potrebe, razen bazenov in ograj, če vplivi gradnje ne segajo izven gradbene parcele objekta, na katerega se gradnja nanaša. Za uporabo te določbe namreč tožnica v postopku ni navedla nobenih pravno relevantnih dejstev niti posledično zanje ni ponudila oziroma predložila relevantnih dokazov. Po povedanem zato tudi ta tožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

24. Ker se sporni objekt nahaja na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, in ker bi poseg lahko pomembno vplival na posebej varovano območje Krajinski park Strunjan po Uredbi, je bilo treba v postopku odločanja o vlogi tožnika za izdajo naravovarstvenega soglasja v skladu s prvim odstavkom 105a. člena ZON izvesti presojo sprejemljivosti posega v naravo, kar je organ tudi pravilno storil. Upoštevaje drugi odstavek 105a. člena ZON, je moral prvostopenjski organ odločiti na podlagi v postopku pridobljenega mnenja Zavoda. Zato je pavšalna tožbena navedba, da mnenja ni treba pridobiti, neutemeljena.

25. Iz mnenja Zavoda (vključno z dopolnitvami) izhaja, da se lokacija obravnavanega posega oziroma gradnje objektov nahaja na oziroma v neposredni bližini zavarovanih območij Krajinski park Strunjan in Naravni rezervat Strunjan ter posebnega varstvenega območja Natura 2000 - Med Izolo in Strunjanom - klif, ter da je treba izvesti presojo sprejemljivosti predvidenega posega. V mnenju je Zavod ocenil, da je območje zaradi posameznih objektov mestoma že delno degradirano ter da bi predvideno poseganje dodatno povečalo motnje (hrup, osvetljevanje) in poslabšalo življenjske pogoje za redke in ogrožene živalske vrste, kot so savijev, belorobi in pozni netopir, barjanski okarček, smrdokavra, kar pa je v nasprotju z drugim odstavkom 1. člena in prvim odstavkom 7. člena Uredbe, ki določata ohranjanje habitatov, kjer se živali prosto živečih vrst zadržujejo, hranijo ali razmnožujejo. V mnenju je še ugotovljeno, da se lokacija obravnavanega posega nahaja v neposredni bližini naravne vrednote Strunjanski klif, na njegovem območju pa se nahajajo tudi ostale vsebine ohranjanja narave, in sicer ekološko pomembno območje Strunjanski klif. Poleg tega bi predvidena gradnja zaradi slabšanja življenjskih pogojev za prej navedene redke in ogrožene vrste tudi negativno vplivala na lastnosti, zaradi katerih sta bila opredeljena ekosistemska naravna vrednota in ekološko pomembno območje Strunjanski klif. Predmetni objekt pomeni tudi dodatno gostitev pozidave neposredno ob strnjeni drevesno grmovni vegetaciji naravnega rezervata, dodatno fragmentacijo kmetijskih površin in posledično rušenje značilnega poselitvenega vzorca, ki je temelj krajinske in biotske pestrosti območja. Postavljanje objektov neposredno ob območje naravnega rezervata pomeni urbanizacijo območja, zmanjšanje njegove samoobnovitvene sposobnosti, povečanje izpostavljenosti motnjam ter posledično povečanje njegove ranljivosti. Zaradi navedenega je Zavod vpliv predvidenega posega na varstvene cilje parka ocenil z velikostnim razredom D, kot bistven vpliv. Po povedanem je torej očitek tožnice, da v mnenju ni navedeno, kako naj bi gradnja vplivala na varstvene cilje, neutemeljen.

26. Tožničine trditve, da mnenje ni skladno s Pravilnikom, so nekonkretizirane. Tožnica namreč konkretno ne pojasni, kako oziroma v čem naj bi po njenem mnenju s Pravilnikom neskladno mnenje vplivalo na samo zakonitost izpodbijane odločbe. V zadevi je namreč bistvena ugotovitev, da ima obravnavani poseg škodljiv vpliv na varstvene cilje zadevnega območja. Zavod je v mnenju upošteval tudi kumulativni vpliv že obstoječih posegov in v odvisnosti od tega ocenil, kako bi obravnavani poseg obstoječe stanje v naravi še poslabšal. Sodišče pripominja, da se v skladu s tretjim odstavkom 42. člena Pravilnika Zavod v mnenju opredeli do uvedbe postopka presoje sprejemljivosti in poda oceno o vplivih oziroma posledicah nameravane gradnje objekta na varovana območja, pri čemer je nadalje v tej določbi še (le) primeroma našteto, kaj naj mnenje zavoda vsebuje. Poleg tega se glede na peti odstavek 105a. člena ZON pri izdelavi ocene o vplivih gradnje določbe Pravilnika smiselno upoštevajo. Sodišče še dodaja, da upoštevaje ugotovitev Zavoda, da ima obravnavani poseg bistven škodljiv vpliv na varstvene cilje parka (velikostni razred D), to po naravi stvari očitno pomeni, da zaradi tega izvedbe omilitvenih ukrepov v konkretnem primeru ni mogoče predlagati. Pri ugodni oceni se namreč lahko upoštevajo tudi sprejemljivi omilitveni ukrepi (šesti odstavek 105a. člena ZON).

27. Tožbene navedbe v zvezi s tem, da predvideni poseg ne leži v območju Natura 2000 ter da negativno ne vpliva na črnoglavega galeba in kričavo čigro, niti ne na vrste in habitatne tipe, za katere je opredeljeno posebno ohranitveno območje Med Izolo in Strunjanom - klif, so zgolj pavšalne in niso dokazno podprte. Investitor je tisti, ki mora za izdajo pozitivne odločbe s strokovno podprtimi argumenti dokazati, da poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območja. Zato golo zatrjevanje ne more izpodbiti ugotovitev upravnega organa, ki temelji (tudi) na mnenju Zavoda. K tožbi priloženega mnenja dr. Ribarič Lasnik in sklicevanje nanj, pa sodišče ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene tožbene novote. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v tožbi ni pojasnil razlogov, zakaj tega mnenja ni navedel oziroma predložil že v upravnem postopku, zato ga sodišče glede na citirano določbo ZUS-1 ne more upoštevati.

28. Ker je Zavod kot strokovni organ za presojo sprejemljivosti posegov predvideni poseg oziroma gradnjo objekta ocenil neugodno, je organ po presoji sodišča pravilno odločil, da se izdaja naravovarstvenega soglasja zavrne. Poleg tega se organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje še na drugi odstavek 3. člena Pravilnika, po katerem se v postopku presoje sprejemljivosti vplivov posega v naravo uporablja previdnostno načelo, tako da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi. V skladu z navedenim in ob dejstvu, da je organ na podlagi mnenja ugotovil, da ima predvideni poseg v naravo škodljiv vpliv, izdaja naravovarstvenega soglasja v tem primeru ni mogoča. Organ sme izdati naravovarstveno soglasje šele, ko se prepriča, da obravnavani poseg ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, torej le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da ta ne ogroža nobenega od varstvenih ciljev varovanega območja.

29. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj tožnica ni navedla dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, oziroma je navajala nova dejstva, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona).

31. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.