Jedro

Za prenehanje etažne lastnine veljajo enaka pravila kot za njen nastanek. Enako kot ne more razpolaganje enega od solastnikov z delom nerazdeljene stvari pomeniti podlage za njen nastanek, ne more pomeniti podlage za njeno prenehanje (in ponovno vzpostavitev solastnine) niti razpolaganje enega etažnega lastnika s solastnim delom že razdeljene stvari.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek vzpostavitve etažne lastnine do pravnomočno zaključenega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. XII Pg 446/2014. 2. Zoper takšno odločitev so bile vložene tri pritožbe. Prvo vlagajo predlagatelji ter prvi, drugi, tretji, peti, šesti, sedmi, deveti, trinajsti, štirinajsti in petnajsti udeleženec. Drugo pritožbo vlaga udeleženka B., d. o. o., tretjo pritožbo pa nasprotna udeleženka C., d. d., - v stečaju.

3. Predlagatelji in zgoraj našteti udeleženci v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlagajo razveljavitev odločitve.

Menijo, da izpodbijani sklep nima podlage v procesnem pravu, saj je po 17. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča v stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja izključena. Predhodno vprašanje je sodišče zavezano rešiti samo. Ker gre za lex specialis, se sodišče ne more sklicevati na določilo prvega odstavka 8. člena ZNP oziroma 13. člen ZPP.

Ne glede na to se po mnenju pritožnikov v pravdi XII Pg 446/2014 ne rešuje vprašanje, ki bi bilo predhodno za ta postopek. V pravdi se odloča o tem, ali je konkretni pravni posel, to je pogodba z dne 9. 3. 2009, delno nična, ne pa o tem, ali na stavbi M. obstoji dejanska etažna lastnina oziroma navidezna solastnina. Vprašanje delne ničnosti pogodbe in s tem vprašanje, kaj je bilo predmet prodaje po tej pogodbi (solastni idealni del na stavbi ali posamezen del), ni in ne more biti predhodno vprašanje za konkretni postopek kot celoto, ampak se tiče le internih razmerij med nekaterimi udeleženci tega postopka, to je razmerij med prodajalcem C., d. d., kupcem D., njegovim singularnim naslednikom, to je družbo B., d. o. o., in Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju MOL; tretji, ki se ne strinja s posameznimi pogodbenimi določili). Sodišče ne razlikuje med dejansko in pravno podlago spora po eni strani in predmetom odločanja po drugi. Res je eno od poglavitnih vprašanj v pravdi tudi to, ali je stavba razdeljena v naravi ali ne, vendar pa gre le za dejanski substrat zadeve, ne pa za vprašanje, o katerem bi pravdno sodišče odločalo z učinki pravnomočnosti. Presoja pravdnega sodišča o tem ni in ne bo vsebovana v izreku sodbe, temveč v razlogih. Razlogi sodbe ne bodo pravnomočni in sodišče se nanje ne bo moglo opreti. Oprlo se bo lahko le na izrek, pa še to le glede razmerij med udeleženimi strankami. Sodišče poskuša z izpodbijanim sklepom pritožnike in druge dejanske etažne lastnike narediti za talce dobrega ali slabega pravdanja strank v pravdi in odločitev glede njihovih pravic v tem nepravdnem postopku narediti odvisne od izida spora, v katerem sploh niso bili udeleženi in v katerem udeleženka MOL s svojo argumentacijo ravna očitno nepošteno. MOL je bila namreč tista, ki je na obravnavani stavbi oblikovala dejansko etažno lastnino, s posameznimi deli v njej izključno sama razpolagala in upravljala kot etažno lastnino. V tem postopku je etažno lastnino tudi sama uveljavljala. Nepravdni postopek za vzpostavitev etažne lastnine je že od leta 2008 zaznamovan v zemljiški knjigi z učinkom od 30. 9. 2008. Glede na pravne posledice in učinke zaznambe, kakršnekoli knjižne ali izvenknjižne spremembe, do katerih je prišlo po začetku in učinkovanju zaznambe, niso relevantne za pravice dejanskih etažnih lastnikov, ki jih uveljavljajo v tem postopku, sploh pa ne morejo predstavljati podlage za razvrednotenje dejanske etažne lastnine na stavbi ali morebiti celo za njeno spreminjanje v nerazdeljeno solastnino na celi stavbi. Vse kasnejše zemljiškoknjižne spremembe so le pogojne in podrejene izidu tega postopka.

Pritožniki opozarjajo tudi na to, da jim sodišče pred izdajo sklepa ni dalo možnosti, da bi se o spornem vprašanju izjavili. Vlog nasprotne udeleženke z dne 24. 3. 2014, 1. 7. 2014 in 9. 12. 2014 jim sodišče ni vročilo, oziroma so jim bile vročene šele skupaj z izpodbijanim sklepom. O dejstvih in dokazih, na katere je sodišče oprlo odločitev, se pritožniki niso mogli izjaviti in je zato podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v kolikor postavlja pod vprašaj obstoj dejanske etažne lastnine. Pritožniki so se o tem vprašanju izjavili s pripravljalno vlogo, ki je bila vložena sočasno s pritožbo. V njej je z verjetnostjo izkazano, da gre pri stavbi M. za dejansko etažno lastnino in navidezno solastnino. Te navedbe so, saj jim sodišče pred izdajo sklepa ni dalo možnosti, da se izjavijo, pravočasne.

4. Udeleženka B., d. o. o., predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter nadaljevanje postopka. Meni, da pravne podlage za prekinitev ni. Sodišče naj odloči v skladu z domnevami zakona. Upošteva naj tudi navedbe predlagateljev v pritožbi ter vlogi z dne 4. 3. 2015, ki potrjujejo, da je prostor št. 26 v lasti udeleženca B., d. o. o., in da MOL do prostora nima upravičenja.

5. Nasprotna udeleženka C., d. d., - v stečaju, v pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Meni, da 17. člen ZVEtL ne omogoča prekinitve postopka.

6. Nasprotna udeleženka MOL in udeleženka M. B. Š. sta na pritožbe odgovorili. MOL meni, da je odločitev sodišča pravilna, pritožbe pa neutemeljene. Predlaga njihovo zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Udeleženka M. B. Š. pa pritožbam pritrjuje, saj tudi po njenem mnenju ZVEtL prekinitve postopka ne predvideva.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 446/2014 z dne 23. 5. 2014, postala pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče, s sodbo I Cpg 1867/2014 z dne 13. 5. 2015, pritožbo zavrnilo in odločitev potrdilo. Ker je do te odločitve prišlo že po izdaji izpodbijanega sklepa in vložitvi pritožb v tej zadevi, je pritožbeno sodišče o njihovi utemeljenosti kljub temu dolžno odločiti, saj pritožnikom pravnega interesa zanje, zaradi že po njihovi vložitvi nastalega dejstva, ni mogoče odrekati.

9. Upoštevajoč 17. člen ZVEtL, v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, zaradi spora o dejstvih, ki se nanašajo na predhodna vprašanja, ni prekinitve postopka in napotitve na pravdo. Odloča se ob uporabi domnev (9. člen) oziroma sodišče odloči v korist udeleženca, čigar pravica je verjetneje izkazana. To določilo torej izključuje prekinitev, ki jo sicer v nepravdnem postopku narekuje 9. člen ZNP. Do prekinitve nepravdnega postopka pa lahko pride tudi takrat, ko med udeleženci sicer niso sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, vendar sodišče odloči, da predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo (prvi odstavek 8. člena ZNP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP). Takšne prekinitve postopka pa določilo 17. člena ZVEtL ne izključuje(7).

10. Pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve o prekinitvi postopka je, glede na 8. člen ZNP, zato potrebno najprej pretehtati, ali je bilo v pravdnem postopku, zaradi katerega je sodišče prve stopnje postopek prekinilo, rešeno predhodno vprašanje(8).

11. V pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod Opr. št. XII Pg 446/2014, je sodišče odločalo o tem, ali je pogodba z dne 9. 3. 2009, ki je bila sklenjena med nasprotno udeleženko C., d. d., - v stečaju in D., delno nična. S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je odgovorilo tudi na vprašanje, kaj je bil predmet prodaje po navedeni pogodbi: solasten del stavbe ali njen posamezen del. Sodba v svojem izreku torej ni rešila vprašanja, ali na stavbi M. obstoji navidezna solastnina oziroma t. i. dejanska etažna lastnina ali (prava) solastnina, kar je za vodenje konkretnega postopka predhodno vprašanje.(9) Res je sicer, da se je pravdno sodišče v razlogih sodbe, ki je bila izdana 23. 5. 2014, opredelilo tudi do tega vprašanja(10), vendar pa gre v tem delu zgolj za dejansko podlago odločitve, na katero sodišče, upoštevajoč pravila o objektivnih mejah pravnomočnosti, v konkretnem postopku ni vezano. Razloga, da bi sodišče prve stopnje ta postopek prekinilo, zato ni bilo in je drugačna odločitev nepravilna.

12. O tem, ali na stavbi M., obstoji navidezna solastnina ali prava solastnina, in ali predlagatelji posledično izkazujejo aktivno legitimacijo za vodenje postopka po ZVEtL, bo moralo torej odločati sodišče v tem postopku.

13. Pri tem bo moralo presojo, ali je na stavbi vzpostavljena t. i. navidezna solastnina ali prava solastnina, opraviti tako, da bo preverilo, ali so bili posamezni solastni deleži vpisani v zemljiško knjigo iz naslova etažne lastnine na posameznem delu stavbe(11) ali kot prava solastnina na nerazdeljeni stavbi, upoštevajoč pri tem že ustaljeno sodno prakso na katero opozarjajo tudi pritožniki.(12) Pri tem bo morebitna ugotovitev, da je bila na stavbi že pred vložitvijo konkretnega predloga vzpostavljena t. i. dejanska etažna lastnina, sočasno pomenila tudi ugotovitev, da je s tem prenehala (morda do takrat obstoječa) solastnina. Nastanek etažne lastnine namreč pomeni način njene razdelitve. Če pa je bila stavba do nastanka dejanske etažne lastnine v izključni lasti ene osebe, je s tem prenehala lastninska pravica te osebe na celi stavbi in se vzpostavila na posameznih delih.

14. Po vzpostavitvi etažne lastnine se le-ta lahko spremeni nazaj v solastnino (ali v lastninsko pravico na celi nepremičnini) le s soglasjem vseh etažnih lastnikov (primerjaj 125. člen SPZ). Za njeno prenehanje torej veljajo enaka pravila kot za njen nastanek. Enako kot ne more razpolaganje enega od solastnikov z delom nerazdeljene stvari pomeniti podlage za nastanek etažne lastnine, ne more pomeniti podlage za njeno prenehanje (in ponovno vzpostavitev solastnine) niti razpolaganje enega etažnega lastnika s solastnim delom že razdeljene stvari. Ali povedano bolj konkretno: v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je ob vložitvi tega predloga na stavbi M. obstajala navidezna solastnina (oziroma t. i. dejanska etažna lastnina), odločitev pravdnega sodišča v zadevi XII Pg 446/2014 (iz katere izhaja, da je nasprotna udeleženka C., d. d., - v stečaju, prodala tretji osebi solastni del na celi hiši) ne more pomeniti podlage za ugotovitev, da je že pred tem nastala etažna lastnina s tem prenehala in je stavba (ponovno) v solastnini. Takšna presoja, ki jo je sodišče prve stopnje napovedalo v razlogih izpodbijanega sklepa, je zmotna.

15. Na presojo, ali obstaja na hiši navidezna solastnina ali prava solastnina, pa seveda ne more vplivati niti spor med posameznimi udeleženci o tem, kateri posamezni deli jim pripadajo, oziroma, kdo je lastnik posameznega dela št. 26 (lokal ...). O tem bo moralo, če bo ugotovljeno, da na stavbi obstoji navidezna solastnina, sodišče odločiti po pravilih, ki jih vsebuje ZVEtL.

16. Pritožbe so glede na obrazloženo utemeljene. Pritožbeno sodišče jim je zato ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 13. členom ZVEtL razveljavilo.

Op. št. (1): Pri tem sodišče pri odločitvi, ali bo postopek prekinilo ali ne, nima diskrecijske pravice, ampak se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter mora upoštevati tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. V postopku po ZVEtL-u pa mora upoštevati tudi to, da iz številnih določb zakona izhaja, da ga je treba izpeljati s čim manjšimi zastoji in zato odločitev o morebitni prekinitvi postopka v vsakem posameznem primeru še posebej skrbno pretehtati.

Op. št. (2): Šele v primeru pozitivnega odgovora pa bi bilo treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali je odločitev, da tega vprašanja ne bo reševalo samo, upravičena tudi stališča ekonomičnosti, smotrnosti, predvsem pa pospešitve postopka, ki je eden od namenov ZVEtL-a. Op. št. (3): V primeru, da je stavba v solastnini in gre torej za razdeljeno pravico na nerazdeljeni stvari, solastniki niso aktivno legitimirani za vodenje postopka po ZVEtL (glej 14. člen v zvezi z 3. členom ZVEtL). Na voljo imajo klasičen nepravdni postopek za delitev solastnine po ZNP.

Op. št. (4): Ugotovilo je, da na stavbi etažna lastnina (še) ni vzpostavljena in je zato (še vedno) v solastnini.

Op. št. (5): V teh primerih se je stavba dejansko in pravno razdelila in je nastala t. i. dejanska etažna lastnina, v zemljiško knjigo pa se je praviloma iz praktičnih razlogov (neobstoj načrta, E-knjige, katastrskega vpisa itd) vpisal solastni delež posameznih etažnih lastnikov na parceli, na kateri stavba stoji in na enak način je tekel tudi nadaljnji promet s posameznimi deli. Sodna praksa je takšne pojave že takrat štela in obravnavala kot etažno lastnino: II Ips 59/99, II Ips 596/97, II Ips 847/94 in druge (dr. Ana Božič Penko: ZVEtL, Pravosodni bilten 2013, št. 4, stran 119).

Op. št. (6): II Ips 390/2009, II Ips 364/2009, II Ips 202/2012, VSL I Cp 3094/2012, ICp 666/2013, II Cp 330/2012, II Cp 2382/2013 in druge.