Jedro

Priporočena poštna pošiljka tožene stranke se je nahajala v poštnem predalčniku tožnika in je bila s tem v njegovem kontrolnem območju. S tem je tožena stranka dokazala, da je bila priporočena pošiljka tožniku vročena.

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se izpodbijana sodba potrdi . Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke zahteval plačilo zneska 430.971,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 51.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2002 dalje do plačila. Presodilo je, da ne obstoji obveznost tožene stranke za plačilo zavarovalnine, ker je zavarovalna pogodba prenehala pred nastankom škodnega dogodka (ki se je zgodil dne 30.8.1992) na podlagi določbe 3.odstavka 913.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, po kateri zavarovalna pogodba preneha po zakonu v 30 dneh od dne vročitve priporočenega pisma zavarovalnice sklenitelju zavarovanja z obvestilom o zapadlosti premije, če premija ni bila plačana. Tožnik se je zoper sodbo pritožil in jo izpodbijal zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ter predlagal spremembo sodbe. Navajal je, da po določbi 3.odstavka 913.člena ZOR zavarovalna pogodba preneha, če premija ob zapadlosti ni bila plačana, če je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije. Po mnenju pritožnika glede na to določilo ni dovolj, da zavarovalnica pošiljko odda pošti priporočeno, ampak je namen tega člena v tem, da pri zavarovancu in pri zavarovalnici ne more biti dvoma o tem, da je bila pošiljka zavarovancu osebno vročena. Tožnik ves čas postopka trdi, da tega obvestila ni dobil, zato zavarovalna pogodba ni prenehala. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas in tudi po določbi 358.člena ZOR mora biti odpoved trajnega dolžniškega razmerja vročena drugi stranki. Iz obeh členov torej izhaja, da gre za t.i. prejemno teorijo, ko se pravni učinki vežejo na dejstvo, da je nasprotna stranka sprejela konkretno pisanje, ne pa na to, da je prva stranka pisanje izročila poštni organizaciji. Gre za pomembno okoliščino in ne sme biti nobenega dvoma o vročitvi obvestila, ki je podlaga za prenehanje pohodbe, in jo mora tožena stranka dokazati. Tožena stranka pa ni ovrgla trditev tožnika, da opomina ni prejel. Dokazi tožene stranke so le poizvednica pri pošti in izpoved njenega delavca. O vsebini pošiljke ni v spisu nobenega dokaza, razen kopije formularja, in se lahko le verjame toženi stranki na besedo. Sodišče je nepravilno tolmačilo tudi določila Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev, ter na njegovi podlagi sprejetega Samoupravnega sporazuma o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev. V 13.členu zakona je zapisano, da poštne storitve obsegajo prenos navadnih pisemskih pošiljk in knjiženih pošiljk. Zakon za knjižene pošiljke šteje priporočene pisemske pošiljke in pri tem ne ločuje med pošiljkami z ali brez povratnice. Pismo tožene stranke z dne 1.4.1992 je bilo nedvomno obravnavano kot knjižena pošiljka. Po 1.odstavku 26.člena zakona se poštne pošiljke vročajo osebno naslovniku v njegovem stanovanju, vendar pa se po 2.odstavku 26.člena smejo navadne in priporočene pošiljke brez povratnice vročiti tako, da se vržejo v hišne skrinjice ali zbiralnike, če jih ni bilo mogoče vročiti neposredno. Uporaba slednje določbe pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker tekom dokaznega postopka ni bilo ugotovljeno, da pisma ni bilo mogoče vročiti neposredno, kar je po zakonu predpostavka, da je pošiljko možno vreči v nabiralnik. Zato bi moralo biti po 30.členu naslovniku puščeno obvestilo o došli pošiljki z navedbo, kdaj bo ponovno poskušana dostava oz. kdaj jo naslovnik lahko prejme v enoti pošte. Drugačna ureditev po Samoupravnem sporazumu je v nasprotju z zakonom in kot taka neupoštevna, kot to določa 3.odstavek 153.člena Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni. Na pravilno vročitev bi morala biti tožena stranka posebej pozorna, ker se poklicno ukvarja z zavarovalništvom, v skladu z določbo 2.odstavka 18.člena ZOR. ZOR je bil objavljen v Ur.l. SFRJ št.29/78 in je ob njegovem sprejemu veljal Zakon o poštnih storitvah iz l.1974, ki je prav tako opredeljeval poštne pošiljke kot navadne in knjižene, ter je na enak način urejal dostavo knjiženih pošiljk, torej z vročitvijo v nabiralnik le ob predhodnem obvestilu, in je treba v skladu s tem razlagati tudi pomen določb ZOR. Določba 913.člena ZOR pa je napačna tudi zato, ker prenehanje zavarovalne pogodbe še ne pomeni tudi prenehanja zavarovalnega kritja in je ta dva pojma potrebno ločiti. Zavarovalnica bi morala poslati dvoje priporočenih pisem, prvo z obvestilom o zapadlosti premije in drugo o razdrtju zavarovalne pogodbe. Šele z razdrtjem zavarovalne pogodbe preneha tudi zavarovalno kritje. Pogodba se razdre s posebnim sporočilom, in enako določa 20.člen Splošnih pogojev AK-89. Na pravilnost teh zaključkov kažejo tudi spremenjene določbe sedaj 937.člena Obligacijskega zakonika, OZ. Pritožba ni utemeljena. Pravdni stranki sta dne 20.12.1990 sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska. V pogodbi je bil dogovorjen začetek zavarovanja z dnem 20.12.1990, potek zavarovanja pa ni bil določen. Za tak primer so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-89 določali, da če je v polici naveden samo začetek zavarovanja, se zavarovanje nadaljuje iz leta v leto, dokler ga katera od pogodbenih strank ne odpove vsaj 3 mesece pred koncem tekočega zavarovalnega leta. Na podlagi te določbe nobena od pravdnih strank ni uveljavljala odpovedi zavarovanja. Zato se je zavarovalna pogodba nadaljevala tudi po preteku prvega zavarovalnega leta, torej tudi po 20.12.1991. Glede plačila premije je bilo s Splošnimi pogoji AK-89 v 22.členu dogovorjeno, da mora prvo ali enkratno premijo zavarovanec plačati ob prejemu police pri tisti območni skupnosti zavarovalne skupnosti, pri kateri je sklenil zavarovanje, vsako naslednjo premijo pa prvi dan vsakega zavarovalnega leta, če ni v zavarovalni pogodbi drugače dogovorjeno. Pravdni stranki sta v polici ob sklenitvi zavarovalne pogodbe določili drugačen način plačila le za prvo zavarovalno leto, in sicer obročno plačilo, za naslednja zavarovalna leta pa je torej glede na 22.člen Splošnih pogojev AK-89 veljalo, da premija zapade v plačilo prvi dan vsakega zavarovalnega leta. Prvi dan drugega zavarovalnega leta je nastopil dne 21.12.1991 in tedaj je torej zapadla v plačilo tudi premija, ki pa je zavarovanec ni plačal, kar ni sporno. Škodni dogodek se je zgodil dne 30.8.1992. V pritožbenem postopku je izpodbijan zaključek sodišča, da tega dne dne 20.12.1990 sklenjena zavarovalna pogodba ni več veljala, ker je tožena stranka pred tem s priporočeno poštno pošiljko dne 1.4.1992 pravilno in pravočasno obvestila zavarovanca o zapadlosti neplačane premije, in je zato pogodba prenehala na podlagi določbe 3.odstavka 913.člena ZOR po preteku 30 dni od vročitve obvestila zavarovancu dne 2.4.1992. ZOR ureja zavarovalno pogodbo v 27.poglavju s kogentnimi določbami (900.člen) in v 912.členu določa med dolžnostmi zavarovanca tudi plačilo premije. V 913.členu ureja posledice, če premija ni plačana, in med drugim v 3.odstavku kot posledico neplačila določa prenehanje zavarovalne pogodbe po samem zakonu, in sicer po 30 dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije. Po oceni sodišča druge stopnje pritožnik neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da ga je tožena stranka s priporočenim pismom z dne 1.4.1992 pravilno obvestila o zapadlosti premije, ki je nastopila dne 21.12.1991, ter v skladu z določbo 3.odstavka 913.člena ZOR. To je tožena stranka dokazala s poizvednico pri pošti z dne 21.9.1992, iz katere izhaja, da je tožena stranka pri pošti dne 1.4.1992 oddala knjiženo priporočeno pošiljko na ime in naslov tožnika, in da je bila pošiljka vročena s strani pošte tako, da je bila vložena v hišni predalčnik. S to poizvednico je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka dokazala, da je tožniku poslala priporočeno pošiljko in da je bila ta vročena tožniku tako, da je bila puščena v njegovem hišnem predalčniku, ki ga je tožnik nesporno imel, pri čemer je namen takega predalčnika v tem, da se v njem pusti in shrani pošta za njegovega imetnika - naslovnika, tako da se pri tem onemogoči dostop do pošte tretjim osebam. Iz tega izhaja, da se je priporočena pošiljka tožene stranke gotovo nahajala v tožnikovem hišnem predalčniku in je bila s tem v njegovem kontrolnem območju. Zaradi navedenega je tožena stranka dokazala, da je bila priporočena pošiljka tožniku vročena. Tožnik ni navedel nasprotnih trditev, ki bi omajale trditve in dokaze tožene stranke, npr. o tem, da predalčnik ni zagotavljal dejanskega prejema pošiljke, ker je bil npr. odprt ali kako drugače neprimeren za hrambo pošte, ali da iz drugih razlogov tožniku ni bila zagotovljena kontrola nad nabiralnikom in pošiljkami v njem. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča podatki iz poizvednice zadosti trdno dokazujejo, da je tožnik priporočeno pismo zavarovalnice prejel. Da je šlo po vsebini za obvestilo v smislu 913.člena ZOR, se je sodišče prepričalo na podlagi izpovedi priče K., katere verodostojnosti pritožnik ne oporeka. Vsebine dopisa tožene stranke tožniku z dne 29.9.1992 o odklonitvi izplačila zavarovalnine pa potrjuje, da je tožena stranka v predhodnem spornem obvestilu tožnika obvestila o poteku zavarovanja, torej o prenehanju zavarovalne pogodbe, in ne le o zapadlosti neplačane premije. Bistveno je torej, da je tožena stranka izpolnila zahteve po 3.odstavku 913.člena ZOR in obvestilo poslala po pošti priporočeno, obvestilo pa je bilo puščeno v nabiralniku tožnika in se je tam nahajalo. Morebitno nepravilno ravnanje pošte oz. morebitna kršitev pravil, ki urejajo ravnanje pošte pred tem, ko je bilo pismo dostavljeno v poštni predalčnik tožnika, ne predstavlja zato tudi nepravilnega ravnanja tožene stranke, in vprašanje, ali je pošta pred tem vročila tožniku tudi obvestilo pošte o prispeli pošiljki, preden je pustila pošiljko v predalčniku ali pa je nasprotno pustila priporočeno pismo v predalčniku brez predhodnega obvestila o prispeli pošiljki, ne vpliva na zaključek, da se je pismo dejansko nahajalo v tožnikovem poštnem predalčniku, ki je bil torej pod dejansko oblastjo, dostopom in kontrolo tožnika. Zato je tožena stranka po prejemu poštne poizvednice o priporočeni pošiljki z dne 1.4.1992 lahko utemeljeno sklepala, da je bilo njeno obvestilo tožniku vročeno. Pritožbene navedbe o potrebnem ločevanju pojmov zavarovalna pogodba in zavarovalno kritje so nerelevantne, ker šele OZ od uveljavitve z dnem 1.1.2002 uvaja njuno ločevanje in s tem pomeni novost pri kogentnem urejanju posledic neplačila zapadle premije. Po novi ureditvi je dana zavarovalnici možnost izbire med sankcijo prenehanja zavarovalne pogodbe in med sankcijo prenehanja zavarovalnega kritja, medtem ko po ureditvi po ZOR, ki je v tem sporu relevantna, ni bilo možnosti izbire, temveč je posledico določal zakon in sicer prenehanje zavarovalne pogodbe (v okviru le-te pa tudi zavarovalnega kritja kot ožjega pojma, ki predstavlja eno od obveznosti zavarovalnice, ki izvira iz sklenjene zavarovalne pogodbe). Taka razlaga izhaja iz spremenjene dikcije 3.odstavka 937.člena OZ (prej 3.odstavka 913.člena ZOR), da preneha obveznost zavarovalnice, in ne kot je določal ZOR, zavarovalna pogodba. Tudi sklicevanje pritožbe na določbo 2.odstavka 20.člena Splošnih pogojev AK-89 ni relevantno, ker nesporno nobena od pogodbenih strank ni uveljavljala odpovedi pogodbe na podlagi tega člena, temveč je šlo v konkretnem primeru za prenehanje zavarovalne pogodbe po samem zakonu, z nastopom pogojev iz 3.odstavka 913.člena ZOR. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP), ker tudi uradni preizkus ni pokazal nepravilnosti. Zaradi neuspeha pritožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (154. in 165.člen ZPP).