Jedro

Pojem zakonodajne (normativne) protipravnosti zajema zakone, ki so neskladni z ustavo, ter tudi podzakonske predpise, ki niso skladni z zakoni ali ustavo. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi zato ni stroga presoja nujnosti, strokovnosti, primernosti in sorazmernosti ukrepov, sprejetih v Odloku/25 (dejanska ocena ustavnosti Odloka/25), pač pa presoja o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer v prvi vrsti, ali je Vlada RS s sprejetjem Odloka/25 ravnala protipravno v smislu 26. člena URS oziroma hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde.

Tožničino stališče, da je šlo pri začasni prepovedi oziroma omejevanju ponujanja in prodajanja gostinskih storitev neposredno potrošnikom za nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, nima podlage v odločbah Ustavnega sodišča RS, saj se Ustavno sodišče RS v presojo o nujnosti, primernosti in sorazmernosti posameznih ukrepov ni spuščalo. Ker je presodilo, da je zakonska podlaga, na podlagi katere je bil sprejet Odlok/25, zaradi vsebinske nedoločnosti protiustavna, drugih očitkov niti ni presojalo. To pa pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o protipravnosti ravnanja v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 459 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati 24.228,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2022 dalje (1. točka izreka) in da mora tožnica toženki povrniti 1.652,40 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2.Tožnica je zoper sodbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo in zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila, nasprotovala tožničinim pritožbenim navedbam in zahtevala povrnitev stroškov odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica iztožuje plačilo odškodnine iz naslova izgube prihodkov, ki jih je utrpela v posledici prepovedi oziroma omejitve opravljanja gostinske dejavnosti v letih 2020 (v višini 7.722,20 EUR) in 2021 (v višini 16.506,20 EUR), skupaj 24.228,40 EUR, ko je Vlada Republike Slovenije (Vlada RS) z Odloki o prepovedi oziroma omejevanju ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji z namenom omejitve gibanja prebivalstva ter zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 začasno prepovedala ponujanje in prodajanje blaga ter storitev. Pri tem tožnica zatrjuje, da je toženka s prepovedjo in povsem nesmiselnimi, predvsem pa očitno neustavnimi in nezakonitimi omejitvami opravljanja dejavnosti prekomerno in protipravno posegla v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, zaradi česar je tožnici nastala škoda.

6.Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnim argumentom, da ni podana protipravnost toženkinega ravnanja, kar tožnica uvodoma izpodbija z navedbami, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katere dokaze je prvostopenjsko sodišče (pri tem) izvedlo in na katere od njih je oprlo svojo odločitev. Po njenem mnenju je smiselnost, potrebnost in učinkovitost COVID-19 ukrepov štelo za "splošno znano", trajno in očitno nespremenljivo resnico, to pa kljub temu da je tožnica (za razliko od toženke) predložila številne listine in uradne podatke, ki kažejo ravno nasprotno. Zaključka prvostopenjskega sodišča, da so ukrepi "pač bili" in da za nazaj tako ali tako ni mogoče ugotoviti, ali bi bilo z drugačnimi ukrepi boljše ali slabše, zato ne sprejema kot podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnica trdi, da je predložila dokaze, iz katerih izhaja, da toženkine trditve o učinkovitosti in primernosti ukrepov enostavno ne držijo, da nimajo nobene strokovne podlage in da je tudi popolnoma vseeno, ali so podobne ukrepe izvajale tudi druge države. Iz dokazov namreč jasno izhaja, da je virus ogrožal le starejše od 75 let, da COVID-19 test zazna tudi druge viruse in bakterijske okužbe, da so bile trditve o zasedenosti postelj in o kolapsu zdravstvenega sistema vsaj pretirane (če že ne namerno zavajajoče) ter da ukrepi niso imeli prav nobene resne povezave s številom okužb - toženka je ukrepe ukinila z 21. 2. 2022, čeprav je bilo stanje okužb (70.961 aktivnih primerov) bistveno višje kot 15. 11. 2021 (45.503 aktivnih primerov), ko so se ukrepi najbolj intenzivirali ter višje kot letih 2020 in 2021. Trditve o nevarnosti in posledicah okužbe s COVID-19 so zato najmanj pretirane. Prvostopenjsko sodišče bi tehtanje sorazmernosti posegov v ustavne pravice in zakonitost predpisov moralo presojati v tej luči, česar pa ni storilo in ni odločilo na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov, temveč izključno na podlagi lastne zaznave medijske propagandne kampanje, s katero je toženka ves čas poudarjala koristnost, potrebnost, učinkovitost in tudi zakonitost sprejetih ukrepov.

7.Iz razlogov pojasnjenih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče argumentaciji obravnavane pritožbe ne sledi.

8.Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in pregledno izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki so botrovali odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je ob ustrezni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pravilno ugotavljalo, čigave navedbe iz tega postopka potrjujejo predlagani dokazi, v zvezi s tem sprejelo pravilne zaključke ter pravilno razrešilo tudi pravna vprašanja. Da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato nikakor ni res. To pa kljub temu, da izvedenih dokazov prvostopenjsko sodišče niti v 5. niti v 9. točki obrazložitve svoje odločitve ni poimensko navedlo.

9.Iz dokaznega sklepa v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je prvostopenjsko sodišče vpogledalo (vse) listine, ki sta jih v spis predložili pravdni stranki in da je ostale dokazne predloge iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju njegove obrazložitve, zavrnilo kot nepotrebne, iz 9. točke obrazložitve pa, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je tožničina trditev, da so bili ukrepi Vlade RS in s tem povezani sprejeti Odloki nesmiselni, da so se konstantno spreminjali, da niso dosegli učinka, tj. da niso zajezili epidemije COVID-19, povsem neutemeljena, pavšalna, ker ni nobenih dokazov zanjo.2 Tožnica se - upoštevaje predhodno povzete pritožbene navedbe oziroma njihov smisel - s presojo, ki izhaja iz 9. točke, očitno ne strinja. Prepričana je, da listine, ki jih je predložila, dokazujejo nasprotno, da pa jih prvostopenjsko sodišče sploh ni upoštevalo. Tožnica pri tem ne pojasni, katere njene odločilne navedbe pri utemeljevanju nesmiselnosti in neučinkovitosti sprejetih ukrepov Vlade RS niso bile upoštevane in zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi bile upoštevane ter do katerih konkretnih dokazov v zvezi s tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa bi se moralo. Omenjenega zaključka prvostopenjskega sodišča (za katerega tožnica trdi, da pomeni "ugibanje" oziroma "prvostopenjskemu sodišču lastno zaznavo medijske propagandne kampanje, s katero je toženka ves čas poudarjala koristnost, potrebnost, učinkovitost in tudi zakonitost sprejetih ukrepov") zato ne more izpodbiti, niti (na račun domnevnega neupoštevanje njenih listin) uspešno uveljaviti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Tožnica bi v pritožbi npr. morala pojasniti, da je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem zatrjevala, da je toženka ukrepe ukinila z 21. 2. 2022, čeprav je bilo stanje okužb (70.961 aktivnih primerov) bistveno višje kot 15. 11. 2021 (45.503 aktivnih primerov), ko so se ukrepi najbolj intenzivirali ter višje kot letih 2020 in 2021, iz katerega dokaza to izhaja in da to v nasprotju s presojo prvostopenjskega sodišča pomeni oziroma potrjuje njen sklep, da so se ukrepi izkazali kot nesmiselni in neučinkoviti oziroma - še nadalje - da to pomeni, da bi bilo stanje v zvezi s COVID-19 enako oziroma boljše, če ukrepi ne bi bili sprejeti, da pa definitivno ne bi bilo slabše.

10.Tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi sploh ni (bila) naloga sodišča, da oceni nujnost, primernost in sorazmernost ukrepov, sprejetih zaradi epidemije bolezni COVID-19 (in z njimi povezane dokaze!). Prvostopenjsko sodišče je moralo presoditi (in to je tudi ustrezno pojasnilo), ali so izpolnjene obvezne predpostavke odškodninske odgovornosti države, predvsem ali je Vlada RS s sprejetjem Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 25/20, s spremembami; Odlok/25) ravnala protipravno v smislu 26. člena URS. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nujnost, primernost in sorazmernost ukrepov, sprejetih zaradi epidemije bolezni COVID-19, ne bo nadalje opredeljevalo, ker ta dejstva niso bila pravno odločilna za odločitev v zadevi (prim. 360 člen ZPP).

11.Tožnica očitek o protipravnosti ravnanja Vlade RS še v pritožbi utemeljuje (tudi) z dejstvom, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-1-155/20-24 z dne 7. 10. 2021 presodilo, da je bil Odlok/25 v neskladju z Ustavo, da je z odločbo U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021 presodilo, da so bili v neskladju z Ustavo vsi Odloki (v delu, v katerem so bili), sprejeti na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), da je z odločbo U-I-132/21-25 z dne 2. 6. 2022 presodilo, da so v neskladju z Ustavo vsi Odloki v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok in da je z odločbo U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 razveljavilo člen 2, prvi in drugi odstavek 3. člena, 4. člen ter prvi in drugi odstavek 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v delu, v katerem določajo obdelavo osebnih podatkov. Navaja namreč, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da dejstvo, da so bili Odloki kasneje razveljavljeni oziroma da je bila ugotovljena njihova neustavnost, ne pomeni protipravnosti toženkinega ravnanja, materialnopravno zmotno, čemur pritožbeno sodišče (iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju) ne pritrjuje. Prav tako ne pritrjuje tožničinim navedbam, da se prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru sploh ni opredelilo do vprašanja ustavnosti in zakonitosti spornih Odlokov in z njimi sprejetih ukrepov ter da to predstavlja kršitev 125. člena URS in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je neustavnost omenjenih Odlokov upoštevalo kot med strankama nesporno dejstvo, pripisalo ji je le drugačen pravni pomen, kot ji ga pripisuje tožnica, in sicer utemeljeno.

12.Splošno znano dejstvo je, da je Vlada RS ob izbruhu epidemije COVID-19 morala reagirati hitro in učinkovito ter v nepredvidljivih okoliščinah odrediti ukrepe za zajezitev in obvladovanje nalezljive bolezni, saj bi v nasprotnem primeru kršila svojo ustavno dolžnost zavarovanja zdravja in življenja prebivalstva. Prepočasen ali nezadosten odziv državne oblasti bi bil v neskladju s pozitivnimi obveznostmi države, da varuje pravico do življenja (17. člen URS), pravico do telesne in duševne celovitosti (35. člen URS) ter pravico do zdravstvenega varstva (prvi odstavek 51. člena URS). V zvezi z varstvom človekovih pravic ima državna oblast tako pozitivne kot negativne dolžnosti, pri čemer so pozitivne obveznosti toliko bolj poudarjene, kolikor je varovana vrednota višje v hierarhiji človekovih pravic. Vlada RS je s sprejemom ukrepov v kritičnem času zasledovala ustavno dopusten namen, to je zajezitev in obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 ter s tem varstvo zdravja in življenja ljudi. Ob tem ne more biti nobenega dvoma, da je takšnemu legitimnemu cilju sledil tudi Odlok/25 (pa tudi drugi, na katere se pavšalno sklicuje tožnica), ki je bil z začasno prepovedjo ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom usmerjen v omejevanje socialnih stikov, to je ukrep, ki je bil v kritičnem času že po naravi stvari en izmed učinkovitejših proti širjenju nalezljive bolezni COVID-19.

13.Protipravnost ravnanja v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS je pravni standard, ki ga je potrebno v vsakem posameznem primeru napolniti na podlagi konkretnih okoliščin. V primeru odškodninske odgovornosti države protipravnosti ni mogoče enačiti s protipravnostjo, kot se zahteva pri splošni odškodninski odgovornosti, saj ima v primeru odškodninske odgovornosti države standard protipravnosti drugačno vsebino: za izkazano protipravnost se zahteva zavestna, namerna in očitna - t. i. kvalificirana napačnost. Zato je bilo v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je mogoče ravnanje Vlade RS glede sprejetih Odlokov šteti kot kvalificirano protipravno ravnanje, zaradi katerih bi bila podana odškodninska odgovornost toženke, pri čemer je potrebno pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti, protipravnost pa mora biti jasna in očitna (samovoljna, arbitrarna, namerna; izkazano mora torej biti, da gre za zavestne kršitve). V tej zadevi gre za očitek protipravnosti/protiustavnosti podzakonskih predpisov, torej za t. i. normativno (zakonodajno) protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov ali njihova neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, pri čemer pa takšne opustitve oziroma neskladnosti same po sebi še ne izpolnjujejo standarda kvalificirane protipravnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko odškodninsko odgovornost države iz naslova zakonodajne protipravnosti utemeljujejo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov, ki so posledica očitno napačnih ravnanj normodajalca. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da tudi morebitna ocena Ustavnega sodišča RS o neskladnosti in razveljavitev (pod)zakonskih določb sama po sebi še ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS.

14.Pojem zakonodajne (normativne) protipravnosti zajema zakone, ki so neskladni z ustavo ter tudi podzakonske predpise, ki niso skladni z zakoni ali ustavo. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi zato ni stroga presoja nujnosti, strokovnosti, primernosti in sorazmernosti ukrepov, sprejetih v Odloku/25 (dejanska ocena ustavnosti Odloka/25), pač pa presoja o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer v prvi vrsti, ali je Vlada RS s sprejetjem Odloka/25 ravnala protipravno v smislu 26. člena URS oziroma hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde.

15.Tožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je zatrjevano protipravnost ravnanja napačno interpretiralo v luči zakonodajne protipravnosti. Glede na to, da je obstoj protipravnega ravnanja utemeljevala z navedbami, da je bil Odlok/25 v neskladju z Ustavo oziroma da Odloki, ki so omejevali poslovanje, niso imeli materialnopravne podlage, gre za vprašanje normativne (zakonodajne) protipravnosti, zaradi česar tudi ne drži pritožbeni očitek, da se je prvostopenjsko sodišče nepravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki obravnava tovrstno protipravnost (gre za sodbo VSRS II Ips 800/2006), v kateri je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je zaradi ocene ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z Ustavo v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS, ter da odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.

16.Za odločitev v tej zadevi je torej bistveno vprašanje, ali je šlo pri Odloku/25 za najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov, s katerimi je po tožničinem stališču Vlada RS prekomerno in protipravno posegla v pravico do svobodne gospodarske pobude, s tem pa nedopustno zmanjšala oziroma omejila možnost pridobivanja tožničinih prihodkov. Odgovor na to vprašanje posredno izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-155/20-24, ko je bilo ugotovljeno, da je zakonodajalec s 4. točko prvega odstavka 39. člena ZNB pooblastil Vlado RS, da zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni odloča o posegih v pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode dela, ne da bi ji določil zadostno vsebinsko podlago za izvrševanje tega pooblastila, zaradi česar je izpodbijana 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS (29. točka obrazložitve). Ker je bil Odlok/25 sprejet na podlagi te protiustavne zakonske določbe, je posledično v neskladju z istimi ustavnimi določbami tudi Odlok/25 (34. točka obrazložitve). Ustavno sodišče RS pa 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB ni razveljavilo, ampak je zgolj ugotovilo njeno neskladnost z Ustavo ter odločilo, da se do odprave neskladnosti še naprej uporablja (enako za 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB že s predhodno odločbo št. U-1-79/20), in sicer zato ker bi razveljavitev izpodbijane zakonske ureditve lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja kot v primeru, če se protiustavna ureditev za določen čas ohrani v veljavi: ogroženi bi namreč bili pravica do zdravja in življenja, ki sta temeljni ustavni vrednoti (30. točko obrazložitve). Iz istega razloga je Ustavno sodišče RS izrecno poudarilo, da sodišča veljavnim podzakonskim predpisom, sprejetim na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, zaradi v tej odločbi ugotovljene protiustavnosti ne smejo odreči veljave. Glede Odloka/25 je Ustavno sodišče RS ugotovilo učinek razveljavitve, ni pa ga (v posledici morebitne ugotovitve, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi njegove protiustavnosti) odpravilo. Čeprav je (v 37. točki obrazložitve) pojasnilo, da 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB ne daje podlage za prepoved ali omejevanje opravljanja storitev, je odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja navedena določba uporablja tudi za storitve (3. točka izreka). S tem je Ustavno sodišče RS samo razširilo uporabo zakonskega pooblastila.

17.Upoštevajoč zgoraj navedeno po stališču pritožbenega sodišča ni mogoč zaključek, da bi pri 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 39. člena ZNB in Odloku/25 šlo za najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Če namreč temu ne bi bilo tako, Ustavno sodišče RS ne bi odločilo, da se sicer protiustavne določbe ZNB uporabljajo še naprej ter da sodišča veljavnim podzakonskim predpisom, sprejetim na podlagi teh protiustavnih zakonskih določb, ne smejo odreči veljave. Pri ugotovljeni neskladnosti Odloka/25 z Ustavo ni šlo za to, da bi Ustavno sodišče RS presodilo, da z Odlokom/25 predpisani ukrepi, ki so posegali v pravico do svobodne gospodarske pobude, niso bili sorazmerni glede na tedanjo ogroženost zdravja in življenja ljudi zaradi epidemije COVID-19, pač pa je (zgolj) presodilo, da je zakonodajalec z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 39. člena ZNB pooblastil Vlado RS, da zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni odloča o posegih v ustavne pravice, ne da bi ji določil zadostno vsebinsko podlago za izvrševanje tega pooblastila (100. točka obrazložitve odločbe št. U-I-79/20-24 in 29. točka obrazložitve odločbe št. U-I-155/20-24). Ker je Odlok/25 temeljil na teh zakonskih določbah, je bil avtomatično tudi sam neskladen z Ustavo.

18.Tožničino stališče, da je šlo pri začasni prepovedi oziroma omejevanju ponujanja in prodajanja gostinskih storitev neposredno potrošnikom za nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, tako nima podlage v odločbah Ustavnega sodišča RS, saj se Ustavno sodišče RS v presojo o nujnosti, primernosti in sorazmernosti posameznih ukrepov ni spuščalo. Ker je presodilo, da je zakonska podlaga, na podlagi katere je bil sprejet Odlok/25, zaradi vsebinske nedoločnosti protiustavna, drugih očitkov niti ni presojalo. To pa pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o protipravnosti ravnanja v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS.

19.Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost tožničine pritožbe. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20.Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Dolžna pa je toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevaje specificiran stroškovnik na sami vlogi odmerilo v višini 459 EUR. Tožnica jih je dolžna plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

------------------------------- 1 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. 2 Kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče po vpogledu v listinske dokaze očitno štelo, da na njihovi podlagi nesmiselnost in neučinkovitosti sprejetih ukrepov ni dokazana, niso pa ti dokazi ostali spregledani. 3 Pri čemer pa se Ustavno sodišče RS v ugotavljanje zakonitosti in ustavnosti podzakonskih predpisov sploh ni spuščalo, ampak je ugotovitev protiustavnosti avtomatično sledila ugotovitvi protiustavnosti zakona. 4 Odločbo U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022 je v 3. točki izreka v to sodbo povzelo pritožbeno sodišče. 5 Glej npr. odločba USRS št. U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020. 6 VSRS sodba II Ips 800/2006. 7 Povzeto po odločbi VSL sodba I Cpg 488/2023. 8 Tožnica se je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem sklicevala zgolj na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021 in U-I-180/21 z dne 14. 4. 2021 (s katero je razveljavilo določbe Odlokov v delu, v katerem so določali obdelavo osebnih podatkov), šele v pritožbi pa je podala tudi navedbe o ostalih predhodno navedenih odločbah Ustavnega sodišča RS. 9 Povzeto po odločbi VSL sodba I Cpg 488/2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.