Jedro

Tožnica, ki ni javni lekarniški zavod, bolnišnica, učna lekarna, socialnovarstveni in drugi zavod ali lekarna v okviru vojaške zdravstvene službe, lahko lekarniško dejavnost opravlja le na podlagi koncesije, podeljene na podlagi zakona. Le koncesionar lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Med strankama ni sporno, da tožnici na območju toženke ni bila podeljena koncesija. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je bila toženkina odločitev, da tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrne, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Mestne občine A. je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za odprtje podružnice lekarne v Mestni občini A. (1. točka izreka) ter odločila, da stroški v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da v tem trenutku ni potrebe po dodatnem odpiranju novih lekarniških enot na območju občine. Tudi iz tolmačenja Lekarniške zbornice Slovenije glede določil Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD-1) izhaja, da ni predvideno, da bi se podružnice ustanavljale v urbanih naseljih, kar Mestna občina A. prav gotovo je.

2. Župan Mestne občine A. je kot drugostopenjski organ odločil, da se tožničini pritožbi zoper izpodbijano odločbo ne ugodi. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ob tem izhaja dopolnitev razlogov za zavrnitev tožničine vloge, in sicer, da tožnici ni bila podeljena koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti na območju Mestne občine A., tako pa tudi ni podlage za izdajo zahtevanega dovoljenja.

3. Tožnica vlaga tožbo, v kateri najprej uveljavlja molk drugostopenjskega organa. Dalje uveljavlja, da toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni pridobila zahtevanega soglasja Ministrstva za zdravje, izpostavlja pa tudi, da je v primeru izpolnjevanja zakonskih pogojev občina dolžna izdati zahtevano dovoljenje. Navaja, da gre pri lekarniški dejavnosti za gospodarsko dejavnost, v zvezi s čemer se sklicuje na dokumente Evropske komisije in sodno prakso Sodišča EU. S svojim ravnanjem toženka tudi protipravno omejuje konkurenco na trgu in s tem krši Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), posebej drugi odstavek 64. člena tega zakona. Tožnica s tem v zvezi uveljavlja kršitev prvega odstavka 74. člena Ustave, sklicuje pa se tudi na 49. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU) in razlago pravice do ustanavljanja s strani Sodišča EU. Navaja, da so v konkretnem primeru za odprtje podružnice lekarne izpolnjeni vsi zakonski pogoji ter predlaga, da sodišče v zvezi z omejevanjem ustanavljanja podružnice lekarne, kot ga izvaja toženka, poda predlog za predhodno odločanje Sodišču EU. Meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča, III Ips 20/2019-7 z dne 24. 9. 2019, ki lekarniško dejavnost opredeljuje kot socialno javno službo, ki sodi med negospodarske dejavnosti, v nasprotju s pravom EU ter sodnimi odločbami Sodišča EU.

4. V dopolnitvi tožbe tožnica pojasnjuje, da je pri vložitvi tožbe spregledala, da je prejela drugostopenjsko odločbo. V celoti vztraja pri navedbah iz tožbe, stališče, da bi morala toženka pred izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice izdati koncesijski akt, označuje za napačno. ZLD-1 takšnega pogoja ne določa, tožnica pa tudi ni podala vloge za podelitev koncesije ali poslovanje lekarne, pač pa za odprtje podružnice. Tožnica predlaga, da se njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka.

5. Toženka je sodišču odstopila upravne spise zadeve ter podala soglasje, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave.

6. Tudi tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi podaja soglasje, da sodišče odloči brez naroka, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazil strank. Dodatno navaja, da je po vložitvi tožbe prišlo do spremembe v sodni praksi pri tolmačenju in uporabi določbe 39. člena ZLD-1. Stališče, da je odprtje podružnice lekarne dopustno le koncesionarju na območju občine, za katero mu je bila podeljena koncesija, je napačno. Meni, da za to ni podlage ne v ZLD-1 ne v Zakonu o lokalni samoupravi (ZLS), takšno stališče pa pomeni odstop od dosedanje sodne prakse tega sodišča. Trdi, da je praksa Ministrstva za zdravje in Lekarniške zbornice Slovenije drugačna in da je v Sloveniji ustanovljenih najmanj 11 podružnic lekarn v občinah, v katerih koncesionarji nimajo koncesije. Dodaja, da postopek podelitve koncesije za odprtje lekarne nima nič skupnega z dovoljenjem za odprtje podružnice lekarne. Trdi, da bi takšna razlaga onemogočala dostop do lekarniške storitve v občini z manj kot 6.000 prebivalci in da pomeni nesmiselnost določbe petega odstavka 10. člena ZLD-1. Meni, da sta v drugem odstavku 39. člena ZLD-1 definirani dve obliki izvajanja lekarniške dejavnosti po dveh različnih podlagah. Opozarja tudi na določbo 23. člena ZLD. Navaja podatke o javnih zavodih, ki naj bi imeli poslovne enote podružnic izven meja občin ustanoviteljic, ter zatrjuje neenako obravnavo in kršitev 14. člena Ustave glede na določbe 27. in 28. člena ZLD-1 ter prakso, ki velja za javne zavode. Uveljavlja tudi poseg v pravico dostopa do lekarniške storitve za posameznike, kar utemeljuje z navedbami o porastu lekarniških storitev oziroma porastu potreb po teh storitvah, in opozarja na načeli usmerjenosti k uporabnikom lekarniških storitev ter dostopnosti do teh storitev.

7. Toženka v nadaljnji vlogi vztraja pri izdanih odločbah.

8. Tožnica je sodišču sporočila, da je dne 11. 3. 2022 z vpisom v poslovni register AJPES podjetje B., kot prevzemna družba prevzelo subjekt C. C.; navedeno tožnica izkazuje s predložitvijo ustreznih listin. Sodišče kot tožnico v zadevi zato poslej šteje družbo B. **K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi je spor glede zakonitosti toženkine odločitve o zavrnitvi tožničine vloge za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne na toženkinem območju.

11. Po prvem odstavku 8. člena ZLD-1 je podružnica lekarne ena izmed treh oblik, poleg lekarne in priročne zaloge zdravil, v kateri se izvaja lekarniška dejavnost na primarni ravni. Pogoje in merila za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne ZLD-1 določa v 10. členu, medtem ko pogoje in merila za lekarno določa v 9. členu, za priročno zalogo zdravil pa v 11. členu.

12. Sodišče enako kot že v svojih sodbah, I U 931/2019, I U 1112/2019, I U 1254/2019, I U 1628/2019, I U 223/2020, ter, I U 646/2020, v katerih je prav tako odločalo o dovoljenju za poslovanje podružnice lekarne, sodi, da so za odločitev v tej zadevi bistvene zakonske določbe o tem, kdo so sploh lahko izvajalci lekarniške dejavnosti.

13. Izvajalce lekarniške dejavnosti ZLD-1 opredeljuje v 8. točki prvega odstavka 4. člena. Po tej določbi je izvajalec fizična ali pravna oseba s koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti v skladu s tem zakonom, javni lekarniški zavod, bolnišnica ali drugi izvajalci v skladu s tem zakonom (to so v skladu s 64., 65. ter 66. členom ZLD-1 učna lekarna, socialnovarstveni in drugi zavodi ter lekarna v okviru vojaške zdravstvene službe). Tožnica, ki ni javni lekarniški zavod, bolnišnica, učna lekarna, socialnovarstveni in drugi zavod ali lekarna v okviru vojaške zdravstvene službe, lahko torej lekarniško dejavnost opravlja le na podlagi koncesije, podeljene na podlagi tega zakona.

14. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZLD-1, po katerem mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni zagotavlja občina ali več sosednjih občin skupaj, fizičnim in pravnim osebam koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti na primarni ravni podeljuje občina ali več sosednjih občin skupaj. Občina je samoupravna lokalna skupnost, ki obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev (prvi in drugi odstavek 139. člena Ustave). Gre torej za teritorialno organizirano skupnost, ki skladno s prvim in drugim odstavkom 140. člena Ustave in 2. členom ZLS na svojem območju samostojno ureja in opravlja lokalne zadeve ter izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni, med drugim, kot povedano zgoraj, da skrbi za primarno mrežo lekarniške dejavnosti in za izvajanje te dejavnosti fizičnim in pravnim osebam podeljuje koncesijo. Navedeno pomeni, da imajo 0bčinski (splošni ali posamični) akti učinek le na njenem območju. Občina zato lahko tudi koncesijo podeli le za svoje območje. Če koncesijo podeljuje skupaj več sosednjih občin, pa jo lahko podelijo le za območje teh občin. Fizična ali pravna oseba s koncesijo ima po navedenem status koncesionarja le v tisti občini, v kateri ji je podeljena koncesija. Le koncesionar pa lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne.

15. Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne, v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva. Iz navedene določbe izhaja, da oboje, tj. lekarno in podružnico lekarne, fizična ali pravna oseba lahko organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo. Z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, ki je podelila koncesijo) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.

16. Tožnica zato zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 daje podlago za to, da ima koncesionar v občini koncedenta lekarno, v ostalih občinah pa podružnico lekarne. Ker ima torej lahko koncesionar lekarno in podružnico lekarne le na teritoriju koncedenta (oziroma koncedentov, če so ti po 40. členu ZLD-1 skupaj podelili koncesijo), in sicer vsako na svojem gravitacijskem območju, peti odstavek 10. člena ZLD-1 ne pomeni drugega, kot da se koncesionarju odvzame dovoljenje za poslovanje podružnice, če se na gravitacijskem območju njegove podružnice ustanovi lekarna. Neutemeljeno pa je tudi tožničino sklicevanje na določbo 23. člena prejšnjega Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD), saj spregleda, da ZLD-1, drugače kot ZLD, ne omejuje več pridobitve koncesije na eno območje (to je ZLD določal v drugem odstavku 15. člena).

17. Drugačna razlaga navedenih določb ZLD-1, za katero se zavzema tožnica, po povedanem nima podlage v zakonskem besedilu. Prav tako pa bi pomenila, da bi do ustanovitve podružnice lekarne v občini prišlo mimo določb o podeljevanju koncesije. Podružnica lekarne namreč lahko deluje samo pod strokovnim nadzorom lekarne (drugi odstavek 10. člena ZLD-1), pri čemer fizična ali pravna oseba obe lahko organizira le kot koncesionar (drugi odstavek 39. člena ZLD-1). Koncesijo pa lahko občina podeli le na podlagi javnega razpisa, s čimer se zagotavljajo enakopravna obravnava kandidatov, transparentnost postopka in izbira najustreznejšega koncesionarja, s tem pa tudi gospodarna in učinkovita poraba javnih (lokalnih) sredstev.1

18. Ker v skladu s 40. členom ZLD-1 zaradi zagotavljanja javnega interesa koncesijo lahko skupaj podeli tudi več sosednjih občin, za presojo niso pomembni pomisleki glede občin, ki imajo manj kot 6.000 prebivalcev.

19. Tožnica ne more uspeti niti z očitki o odstopu od sodne prakse tega sodišča. Ne drži namreč njena trditev, da je Upravno sodišče v sodbi, I U 991/2019, zavzelo drugačno stališče o statusu koncesionarja, to je, da ima fizična ali pravna oseba tak status tudi izven meja občine, ki mu je koncesijo podelila. Navedena sodba se nanaša na tožbo zaradi molka organa v situaciji, v kateri občina, na katero je tožnica naslovila vlogo za odprtje podružnice lekarne, o vlogi sploh ni odločila. Sodišče je zato v navedeni zadevi presojalo, ali sploh gre za upravno stvar, o kateri mora občina kot upravni organ odločiti v upravnem postopku, in se je v tem kontekstu sklicevalo tudi na določbe 8., 10. in 39. člena ZLD-1, ter tam toženi stranki naložilo, naj pisanje tožeče stranke obravnava kot vlogo in o njej odloči, ni pa presojalo materialnih pogojev, relevantnih za utemeljenost vloge. Podobno je sodišče odločilo tudi v drugih primerljivih zadevah, kot npr. I U 770/2019 in I U 1027/2019. 20. Drugačno stališče o statusu koncesionarja pa ne izhaja niti iz sodbe Upravnega sodišča, I U 1030/2019, v kateri je sodišče obravnavalo meritorno odločitev o vlogi za izdajo dovoljenja za odprtje podružnice lekarne. Sodišče se namreč v navedeni zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem izpolnjenosti pogoja statusa koncesionarja in v zvezi s tem ni sprejelo nobenega stališča. Četudi pa bi bilo mogoče razumeti, da je v navedeni sodbi implicitno vsebovana drugačna razlaga statusa koncesionarja, pa to za odločitev v tej zadevi ni bistveno, saj je sodišče v tej sodbi pojasnilo, kakšna je pravilna razlaga določb ZLD-1 o fizični ali pravni osebi s koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti.

21. Tožnica se prav tako neutemeljeno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča, I U 489/2019, iz katere naj bi izhajalo, da gravitacijsko območje lahko presega meje občine. Iz tega stališča namreč ne izhaja, da bi občina lahko odločala o ustanovitvi lekarne ali njene podružnice na lokaciji, ki bi bila izven njenih meja, niti da bi dovoljenje lahko izdala subjektu, kateremu sama ali skupaj s sosednjimi občinami ni pred tem podelila koncesije, in takšen tudi ni bil tam obravnavan primer.

22. Med strankama ni sporno, da tožnici na območju toženke ni bila podeljena koncesija. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je bila toženkina odločitev, da tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrne, pravilna.

23. Na drugačno presojo ne vplivajo tožbene navedbe o koncesionarjih, ki imajo podružnice lekarn v drugih občinah. Sodišče je pojasnilo, kakšna je pravilna razlaga določb ZLD-1 o pogojih za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne, zato morebitna drugačna praksa upravnih organov na to presojo ne vpliva. Poleg tega pa tožnica ni zatrjevala niti izkazala, da gre za podružnice lekarn, ki bi bile ustanovljene na podlagi pojasnjenih določb ZLD-1. Enako velja za navedbe o javnih zavodih in njihovih organizacijskih enotah. Ker po 28. členu ZLD-1 tudi javni zavod lekarno in podružnico lekarne kot svojo organizacijsko enoto lahko ustanovi le na območju občine ustanoviteljice oziroma občin soustanoviteljic, ni izkazana niti zatrjevana kršitev 14. člena Ustave, saj zakonodajalec v tem pogledu javnih zavodov ni obravnaval drugače kot fizične ali pravne osebe s koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti.

24. Tožnica ne more uspeti niti z očitki o kršitvah pravic do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave in do ustanavljanja iz 49. člena PDEU ter s tem povezanimi očitki o protipravnem omejevanju konkurence na trgu. Tožbeni očitek, da je lekarniška dejavnosti po sodni praksi Sodišča EU, drugače kot po ZLD-1, gospodarska dejavnost, za katero veljajo zahteve iz navedenih ustavnih določb, ni relevanten za odločitev v tej zadevi. Ustavno sodišče je namreč v odločbi, U-I-194/17, opozorilo, da ni nujno, da se pojem negospodarske storitve splošnega pomena po pravu EU in domači pojem negospodarske javne službe pomensko prekrivata. Nacionalni pravni režim negospodarske javne službe je namenjen varovanju človekovih pravic in temeljne družbene solidarnosti. Doktrina negospodarskih storitev splošnega pomena v pravu EU pa pove, do katere mere je navedeni nacionalni pravni režim izločen iz dosega trgovinskih pravil prava EU. Katere od nacionalno pravno urejenih aktivnosti so negospodarske storitve splošnega pomena in zanje ključna ekonomska pravila prava EU niso uporabna, pove pravo EU in ne nacionalni pravni redi. Ni nedopustno, da je določena dejavnost po slovenskem pravu negospodarska javna služba, po pravu EU pa ni negospodarska storitev splošnega pomena. Tako je zato, ker je pojem negospodarske javne službe po slovenskem pravu širši od pojma negospodarskih storitev splošnega pomena po pravu EU. Po povedanem je nerelevanten tudi tožničin predlog za postavitev s tem povezanega predloga za predhodno odločanje Sodišču EU, ki mu sodišče zato ni sledilo.

25. Za varovanje ustavnega položaja zasebnikov, ki izvajajo lekarniško dejavnosti, je glede na navedeno nepomembno, da je po prvem odstavku 5. člena ZLD-1 lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, saj se tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarniško dejavnost, nanašajo jamstva iz 74. člena Ustave.2 Vendar pa to ne pomeni, da na tem področju ni mogoče omejiti svobode ustanavljanja, če ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splošnem interesu, če zagotavlja uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti). Drugi odstavek 74. člena Ustave namreč določa, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij ter da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.

26. Dopustnost omejitve svobode ustanavljanja zaradi razlogov javnega interesa izhaja tudi iz sodne prakse Sodišče EU. Iz sodbe C-570/07 in C-571/07 tako izhaja, da se temeljne svoboščine (torej tudi pravica ustanavljanja) lahko omejijo iz razlogov javnega zdravja, pri čemer kot takšen razlog Sodišče EU prepozna tudi zagotavljanje zanesljive in kakovostne preskrbe prebivalstva z zdravili (tč. 61, 64). Opozarja na diskrecijsko pravico držav članic, da organizirajo sisteme socialne varnosti in da sprejmejo pravila, ki so namenjena ureditvi zdravstvenih služb kot so lekarne (tč. 43 in 68), in ob ustrezni uporabi testa sorazmernosti sodi, da so zdravstvene ustanove in infrastruktura (torej tudi lekarne) lahko predmet načrtovanja, ki zajema predhodno dovoljevanje za ustanovitev novih ponudnikov, če je to nujno za zapolnitev morebitnih praznin pri dostopu do lekarniških storitev in za preprečitev podvajanja struktur, tako da se zagotovi oskrba z zdravili, prilagojena potrebam prebivalstva, ki pokriva celotno ozemlje in upošteva regije, ki so geografsko izolirane oziroma so kako drugače v slabšem položaju (tč. 70 in 71).

27. Javna korist na področju lekarniške dejavnosti izhaja iz 2. in 5. člena ZLD-1. Po 2. členu ZLD-1 je namen lekarniške dejavnosti zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter svetovanje glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe pacientom in zdravstvenim delavcem v zdravstvu, kakor tudi zagotavljanje farmacevtske obravnave za ohranjanje zdravja in doseganje pričakovanih kliničnih, humanističnih in ekonomskih izidov zdravljenja. Prvi odstavek 5. člena ZLD-1 pa določa, da je lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, s katero se zagotavlja trajna in nemotena oskrba prebivalstva in izvajalcev zdravstvene dejavnosti z zdravili ter farmacevtska obravnava pacientov.

28. Namen javne koristi na področju lekarniške dejavnosti je torej zagotavljanje trajne in nemotene preskrbe z zdravili na celotnem območju Republike Slovenije. Zakonska ureditev, ki zasleduje navedeni namen, temelji na 51. členu Ustave, ki ureja pravico do zdravstvenega varstva. Ta terja od države, da mora poskrbeti za človekovo zdravje, ki je ena od najpomembnejših ustavnih vrednot. Gre za človekovo pravico pozitivnega statusa, ki od države zahteva aktivno delovanje. Država mora z ustreznimi ukrepi zagotoviti učinkovito uresničevanje te človekove pravice. V prvem odstavku 51. člena Ustave je določeno, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, kar pomeni, da Ustava navedeno pravico zagotavlja s t. i. zakonskim pridržkom. Tako oblikovan zakonski pridržek zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer lahko vzpostavi tudi ustavno dopustne omejitve te pravice (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave), kakor tudi, da uredi način njenega izvrševanja (drugi odstavek 15. člena Ustave), ker je to glede na naravo take pravice nujno.3

29. Glede na navedeno je zakonodajalec ob upoštevanju drugega odstavka 74. člena Ustave lahko omejil svobodo ustanavljanja tako, da je z zakonom določil organizacijske oblike, ki so najprimernejše za izvajanje te javne službe, in pogoje za njihovo ustanavljanje. To je storil z določbo o izvajalcih lekarniške dejavnosti v 8. točki prvega odstavka 4. člena ZLD-1, ki jo je konkretiziral v IV. poglavju zakona, ki natančneje ureja pogoje za izvajalce lekarniške dejavnosti, ter z določbo tretjega odstavka 5. člena ZLD-1, ki zagotavljanje primarne lekarniške mreže nalaga občinam. Gre za to, da za mrežo lekarniške dejavnosti na primarnem nivoju, torej na nivoju osnovne (nespecialistične) lekarniške dejavnosti, ki mora biti neposredno dostopna vsem prebivalcem na celotnem ozemlju Slovenije (gl. 2. člen ZZDej), skrbijo občine, to so samoupravne lokalne skupnosti, za katere je značilno, da povezujejo skupne potrebe in interese prebivalcev na lokalnem nivoju, torej so najbližje upravičencem do storitev na primarni ravni izvajanja lekarniške dejavnosti. Pristojnost zagotavljanja mreže lekarniške dejavnosti na primarnem nivoju pa občine izvajajo s (so)ustanovitvijo javnega lekarniškega zavoda (27. do 38. člen ZLD-1) in s podelitvijo koncesije fizični ali pravni osebi (39. do 61. člen ZLD-1).4

30. Ker je za odločitev v tej zadevi po povedanem bistveno, da tožnica ni koncesionarka na območju toženke, so za odločitev nepomembni tožbeni očitki o nepravilni uporabi tretjega odstavka 10. člena ZLD-1 v zvezi z (ne)pridobitvijo soglasja Ministrstva za zdravje. Glede na pojasnjeno pravno in dejansko stanje zadeve, to je, da se tožnica že na podlagi drugih določb ZLD-1 ne šteje za izvajalko lekarniške dejavnosti v Mestni občini A., namreč vprašanje (ne)pridobitve navedenega soglasja ni pravno pomembno za odločitev v tej zadevi. Ker tožnica v tem upravnem sporu lahko uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi, pa ne more uspeti niti z očitki o kršitvi pravice dostopa do lekarniške storitve za posameznike.

31. Ker je glede na povedano izpodbijana odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

32. V tem upravnem sporu sta se obe stranki pisno odpovedali glavni obravnavi. Po prvem odstavku 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je sodišče v sporu zato odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank, brez glavne obravnave. Podlago za odločitev brez glavne obravnave pa ima sodišče tudi v prvem odstavku 59. člena ZUS-1, saj pravno odločilno dejansko stanje v tej zadevi (da tožnica ni pridobila koncesije na območju toženke) ni bilo sporno.

**K II. točki izreka:**

33. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Gl. odločbo Ustavnega sodišča, U-I-166/17, tč. 23. 2 Gl. odločbo Ustavnega sodišča U-I-194/17, tč. 39. 3 Gl. odločbi Ustavnega sodišča, U-I-166/17, tč. 14, in, U-I-65/17, tč. 18. 4 Gl. odločbo Ustavnega sodišča, U-I-166/17, tč. 11.