Jedro

V pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo tožnik ne more izpodbijati izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 403/98-9 z dne 1.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.1.1998 (2.točka izreka). S to odločbo je tožena stranka pod točko 1. izreka združila tri pritožbene zadeve. Pod točko 2.izreka zavrnila tožnikovi pritožbi zoper dva sklepa Upravne enote L. z dne 10.6.1997 in z dne 10.9.1997, s katerima je bil tožniku vsakokrat določen nov tridnevni rok za izročitev orožja, streliva in orožnih listin.V primeru neizpolnitve obveznosti mu je bilo zagroženo z denarno kaznijo 40.000,00 oziroma 60.000,00 SIT. Pod točko 3. izreka izpodbijane odločbe pa je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote L. z dne 15.7.1997 o zavrženju zahteve za odložitev izvršbe in zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek. Oba sklepa upravnega organa prve stopnje, navedena pod točko 2. izreka, sta temeljila na izvršljivi odločbi o odvzemu orožja, na predhodnem sklepu, ki je bil tožniku vročen in na dejstvu, da tožnik ni izpolnil naloženih obveznosti.

Tožnik je s tožbo izpodbijal 2. točko izreka, ki se nanaša na zavrnitev njegove pritožbe zoper sklep o izvršbi s prisilitvijo. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev na določbo 1. odstavka 280. člena ZUP in zavrnila pritožbeni ugovor o tem, da je odločba o odvzemu orožja neutemeljena, saj po navedeni zakoniti določbi v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Prav tako je bil utemeljeno zavrnjen pritožbeni ugovor, po katerem naj bi izdajo izpodbijanih sklepov ovirali vloženi tožbi na Vrhovnem sodišču RS, saj po določbah 17. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), ki je veljal ob vložitvi tožbe, tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena in s tem tudi ne izdaje izpodbijanih sklepov, ki se nanašajo na izvrševanje odločbe o odvzemu orožja. Enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni 30. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS/97). Po tej zakonski določbi odložitev izvršitve učinkuje šele tedaj, ko o tem odloči pristojni prvostopni organ, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu ZUS in navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodba nadaljuje nelogično razlago tožene stranke o tem, da je predmet presoje v pritožbenem postopku le vprašanje zakonitosti sklepov, ki jih je izpodbijal. V pritožbi je navajal izključno razloge, ki se nanašajo na samo izvršbo. Zoper vse sklepe se je pritožil in hkrati tudi predlagal odlog izvršbe iz razloga, ker je vložil ustrezno tožbo na Vrhovno sodišče RS, pa sodišče o njej še ni odločilo. Odločba, s katero mu je bilo odvzeto orožje, je namreč v celoti neutemeljena. S samo izvršitvijo odločbe pa bi mu nastala nepopravljiva škoda, ker je aktivni član lovske družine. Glede na dejstva, da Vrhovno sodišče RS o tožbah, ki so bile vložene zaradi odvzema orožja, še ni odločilo, razrešitev tega vprašanja pa je bistvenega pomena, bi s to odločitvijo odpadli vsi drugi postopki. V izpodbijani odločbi nakazana možnost, da lahko na podlagi 281. člena ZUP zahteva ustavitev upravne izvršbe oziroma vrnitev orožja, v kolikor bo uspel v upravnem sporu, je zanj nesprejemljiva. Z odvzemom orožja mu bo onemogočeno ukvarjanje z edinim hobijem, saj sodišče vse njegove predloge za odložitev izvršbe zavrača, z utemeljitvijo, da bi bila z odložitvijo prizadeta javna korist, kar gotovo ne drži. Sodišče prve stopnje ozko tolmači določbo 280. člena ZUP in s tem bistveno posega v njegov položaj ter ga diskriminira kot dolgoletnega člana lovske družine, ki ima vseskozi vzoren odnos do orožja, ravnanja z njim in s tem povezane odgovornosti. Dokler o njegovi tožbi ne bo odločeno, bo z vsako odločbo upravnega organa oziroma sodišča kršena zakonitost in njegova pravna varnost ter pravica do učinkovitega sodnega varstva, kajti neodločanje o pravici je zanikanje pravice.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožbo in navedlo pravilne razloge za njeno zavrnitev.

Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti, naloženih z odločbo prvostopnega upravnega organa. V obrazložitvi je tudi pravilno pojasnilo, zakaj zavrača ugovore, ki jih ponavlja pritožba in s katerimi tožnik izpodbija zakonitost odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov. Navedeni razlogi, so logični, prepričljivi in v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, njeno dokazno presojo in tudi v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih. Pravilna je tudi pravna podlaga (ZUP/86), na katero se sodišče prve stopnje sklicuje.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.