Jedro

Primerljivost odškodnin med posameznimi primeri je lahko le približna, saj povsem enakih primerov praktično ni. Sicer pa je potrebno praviloma primerjati celokupno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker se škodne posledice ene oblike nemalokrat deloma lahko prelivajo v drugo, ker med njimi ni vedno ostrih razmejitev.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in naložilo toženki, da mora tožniku plačati skupaj 1,945.373,00 SIT odškodnine, medtem ko je presežni zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 300.000,00 SIT zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku deloma ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank ter je na pritožbo tožnika zvišalo odškodnino za strah na 100.000,00 SIT, na pritožbo toženke pa je znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 600.000,00 SIT, tako da je bila toženka po spremenjeni tožbi dolžna plačati tožniku za nepremoženjsko škodo skupaj 1,600.000,00 SIT. V preostalem delu je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz razloga zmotne uporabe materialnega prava sta vložili revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje obe pravdni stranki, pri čemer je tožnik predlagal, da se ugodi celotnemu njegovemu zahtevku, toženka pa je predlagala, da se odškodnina zniža še za nadaljnjih 800.000,00 SIT s pripadki.

Tožnik je v reviziji povzel mnenji dveh izvedencev glede podatkov o zdravljenju, bolečinah in posledicah ter zahteval, da se mu prizna za telesne bolečine še 100.000,00 SIT, za strah še 50.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti še 400.000,00 SIT. V reviziji je opozoril še na eno sodbo vrhovnega sodišča, s katero naj bi bila v podobnem primeru kot je sporni, priznana višja odškodnina ter dve odločbi iz sporov pred nižjimi sodišči, ki naj bi potrjevali stališče, da je tožnik upravičen do višjih odškodnin.

Toženka pa v reviziji opozarja, da tožnikovo bolečinsko obdobje ni bilo hudo in ne dolgotrajno ter da je zato utemeljena odškodnina za duševne bolečine zgolj v višini 450.000,00 SIT, za strah pa v višini 50.000,00 SIT. Po njenem mnenju je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti utemeljena le v višini 200.000,00 SIT, ker je potrebno upoštevati, da je imel tožnik že pred tem hujšo poškodbo vratne hrbtenice.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in strankama z nasprotnima revizijama, na kateri pa nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določila je revizijsko sodišče moralo uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Reviziji nista utemeljeni.

V revizijskem postopku je po stališčih obeh pravdnih strank sporna pravna presoja na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja sledeče: - v delovni nezgodi 16.1.1994 je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, ki je bila lahka telesna poškodba ter je med zdravljenjem trpel en dan in pol hude telesne bolečine ter občasne hude dva dneva, srednje močne štiri dni in občasne šest dni, zmerne pa trajno tri tedne in občasne v pojemajoči obliki tri tedne, pri čemer ima lahko tožnik občasne bolečine še v bodoče. Med zdravljenjem je imel šest ambulantnih pregledov, bil desetkrat rentgensko pregledan, opravil je EMG preiskavo leve zgornje okončine, nosil ovratnico od 17.1. do 24.2.1994 in občasno ovijal vrat z brisačo, na fizioterapiji je bil dvajsetkrat in v bolniškem staležu od 17.1. do 13.6.1994; - ob škodnem dogodku (kot rudar se je na hoji po rudniškem rovu udaril z glavo v visečo tračno progo) se je močno prestrašil, zatem pa ga je skrbelo za izid zdravljenja; - po končanem zdravljenju je poškodba zapustila blago omejeno gibljivost vratne hrbtenice in draženje VII. leve vratne korenine s posledičnim mravljičenjem v kazalcu, sredincu, prstancu obeh rok, močneje leve. Tožnik se je 4.8.1988 sicer poškodoval na vratni hrbtenici, vendar so sedanje težave v celoti posledica zadnje, to je obravnavane poškodbe, zaradi katere so tožnikove splošne življenjske aktivnosti omejene za 5%. Tožnik je bil ob nezgodi star 35 let. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev, je bila tožniku pravnomočno priznana naslednja odškodnina: za telesne bolečine 900.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT, ali skupaj za nepremoženjsko škodo 1,600.000,00 SIT.

Spričo po obeh pravdnih strankah osporavane odmere odškodnin za vse tri oblike nepremoženjske škode, je revizijsko sodišče dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj presodilo v skladu z določbama 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, s katerima so določene oblike pravno priznanih škod in splošna merila za priznavanje odškodnin za škodo, ki je že nastala oziroma, ki bo nastala v bodoče, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti). Pri opravljeni presoji je upoštevalo vse pravno odločilne okoliščine tožnikovega primera ter med drugim intenzivnost telesnih in duševnih bolečin, trajanje škodnega stanja, dolžino bolečinskega obdobja in vsa neugodja med zdravljenjem ter pomen prizadetega dela telesa. Tako opravljena presoja je omogočila individualizacijo tožniku priznanega zadoščenja, pri katerem pa je moralo revizijsko sodišče upoštevati tako kot v vseh drugih primerih tudi splošne okvire, ki so se izoblikovali na področju odmerjanja odškodnin za nepremoženjsko škodo, posebno obravnavanemu podobnih primerov (od česar je slednje odraz skrbi za enotno sodno prakso, ki jo nalaga vrhovnemu sodišču 109. člen Zakona o sodiščih).

Po presoji revizijskega sodišča so pravnomočno priznane odškodnine za vse tri oblike tožnikove nepremoženjske škode ustrezno individualizirane (kar pomeni, da so pri odmeri odškodnin upoštevane vse ugotovljene okoliščine tožnikovega primera) in so tudi primerljive s podobnimi škodnimi dogodki. Odškodnine zato niso prenizke, kot meni tožnik, in ne previsoke, kot na drugi strani meni toženka. Primerljivost odškodnin med posameznimi primeri je lahko le približna, saj povsem enakih primerov praktično ni. Sicer pa je potrebno praviloma primerjati celokupno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker se škodne posledice ene oblike nemalokrat deloma lahko prelivajo v drugo, ker med njimi ni vedno ostrih razmejitev. V tem primeru ima tožnik telesne bolečine občasno tudi v bodoče in je tudi zato dobil določeno odškodnino, hkrati pa ima tožnik po mnenju izvedenca (zaostale bolečine in minimalno omejeno gibljivost vratne hrbtenice) kar je bilo upoštevano pri zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti, ki jih je izvedenec številčno opredelil s 5%. Navedeno se poudarja zato, ker je bila v tem primeru priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 900.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa v višini 600.000,00 SIT ali skupaj iz obeh teh naslovov 1,500.000,00 SIT, kar je celokupno gledano ustrezna odškodnina. Povsem ustrezno odmerjena je tudi odškodnina za strah. V zvezi z revizijskimi izvajanji tožnika, ki jih podpira s podatki sodbe revizijskega sodišča z opr. št. II Ips 232/96 pa je opozoriti, da je sklicevanje na navedeno sodbo nekorektno, saj je oškodovanec v omenjeni zadevi mimo zvina vratne hrbtenice utrpel tudi lažji pretres možganov, kar je zapustilo postkomocionalni sindrom in cervikalno-brahialni sindrom. V navedeni zadevi je tako oškodovanec pretrpel obsežnejše poškodbe in tudi njegovo zdravje je bilo težje prizadeto. O priloženih sodbah nižjih sodišč pa se revizijskemu sodišču ni potrebno izjavljati, ker te niso predmet revizijskega preizkusa, niti niso mogle biti predmet usklajevanja sodne prakse.

Ker so bile odškodnine za vse tri oblike tožnikove nepremoženjske škode pravilno odmerjene, med postopkom pa niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče moralo zavrniti reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (393. člen ZPP).