Jedro

Z zatrjevanjem, da obsojencu ni moč očitati goljufivega namena, ker je prve dobave po sklenitvi pogodbe plačal, glede na to, da je imel blokiran bančni račun pa gotovinsko posloval, vložniki izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar pa po izrecni zakonski določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo D. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in s posebnim pogojem plačila 3.670,34 EUR oškodovancu. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe K.d.o.o. je delno ugodilo, s presežkom pa jo napotilo na pot pravde. Obsojenemu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter sodno takso. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovano družbo K.d.o.o. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 8. 8. 2012 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču v odločanje predložena 28. 8. 2013), in s katero uveljavljajo „kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe in kršitev kazenskega zakona“ ter predlagajo spremembo izpodbijanih sodb in izdajo oprostilne sodbe oziroma spremembo odločitve o posebnem pogoju v pogojni obsodbi ali pa razveljavitev sodbe sodišča prve oziroma druge stopnje in vrnitev pristojnemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni tako obsojeni kot njegovi zagovorniki, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v prvi vrsti navajajo, da sta nižji sodišči z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje priče D. R., posegli v ustavno zagotovljeno pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj bi predlagana priča potrdila navedbe obsojenega, da je oškodovancu ponujal alternativno poplačilo dolga s predložitvijo asignacijske pogodbe. Sodišče prve stopnje, stališču katerega je sicer pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je tako obsodilno sodbo oprlo zgolj na nezanesljivo pričanje oškodovanca in lastno zmotno prepričanje, da je blokada računa v času sklepanja poslovnega razmerja odločilno dejstvo, ki kaže na goljufiv namen oziroma na to, da prodajalec ne bo prišel do svojega plačila, ko pa je vendarle splošno znano, da samostojni podjetniki poslujejo tudi z gotovino in da poslovanje teče naprej tudi, če so računi blokirani.

6. Obsojeni je v svoj zagovor navajal, da je oškodovani družbi v podpis ponudil asignacijsko pogodbo, na podlagi katere bi dolg poravnal asignat D. R. ter predlagal njegovo zaslišanje. V dokaz svojih trditev je predložil povratnico pošiljke naslovljene na računovodstvo družbe K.d.o.o., iz katere izhaja, da je oškodovana družba pošiljko prejela 25. 1. 2005. Sodišče prve stopnje njegovemu zagovoru ni sledilo, saj je predstavnik oškodovane družbe E. K. zanikal, da bi oškodovana družba prejela pogodbo, obenem pa poudarilo, da tudi sklenjena asignacijska pogodba obsojenega ne bi razbremenjevala. Pritožbeno sodišče je kot logično sprejemljiv sprejelo zaključek sodišča prve stopnje, da bi oškodovana družba, če bi pogodbo res prejela, to tudi podpisala, saj bi na takšen način prišla do poplačila dolga (vsaj delno) ter dodalo, da ne gre spregledati, da je bila pošiljka, povratnico katere je predložil obsojeni (ob predpostavki, da je v njej res bila asignacijska pogodba) oškodovani družbi poslana že po tem, ko je Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici 7. 1. 2005 na zahtevo oškodovane družbe izdalo sklep o izvršbi. Morebitna asignacijska pogodba, v podpis ponujena pet mesecev po zapadli obveznosti plačila dobavljenega blaga, tako na obstoj kaznivega dejanja ne more več vplivati. Izvedba dokaza z zaslišanjem predlagane priče, po stališču nižjih sodišč, tako ne bi prispevala k drugačni oceni (točka 9 sodbe sodišča prve stopnje in točka 7 sodbe pritožbenega sodišča). Pritožbeno sodišče je stališču sodišča prve stopnje pritrdilo tudi v zvezi s presojo okoliščin, ki kažejo na obsojenčev namen preslepitve oškodovane družbe ter poudarilo, da je obsojeni predstavnikom oškodovane družbe že ob sklenitvi pogodbe dne 4. 6. 2004 obljubil, da bo dobavljeno blago plačal v petnajstih dneh, vendar pa tega ni storil, kljub temu da mu je bil ob dobavi blaga 31. 7. 2004 postavljen celo daljši, tridesetdnevni rok, tj. do 31. 8. 2004. Predstavnikom oškodovane družbe je obljubljal plačilo, zavedajoč se, da ima že nekaj mesecev, tj. od 7. 4. 2004 dalje, blokiran bančni račun in vrsto upnikov, ki že razpolagajo s sklepi o izvršbi, pa na svoje plačilo še čakajo.

7. Obsojenčevi zagovorniki sicer navajajo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga poseglo v ustavno zagotovljeno pravico obdolženca do izvajanja v njegovo korist, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da se ne strinjajo z dejansko oceno in zaključki nižjih sodišč, in tudi z zatrjevanjem, da so navedbe predstavnika oškodovane družbe povsem nezanesljive in nekonsistentne ter obsojenemu ni moč očitati goljufivega namena, ker je prve dobave po sklenitvi pogodbe plačal, glede na to, da je imel blokiran bančni račun pa gotovinsko posloval, izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar pa po izrecni zakonski določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.

8. Iz pravnomočnega izreka sodbe izhaja, da je sodišče obsojencu, v skladu s tretjim odstavkom 50. člena KZ, v okviru pogojne obsodbe določilo poseben pogoj, da oškodovani družbi v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 3.670,34 EUR, oškodovano družbo pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (9. točka) izhaja, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki je deloma (za znesek, naložen v posebnem pogoju pogojne obsodbe) ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe, spremenilo, ker je oškodovana družba v izvršilnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici, v tem času že prišla do izvršilnega naslova. Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi navedbam vložnika, da je v zvezi s to odločitvijo podana kršitev kazenskega zakona, ker bi bilo (kot navaja vložnik) „nedopustno pogojevati obsodbo s plačilom nečesa, kar se bo (če se bo) ugotavljalo v pravdi.“ Odločitev pritožbenega sodišča, ki je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z delno ugoditvijo premoženjskopravnemu zahtevku odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata), je tudi po stališču Vrhovnega sodišča nedvomno moč pritrditi.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.