Jedro

Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo (I. točka izreka) ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke v roku 8 dni, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je zoper prvostopenjski sklep delodajalca z dne 25. 7. 2013, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo za odpravo kršitev, pravočasno vložila pritožbo na komisijo za pritožbe, v kateri je zahtevala razveljavitev prvostopenjskega sklepa, ugotovitev da je v delovnem razmerju od 6. 12. 2006 dalje ter sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker komisija za pritožbe ni odločila pravočasno, je tožeča stranka pravočasno uveljavljala sodno varstvo zoper (vsebino) prvostopenjskega sklepa. V tožbi je pojasnila s katerim sklepom delodajalca se ne strinja oziroma zoper kateri sklep vlaga sodno varstvo, datum in številko sklepa, sklep je priložila tožbi in s tožbenim zahtevkom uveljavljala enako zahtevo kot v predsodnem postopku, to je priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas ter druge pravice. Navaja, da v samem tožbenem zahtevku sprva res ni zahtevala odprave oz. razveljavitve prvostopenjskega sklepa (to je zahtevala v pritožbi pri delodajalcu in kasneje s pripravljalno vlogo v skladu z 41. členom ZDSS-1). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je prvostopenjski sklep z dne 25. 7. 2013 postal dokončen in pravnomočen, saj sklep tožene stranke nima narave upravnega akta. Tožeča stranka je potem, ko je izčrpala notranje varstvo in izpolnila procesno predpostavko za sodno varstvo, varstvo svojih konkretnih pravic iz delovnega razmerja po vsebini skladno s 24. in 39. členom ZJU pravočasno uveljavljala pred sodiščem. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (VIII Ips 64/2013, VIII Ips 383/2008), saj je v obeh primerih šlo za situacijo, ko je bilo s sklepom (in to tudi v izreku) odločeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje. V citiranih zadevah tožeče stranke tožbenih zahtevkov niso modificirale niti do konca glavne obravnave, kar pa v konkretni zadevi ni primer. V konkretni zadevi gre za spor o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas, zato je tožeča stranka tožbeni zahtevek skladno z 41. členom ZDSS-1 lahko in tudi je modificirala do konca (oz. celo do prve) glavne obravnave, zaradi česar bi sodišče njeno tožbo moralo obravnavati meritorno. ZJU ne določa, da mora javni uslužbenec ugotovitev nezakonitosti sklepa o neki pravici uveljavljati v roku 30 dni od vročitve sklepa. Javni uslužbenec mora v skladu s 25. členom ZJU ter v povezavi z 200. členom ZDR-1 zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi (podane v obliki sklepa) uveljavljati v roku 30 dni od vročitve, ni pa mu treba v roku 30 dni uveljavljati ugotovitve nezakonitosti samega sklepa (odločitve), ki se nanaša na druge pravice in obveznosti in njegove razveljavitve, temveč lahko uveljavlja sodno varstvo svojih pravic tako, da zahteva nasprotno od tistega, kar je odločil delodajalec. Sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja, izdan po petem odstavku 24. člena ZJU ni upravni akt, tudi če se s tožbenim zahtevkom ne zahteva njegove odprave (ali razveljavitve), zato ne more postati dokončen in pravnomočen. Poleg tega izpostavlja, da rok iz drugega odstavka 25. člena ZJU sploh ni materialni prekluzivni rok, temveč gre za procesni rok. ZDSS-1 v 42. členu določa, da če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja, mora obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena. Tožbi je treba priložiti tudi odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu. Izpostavlja, da odločitev delodajalca v konkretnem primeru nima narave odločbe, temveč delovnopravne odločitve. V skladu z določbo 41. člena ZDSS-1 ima delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja možnost, da spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. 180. člen ZPP določa, da tožba obsega določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Če je vloga (tožba) nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni. Če je ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže. V konkretnem primeru, ob dejstvu, da je bila tožba glede vsebine odločitve delodajalca vložena pravočasno, gre lahko le za vprašanje nepopolnosti vloge (po stališču sodišča prve stopnje je ob vložitvi tožbe manjkal del tožbenega zahtevka - manjkala naj bi sestavina tožbe, ki naj bi bila po stališču sodišča predpisana v 42. členu ZDSS-1 oz. petem odstavku 24. člena ZJU), zato bi moralo sodišče glede na načelo materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, da tožbeni zahtevek popravi. Sicer pa to niti ni bilo potrebno, ker je tožeča stranka pravočasno in ustrezno zahtevek modificirala sama. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka drugostopenjski sklep izpodbijala prepozno. Niti ZJU niti ZDSS-1 ne določata, da je potrebno v primeru, ko je tožba že vložena zaradi molka organa, drugostopenjski sklep izpodbijati v roku 30 dni od njegove vročitve. Tožeča stranka v času vložitve tožbe še ni razpolagala z dokončno odločitvijo delodajalca, saj prvostopenjska odločitev ni bila dokončna, ker je tožeča stranka zoper njo uveljavljala pravno varstvo. Tako tožeča stranka ni mogla že ob vložitvi tožbe zahtevati razveljavitve prvostopenjskega sklepa, temveč je lahko zahtevala le, da sodišče samo odloči o njeni uveljavljani pravici. Sklicuje se na zadevo Pdp 953/2013 (VIII Ips 74/2014). Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer vztraja v celoti pri vseh dosedanjih navedbah. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 10. 2013 nezakonit in se odpravi ter da se ugotovi, da ima tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 12. 2006 dalje ter da ji je tožena stranka dolžna izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „višji svetovalec VII/2“ ter jo imenovati v ustrezen naziv, zavrglo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 12. 006 dalje ter da ji mora tožena stranka izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno uradniško delovno mesto ter jo imenovati v naziv, vložila pravočasno, v nadaljevanju pa je ugotovilo, da tožeča stranka s prvotno postavljenim zahtevkom ni zahtevala razveljavitve prvostopenjskega sklepa, niti ni v tridesetih dneh po prejemu drugostopenjskega sklepa le tega izpodbijala, temveč je odpravo obeh sklepov zahtevala šele s pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2014 in s tem zamudila prekluzivni rok za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo ob sklicevanju na določbo 274. člena ZPP.

Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas. Dne 12. 7. 2013 je na toženo stranko naslovila zahtevo za odpravo kršitev tako, da ji tožena stranka izroči v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto ter jo imenuje v naziv. Tožena stranka je zahtevo tožeče stranke s sklepom z dne 25. 7. 2013 zavrnil kot neutemeljeno. Tožeča stranka je zoper sklep z dne 25. 7. 2013 na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS naslovila pritožbo, le ta o pritožbi tožeče stranke ni odločila v roku 30 dni od njenega prejema, zato je tožeča stranka v roku 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa Komisije za pritožbe, na sodišče vložila tožbo. V tožbi je tožeča stranka navedla, da je na toženo stranko naslovila pisno zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, da je tožena stranka s sklepom opr. št. ... z dne 25. 7. 2013 njeno zahtevo zavrnila kot neutemeljeno ter da je zaradi molka organa v skladu s četrtim in petim odstavkom 24. člena ter drugim odstavkom 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS št. 56/2002 in naslednji), vložila to tožbo.

Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je pritožbo tožeče stranke s sklepom z dne 16. 10. 2013 zavrnila kot neutemeljeno, sklep je bil pooblaščenki tožeče stranke vročen 28. 10. 2013. Tožeča stranka je s prvo pripravljalno vlogo z dne 18. 2. 2014 tožbeni zahtevek „modificirala“ tako, da je zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri vladi RS z dne 16. 10. 2013. Tožeča stranka je torej sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o pritožbi tožeče stranke ni odločila v 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Ni bistveno, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

Tožba je vložena v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da mora tožba obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter da je tožbi tudi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali v overjenem prepisu. Tožeča stranka je storila oboje. V tožbi je navedla opr. št. in datum sklepa tožene stranke, kakor tudi vsebino odločitve, tožbi pa je priložila tudi sklep.

V primerih, ko je tožba zaradi molka drugostopenjskega organa pravočasno vložena, tožeča stranka pa s tožbenim zahtevkom ne zahteva razveljavitve prvostopenjskega sklepa, je takšno tožbo potrebno obravnavati po vsebini, če je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim je bila zavrnjena zahteva javnega uslužbenca za varstvo pravic. Glede tega vprašanja tožena stranka ob prejemu tožbe, ni mogla biti v nikakršnem dvomu, saj je na tožbo odgovorila po vsebini.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožeča stranka po prejemu sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri vladi RS, že vložene tožbe ni dopolnila v roku 30 dni tako, da bi izpodbijala tudi ta sklep. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru v sklepu Pdp 219/2014 z dne 20. 10. 2014 že zavzelo stališče, da v predpisih ni podlage za sklepanje, da bi tožeča stranka, ki je tožbo vložila zaradi molka organa, morala razširiti tožbo oziroma s spremembo tožbe izpodbijati kasneje izdani sklep komisije za pritožbe. Pritožbeno sodišče je navedlo, da niti v ZDSS-1 niti v ZJU ni podlage za to, da bi tožeča stranka v delovnih sporih morala po vložitvi tožbe zaradi molka organa še posebej izpodbijati drugostopenjski sklep v roku 30 dni od njegove vročitve. Navedeno pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči tudi zaradi tega, ker tožeča stranka v 30 dneh po prejemu sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS ni spremenila tožbe tako, da bi zahtevala razveljavitev navedenega sklepa.

V sklepu Pdp 219/2014 z dne 29. 10. 2014 je pritožbeno sodišče tudi zavzelo stališče, da v skladu z določbo 41. člena ZDSS-1 v takšnem primeru delavec lahko spremeni tožbeni zahtevek vse do konca glavne obravnave. to pomeni, da je potrebno šteti, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 18. 2. 2014 še pravočasno spremenila tožbo in bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju moralo obravnavati takšen zahtevek.

Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 64/2013 z z dne 16. 9. 2013. V konkretnem sporu gre za vprašanje, ali je tožba pravočasna, če javni uslužbenec zaradi molka drugostopenjskega organa tožbo sicer vloži v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU, vendar pa tožbe potem, ko po vložitvi tožbe prejme sklep Komisije za pritožbe, v 30 dnevnem roku ne razširi z zahtevkom za razveljavitev tega sklepa. V zadevi VIII Ips 64/2013 pa je javna uslužbenka prvostopenjski sklep, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitev, prejela po izteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU, zaradi česar tega sklepa s pritožbo ni izpodbijala, češ, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok, v katerem bi morala odločiti o njeni zahtevi. V sklepu je bilo zavzeto stališče, da se javni uslužbenec v pritožbi lahko sklicuje na molk organa le, če vse do vložitve njegove pritožbe delodajalec o njegovi zahtevi sploh ni odločil oziroma ni izpolnil uveljavljane obveznosti oziroma odpravil kršitve. V konkretnem sporu pa tožeča stranka ob vložitvi tožbe še ni prejela sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, saj je ta odločila šele med sodnim sporom. V zadevi VIII Ips 383/2008 ne gre za primerljivo zadevo, saj je v zadevi tožnik uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja le na splošno.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči tudi glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010. V njej je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da delavec na obrambnem področju nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ne more uveljavljati in zahtevati le na splošno, mimo in brez izrecnega izpodbijanja odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, saj v takšnem primeru odločbe o prenehanju delovnega razmerja obstanejo v veljavi in učinkujejo kot pravnomočne odločbe. Ne le, da v tej zadevi ne gre za odločbo o prenehanju delovnega razmerja, temveč za sklep o zavrnitvi zahteve za odpravo kršitev, temveč je tudi potrebno šteti, da je tožnica ta sklep izpodbijala s tem, da je v zakonskem roku vložila tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa in se je v tožbi tudi izrecno sklicevala na ta sklep, kakor to zahteva 42. člena ZDSS-1. Ta določa, da mora tožba obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter da je tožbi tudi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali v overjenem prepisu. Tožnica je storila oboje. V tožbi je navedla opr. št. in datum sklepa tožene stranke, kakor tudi vsebino odločitve, sklep pa je tožbi tudi priložila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo tožbo obravnavati po vsebini, izvesti predlagane dokaze in nato odločiti o tem, ali so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko v resnici sklenjene v nasprotju z zakonom, zaradi česar naj bi prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem bo sodišče prve stopnje upoštevalo tožbeni zahtevek, kakšnega je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.