Jedro

Pravno podlago za odločitev o tem, katera stranka je dolžna nositi breme pravdnih stroškov v primeru ustavitve zaradi umika tožbe, predstavlja določba 158. člena ZPP. Slednja v prvem odstavku določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka s strani toženke, saj odpeljane opreme, ki je predmet motenja, ni vrnila, zaradi česar je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških moralo presojati ali je bila tožba zoper toženko utemeljeno vložena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep o stroških sodišča prve stopnje tako spremeni, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pravdnega postopka. Odločitev o pritožbi tožeče stranke se napoti na gornji izrek. Pritožnici nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe z dne 04.11.1996, pravdni postopek voden pod opr. št. P 382/96 ustavi, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 144.847,50 SIT nastalih pravdnih stroškov v roku petnajstih dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijanega sklepa, to je 26.06.2001 dalje do plačila. Zoper stroškovno odločitev sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona. Izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje glede motilnega dejanja nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da tožeči stranki naloži povrnitev povzročenih pravdnih stroškov toženi stranki, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem obsegu sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako "da se ji priznajo vsi potrebni pravdni stroški, kot izhaja iz stroškovnika v spisu, toženi stranki pa naložijo njeni stroški pritožbenega postopka". Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona, ki naj bi se kazala v tem, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in v nasprotju z navedbami same tožeče stranke, saj se prvostopno sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ni ukvarjalo s tem, katere vtoževane stvari so bile odpeljane protipravno, katere pa ne, ampak govori le o odtujeni opremi, zaradi česar izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, ni podana. Utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev navedenih v tožbi, tako da je bila tožba ob vložitvi dne 04.11.1996 sklepčna in kot taka sposobna za obravnavanje. Sicer pa glede na izpodbijano stroškovno odločitev to dejstvo ni predmet pritožbenega obravnavanja. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu navedlo razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in med seboj skladni tako, da je odločitev mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona). Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu stroškovne odločitve zmotno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za odločitev o tem, katera stranka je dolžna nositi breme pravdnih stroškov v primeru ustavitve zaradi umika tožbe, predstavlja določba 158. člena ZPP. Slednja v prvem odstavku določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka s strani toženke, saj odpeljane opreme, ki je predmet motenja, ni vrnila, zaradi česar je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških moralo presojati ali je bila tožba zoper toženko utemeljeno vložena. Pri tem pa prvostopno sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke v pripravljalem spisu z dne 11.12.1996 (list. št. 11), iz katerega izhaja, da sta se pravdni stranki glede odvzetih predmetov dogovorili, da lahko toženka iz poslovnih prostorov tožeče stranke odnese računalnik, hi-fi stolp in pisalni stol. Tako se pokaže, da je bila tožba utemeljeno vložena oziroma potrebna le za računski stroj (kalkulator), saj so tiskalnik in računalniško vezje (kabli za povezavo tiskalnika, računalnika in električnega omrežja) za normalno uporabo računalnika nujno potrebni. V takšnem primeru je treba za odločitev o stroških postopka uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Tožba je bila tako ob vložitvi le delno potrebna, zato je glede odločitve o pravdnih stroških povsem utemeljena uporaba citiranega zakonskega določila. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sklep v izpodbijanem delu na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pravdnega postopka.