Jedro

Vpliv duševne motnje na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin prekrška, torej v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vendar pa se glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in podatke spisa, zlasti dopisa Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 6. 2. 2017 in ambulantnega izvida psihološke ambulante Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 5. 8. 2016, iz katerih izhaja, da ima storilec prekrška paranoidno shizofrenijo (pri čemer iz dopisa in izvida izhaja, da se bolnik nahaja v remisiji, vendar ima kronične spremembe na področju volje, čustvovanja in ustreznega presojanja), pri Vrhovnem sodišču poraja precejšen dvom, da je bil storilec zaradi duševne motnje v času storitve prekrška dne 10. 12. 2016 zmožen razumeti pomen svojih dejanj oziroma imeti svoja ravnanja v oblasti.

Izrek

Plačilni nalog Policijske postaje Podlehnik, št. 0000114738890 z dne 10. 12. 2016, se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Podlehnik (v nadaljevanju prekrškovni organ) je V. L. izdala plačilni nalog št. 0000114738890 z dne 10. 12. 2016 zaradi storitve prekrška po 3. točki petega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu za storjeni prekršek izrekla globo v višini 900,00 EUR in šestnajst kazenskih točk. Plačilni nalog, katerega storilec s pravnim sredstvom ni izpodbijal, je glede na podatke spisa postal pravnomočen dne 20. 12. 2016. 2. Zoper navedeni plačilni nalog vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) po 2. točki 156. člena ZP-1, bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 58. člena in 2. alinejo prvega odstavka 124. člena ZP-1 ter bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani plačilni nalog razveljavi ter vrne zadevo prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslana storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev materialnih določb ZP-1 po 2. točki 156. člena ZP-1 in navaja, da je v konkretnem primeru podana visoka verjetnost, da storilec v času storitve in po storitvi prekrška ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali svojega ravnanja imeti v oblasti (t. i. neprištevnost). Po navedbah vrhovnega državnega tožilca iz dopisov storilčeve matere A. L. ter priloženih zdravniških poročil in izvidov izhaja, da ima storilec že več kot dvajset let paranoidno shizofrenijo, zaradi katere so pri storilcu prisotne kronične spremembe na področju volje, čustvovanja in presojanja. Vrhovni državni tožilec trdi, da bi prekrškovni organ moral skladno s 1. in 3. alinejo četrtega odstavka 51. člena ZP-1 obravnavani postopek o prekršku ustaviti. V nadaljevanju zahteve navaja, da so bile pri storilcu psihične težave zaradi duševnih motenj prisotne tudi po storitvi prekrška, zato storilec v prekrškovnem postopku ni mogel sodelovati. Meni, da so bili v konkretnem primeru podani pogoji za prekinitev postopka o prekršku po 2. alineji prvega odstavka 124. člena v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ZP-1. Prekrškovni organ je z izdajo plačilnega naloga duševno bolnemu storilcu odvzel možnost, da zoper plačilni nalog vloži pravno sredstvo. Navaja, da mora storilec imeti dejansko možnost, da v postopku uporablja vsa sredstva za varovanje svojih pravic, pri čemer mora biti storilec sposoben razumeti pomen postopka in njegove posledice. Ker storilec takšne možnosti ni imel, je podana kršitev ustavnopravnih jamstev glede storilčeve obrambe (kršitev drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z 29. členom URS).

5. Pri presoji utemeljenosti zgoraj povzetih očitkov zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku storitve prekrška, ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno velja tudi glede izpodbijanja prištevnosti. Vpliv duševne motnje na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin prekrška, torej v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da je prekrškovni organ storilca prekrška v pravnomočnem plačilnem nalogu spoznal za odgovornega za storjeni prekršek, je možno sklepati le, da se mu ob izdaji plačilnega naloga ni pojavil dvom v storilčevo prištevnost v času storitve prekrška. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti trdi drugače, s tem po vsebini ne uveljavlja številnih zgoraj navedenih kršitev materialnih in procesnih določb ZP-1, temveč prekrškovnemu organu očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (171. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 420. člena ZKP).

6. Vendar pa se glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in podatke spisa, zlasti dopisa Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 6. 2. 2017 in ambulantnega izvida psihološke ambulante Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 5. 8. 2016, iz katerih izhaja, da ima storilec prekrška paranoidno shizofrenijo (pri čemer iz dopisa in izvida izhaja, da se bolnik nahaja v remisiji, vendar ima kronične spremembe na področju volje, čustvovanja in ustreznega presojanja), pri Vrhovnem sodišču poraja precejšen dvom, da je bil storilec zaradi duševne motnje v času storitve prekrška dne 10. 12. 2016 zmožen razumeti pomen svojih dejanj oziroma imeti svoja ravnanja v oblasti. Ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, je na podlagi 427. člena ZKP izpodbijano odločbo razveljavilo.

C.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z 427. členom ZKP izpodbijani plačilni nalog razveljavilo in zadevo vrnilo Policijski postaji Podlehnik v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prekrškovni organ ugotoviti, ali je pri storilcu ugotovljena duševna motnja v času storjenega prekrška povzročila stanje, zaradi katerega ni bil zmožen razumeti pomena svojih dejanj oziroma ali je mogel imeti svoja ravnanja v oblasti (neprištevnost) ter o zadevi ponovno odločiti.